Svetovni voditelji, ki ob Janši še niso čestitali Bidnu za zmago na volitvah v ZDA

POSLUŠAJ ČLANEK
Medtem ko razglašeni novi predsednik ZDA Joe Biden že sestavlja svojo ekipo in posebno operativno skupino za boj proti epidemiji koronavirusa, Trumpovi operativci pa vlagajo tožbe v državah z najbolj tesnim izidom ter napovedujejo velike shode v podporo "boju za LEGALNE glasove", voditelji konkurenčnih svetovnih velesil molčijo. 

V Sloveniji največ prahu razumljivo dviguje zadržanost predsednika Janše, da Bidenu čestita za volilno zmago potem, ko se je že prenaglil s čestitkami Donaldu Trumpu. A za sestavljajočo se novo ameriško administracijo je nedvomno bolj poveden molk voditeljev konkurenčnih svetovnih velesil - kitajskega predsednika Ši Džinpinga, ruskega predsednika Vladimirja Putina, pa tudi turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. 

Nemudoma po sobotni razglasitvi največjih ameriških medijev - AP, CNN in Fox News, da lahko s potrebno gotovostjo naznanijo, da je demokrat Joseph R. Biden novi, 46. predsednik ZDA, se je 24 voditeljev držav EU odzvalo z usklajeno čestitko novemu predsedniku čezatlantske zaveznice.

Zaradi nedokončanih sodnih postopkov, ki jih je sprožil Trump, so zadržani ostali voditelji Poljske, Madžarske in Slovenije. Madžarski predsednik vlade, Viktor Orban je medtem Bidenu že, sicer nekoliko dvoumno, čestital za "uspešno predsedniško kampanjo". Podobno tudi poljski predsednik Andrzej Duda, vendar v kontekst "čakanja na imenovanje s strani volilnih organov". Manj dvoumno je v imenu Slovenije Bidenu čestital predsednik Borut Pahor, medtem ko premier Janša še vedno čaka.

A v svetovnem merilu sploh ni edini. S čestitko denimo tako še čakajo mehiški predsednik Andrés Manuel López, brazilski predsednik Jair Bolsonaro, severnokorejski diktator Kim Jong Un, turški predsednik Recepa Tayyipa Erdoğan, pa tudi oba voditelja ZDA najbolj konkurenčnih svetovnih velesil, predsednika Kitajske Ši Džinping in Rusije Vladimir Putin. Oba izpostavljata, da pravni postopki v zvezi z volitvami še tečejo in se zato v ameriške notranjepolitične zadeve ne nameravata vmešavati.

In prav molk slednjih bi prihajajočo administracijo, če bo Bidenova zmaga tudi dokončno potrjena, moral najbolj skrbeti, pišejo v Bloombergu. "Tišina pove mnogo glede diplomatskih izzivov, s katerimi se bo soočil Biden po Trumpovem nekonvencionalnem pristopu," dodajajo.

Trump je z nekaterimi med njimi, sploh s Putinom in Kin Jong Unom, razvil za ameriškega predsednika nadpovprečno dobre odnose. Zamik v odzivih za Severno Korejo sicer ni nič nenavadnega, a pri Bloombergu izpostavljajo, da je le malo svetovnih voditeljev imelo toliko koristi od Trumpa, kot ravno Kim Jong Un. Za voditelja tradicionalnih nasprotnic sta zelo tesne vezi spletla tudi Trump in Putin. Pod Bidenom pa se Rusija lahko nadeja vrnitve k manj prijateljskim in bolj konfliktnim odnosom.

V odnosih med ZDA in Kitajsko v času Trumpa je sicer bilo precej drugače. A svetovalci kitajske vlade ne pričakujejo, da bo z Bidenovo administracijo kaj bolje. Biden naj bi se uprl vse večji samozavesti Kitajske na svetovnem prizorišču in se povezal z zavezniki pri opozarjanju na ravnanje z muslimansko manjšino Ujgurov in v podpori protestniškemu vrenju v Hong Kongu. ZDA naj bi prav tako pletla tesnejše odnose s Tajvanom, ki veljajo za najbolj občutljivo bilateralno zadevo med dvema največjima svetovnima ekonomskima silama.

KOMENTAR: Uredništvo
Mi se sekiramo za odnose med ZDA in Slovenijo, a Biden ima povsem druge skrbi
Nekaj drži. Slovenski predsednik vlade Janša se je, povsem po nepotrebnem in predvsem iz različnih razlogov od drugih, znašel v zanj nič kaj ugledni združbi voditeljev večinoma nedemokratičnih držav, ki Bidenu še niso čestitali za volilno zmago na predsedniških volitvah. Prej kot Janša v takšno družbo nedvomno sodijo nekateri njegovi nasprotniki z radikalne leve, ki so se ob boku Putinu, Ši Džinpingu, Erdoganu in kompanije nazadnje znašli ob izražanju podpore Nicolasu Maduru, ko je ves svobodni svet za začasnega predsednika Venezuele prepoznal Juana Guiadoja. Janševo potezo bi lahko razumeli tudi kot vztrajanje do zadnjega na karti, ki jo je igral ves ta čas - namreč na volilni zmagi Donalda Trumpa, ki bi prinesla boljšo pozicijo Slovenije v odnosih s čezatlantsko zaveznico. V tem smislu je danes smešno poslušati zgražanja z leve, češ da bo Janševo početje uničilo odnose med Slovenijo in ZDA ter da predsednik vlade Bele Hiše ne bo videl niti od blizu. Ko pa je - vse od Boruta Pahorja pred desetletjem - od znotraj ni videl noben slovenski politični voditelj. V seriji levih vlad zadnjih desetletij so pač raje potovali v Moskvo kot Washington, odnosi s prvo državo Zahoda pa so padli na zgodovinsko najnižjo raven. Janševo predvolilno podporo in sledečo čestitko Trumpu lahko v tem kontekstu razumemo kot drzno igro, da skuša delnice Slovenije pri Američanih vendar dvigniti na višjo raven in si morda zaslužiti tudi obisk pri najvplivnejšemu človeku na svetu v Beli hiši ali njegov prihod v ženino domovino. Vse kaže, da se mu ta politična strategija ne bo izšla, a škode za odnose z ZDA ne bo, saj tukaj ni bilo kaj izgubiti. Postransko škodo svojega početja pa bo Janša čutil znotraj Evropske unije, kjer so v njegovem soliranju prepoznali refleks populističnega desničarskega voditelja, kot kakršnega ga slovenski levi politiki, mediji in drugi aktivisti v Evropi slikajo že odkar se je tretjič povzpel na oblast. Prav groteskno je, ko se česa takšnega z odprtim pismom veleposlanici ZDA v Sloveniji, podstopi stara garda sicer globoko protiameriško usmerjenih levičarskih profesorskih starost, z Darkom Štrajnom, Rudijem Rizmanom in Nikom Tošem na čelu. A Janša je tistim, ki ga doma na vsak način želijo zrušiti, nehote naredil medvedjo uslugo. Obravnava njegove vlade od zunaj kot "desničarsko populistične" namreč pomeni dodaten pritisk na koalicijske partnerice, da se od nje distancirajo in morda celo iz nje izstopijo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike