Strokovnjakinja odgovarja: kdaj in kako otroku dati lasten pametni telefon?

Na Domovini smo že pisali o tem, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ne vidi problemov s prekomerno rabo sodobnih tehnologij v slovenskih šolah. Prav tako so prepričani, da se potreba po urejanju tega področja na normativni ravni še ni pokazala. Je njihova ocena pravilna in v Sloveniji med mladostniki res ni težav s prekomerno rabo sodobnih tehnologij?

O izzivih, ki jih v vzgojo prinašajo sodobne naprave, smo se na Domovini pogovarjali s psihologinjo Špelo Reš iz Logouta – centra pomoči pri prekomerni rabi interneta. Programi Logout, ki se financirajo s strani Ministrstva za zdravje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Mestne občine Ljubljana, so osredotočeni na preventivne ukrepe in psihološko svetovanje, kjer se dnevno srečujejo s posamezniki, ki jim prekomerna raba interneta povzroča težave.

Čeprav so njihovi programi namenjeni vsem starostnim skupinam, je največ mladostnikov med 13. in 16. letom. Ti se k njim po pomoč navadno obrnejo po posredovanju šole, staršev, zdravnikov ali socialnih delavcev, ki pri mladostnikih opažajo spremembo v obnašanju, ob enem pa tudi prekomerno uporabo elektronskih naprav.

"Navadno se začne tako, da nekaj, kar je prej funkcioniralo, ne funkcionira več," pove Špela Reš in dodaja, da so to lahko šolsko delo, hobiji, odnosi v družini, druženje z vrstniki, spanje, prehrana ali higiena. Poleg tega pa se taki mladostniki ne držijo pravil, še posebej tistih, ki se navezujejo na uporabo naprave in na odvzem naprave odreagirajo zelo burno.

Vedno večja ozaveščenost staršev, a še je prostor za izboljšave

V Logout-u pa se srečujejo tudi z mnogo mlajšimi uporabniki naprav. Prekomerna uporaba sodobnih naprav ima pri otrocih določene vedenjske posledice, ki se kažejo v obliki motenj pozornosti, spanja, koncentracije, impulzivnega reagiranja in težjega nadzorovanja čustev. Veliko je predšolskih otrok, ki ne zaspijo brez tablice ali pa jih starši ne morejo nahraniti, brez da otrok ne bi gledal v ekran.

"Obdobje od rojstva do treh let je še posebej rizično, saj starši z zabavnimi vsebinami otroka hitro pomirijo, zamotijo in v tem času opravijo otroku neprijetne stvari: ostrižejo nohtke, ga počešejo, nahranijo," pove Reševa in dodaja "tako vedenje staršev je zaskrbljujoče in tega je veliko, ker je tako zelo dostopno, lahko in učinkovito."

O škodljivosti sodobnih naprav in ekranov se vedno več govori in tudi starši so vedno bolj ozaveščeni, je prepričana Špela Reš, ki v okviru Logout na šolah predava staršem o pasteh sodobnih tehnologij, ki prežijo na otroke. "Odrasli moramo zavestno paziti, kako uporabljamo napravo pred otroki in da teh naprav ne uporabljamo za pomirjanje otrok."

Dogaja pa se tudi, da starši do vzgoje za varno uporabo sodobnih tehnologij (e-vzgoje) čutijo nekakšen odpor, saj sami z vsemi novostmi niso seznanjeni in se imajo za elektronsko nepismene. A to naj ne bo razlog, da starši ne bi postavili jasnih pravil glede uporabe naprav, priporoča Reševa.

Vprašanje za milijon evrov: kdaj otroku dati lasten telefon?

Potrebno je ocenjevati individualno vsakega otroka posebej. Vse se začne z uporabo naprave starša, vsekakor pa so učenci prve tirade osnovne šole premladi za to, da bi imeli svoj telefon. "Že v predšolski dobi morajo starši biti pozorni na postavljanje pravil v zvezi z rabo naprav. Pomembno je, da otrok vedno vpraša, ali lahko napravo uporabi in da o tem vedno odloča starš," svetuje Špela Reš.

Kasneje pa lahko starš na podlagi otrokove zrelosti odloči, ali je otrok dovolj zrel za svojo napravo ali ne. Pri tem je staršu v pomoč preteklo otrokovo vedenje: če se je držal dogovorov glede uporabe starševega telefona, pazil nanj, znal sam zaključiti z aktivnostmi na napravi, je to dober znak, da bo dovolj zrel tudi za svojo napravo.

"Že pred nakupom je nujno, da se otrok in starši dogovorijo o podrobnostih rabe naprave. Pomembno pa je tudi, da napravo kupi starš in ne, da otrok razbije prašička in si telefon kupi sam. Če bodo starši kupili napravo, bodo tudi lažje postavljali pravila v zvezi z njeno uporabo." Reševa staršem priporoča tudi, da imajo vsaj do 14. leta nadzor nad tem, kaj otrok počne na telefonu, da mu pomagajo zaključevati aktivnosti na napravi, z aplikacijami blokirajo neprimerne vsebine in se z otrokom veliko pogovarjajo, kako ukrepati, če je žrtev nadlegovanja in o drugih spletnih nevarnostih. "Tudi, če imajo ob koncu osnovne šole vsi otroci mobilne telefon, to ne pomeni, da starši nimajo nadzora nad tem, kaj se na teh telefonih dogaja."

Otroci so večino časa v šoli, ki bi glede sodobnih tehnologij lahko naredila več

V Sloveniji, za razliko od nekaterih drugih evropskih držav, nimamo enotne prepovedi uporabe mobilnih telefonov v šolah. Ravno poenotenje je ena izmed stvari, ki si jo želijo tudi strokovnjaki na Logout-u: "Želeli bi si, da bi MIZŠ izdalo neke smernice, pravilnik glede uporabe naprav. Tako bi bilo lažje tudi šolam." To pa še zdaleč ne pomeni, da šola ni prostor za sodobne naprave, ampak da so te tam v funkciji učenja, da jih priskrbi šola in nadzira njihovo uporabo med poukom. "Med odmori pa ni nobene potrebe po tem, da bi otroci imeli naprave pri sebi," je prepričana Reševa.

So pa šole aktivne pri reševanju medvrstniškega nasilja, ki se po pouku prenese na splet. Veliko šol tako organizira preventivne programe, učence ozavešča o nevarnostih na spletu in v konkretnih primerih nasilja organizira pogovore znotraj ali zunaj razreda. "Šole skrbi za svoje učence in ko nastopijo težave, se po pomoč obrnejo tudi k nam. Je pa tukaj še veliko prostora za enotno regulacijo, ki bi šolam pomagala pri naslavljanju teh problemov."