Stepinac: Jasenovac je madež sramote in zločin

Tino Mamić
30

»To je madež sramote in zločin, ki kriči v nebo po maščevanju, tako kot je celotni Jasenovac sramotni madež za Neodvisno državo Hrvaško,« je zagrebški kardinal Alojzije Stepinac napisal poglavniku Anteju Paveliću, ko je izvedel, da je v taborišču umrl slovenski duhovnik Franc Rihar.

To je bilo 24. februarja 1943, sredi vojne vihre, ko je bila večina Evrope okupirana. V Jasenovcu je skupaj umrlo sedem slovenskih duhovnikov: Franc Grobler, Franc Ksaverij Kač, Janez Kodrič, Franc Orešnik, p. Anzelm Polak, Janez Rančigaj in Jakob Sem.

75 let od nesrečnega preboja

Danes se spominjamo konca taborišča: 20. aprila 1945 so ustaši usmrtili zadnjo skupino, 21. aprila 1945 pa so se taboriščniki uprli in pobegnili. A je pri tem večina izgubila življenje. Tragedija pa se s tem ni končala. Koncentracijsko taborišče so čez nekaj tednov začeli uporabljati partizani. Ustaški lager se je za dve ali celo tri leta spremenil v komunističnega.

Izjemno pretiravanje pri oceni števila žrtev s strani srbskih in komunističnih piscev v povojnem času je povzročilo, da danes mnogi sploh ne verjamejo, da je Jasenovac sploh bilo uničevalno taborišče. Posebej zaradi dejstva, ker je še večja uganka, kot število medvojnih žrtev, število povojnih žrtev. Katera grobnica je ustaška in katera partizanska?

Resnično število žrtev

Srbski mediji in politiki še dandanes navajajo število 700.000 žrtev, pretežno Srbov. Velikokrat omenjajo tudi številke preko milijona, več kot je bilo vseh žrtev druge svetovne vojne v celotni Jugoslaviji. A zgodovinsko to ne drži niti približno.

Judovski izvori (dunajski center Simon Wiesenthal) navajajo številko 85.000 žrtev. Obstaja tudi seznam 83.000 žrtev, vendar jih je med njimi dokazano več tisoč ponarejenih, zato ga ne moremo imeti za verodostojni vir, piše Wikipedija. V izkopavanjih še v času komunizma so v vseh domnevnih grobnicah našli 481, okostij, med njimi pa so večinoma vsi umrli zaradi epidemij. Skupina hrvaških zgodovinarjev »HDP dr. Rudolf Horvat« navaja število 7.133 žrtev, poleg 2.825 žrtev iz bližnjega taborišča Stara Gradiška. Publicist Roman Leljak pa je v vojaškem arhivu v Beogradu našel poročilo komisije, ki je leta 1946 ugotovila, da je bilo v Jasenovcu ubitih 576, zaradi bolezni pa še 1.078 ljudi.

V taborišču je glede na popis Inštituta za novejšo zgodovino umrlo 282 Slovencev. A tudi ta številka bi se lahko precej spremenila, saj je konkretnih dokazov za te navedbe zelo malo, pa še ti so večinoma na podlagi ustnih virov. Gre pa za izredno dragoceno delo, saj je poimenski seznam 99.000 vojnih žrtev pomemben za ocenjevanje zgodovinskih okoliščin v času vojne.

Stepinac, ki je sprejel več kot 500 slovenskih duhovnikov, ki so jih okupatorji pregnali že aprila 1941, je zanje velikokrat posredoval pri oblasteh.

Hvaležni slovenski duhovniki

Poglejmo malce podrobneje usodo Franca Riharja, o katerem je lani veliko napisal dr. Juraj Batelja v knjigi Blaženi Alojzij Stepinac in pregnani slovenski duhovniki med drugo svetovno vojno (Družina).

Stepinac, ki je sprejel več kot 500 slovenskih duhovnikov, ki so jih okupatorji pregnali že aprila 1941, je zanje velikokrat posredoval pri oblasteh. Za omenjeno sedmerico, ki je v Jasenovac prišla jeseni 1942, je večkrat interveniral. “Franjo Rihar je bil, kot se zdi, najtesneje povezan s sedmerico ubitih duhovnikov. Istočasno je bilo aretiranih okoli 30 slovenskih duhovnikov, ki so nekaj časa prebili v zaporu. Ko je nadškof Stepinac izvedel, da so tudi predhodno aretirani duhovniki prestavljeni v taborišče v Jasenovac, se je 24. februarja obrnil na samega poglavnika, zahteval pojasnilo o njihovi usodi in protestiral, če je nad njimi izvršena smrtna kazen,« piše Batelja, apostolator za beatifikacijo kardinala Stepinca. Citira tudi pismo: »Zakaj niso bili privedeni pred sodišče? Če ni dovolj redno sodišče, zakaj niso bili privedeni pred izredno sodišče ali vsaj začasno izredno sodišče? Celotna javnost, posebej pa sorodniki ubitih duhovnikov zahtevajo zadoščenje, odškodnino, da se krvnike privede pred sodišče! Oni so največja nesreča Hrvaške.«

Batelja omenja še »grobo izmišljotino javnega tožilca Jakova Blaževića, ki je na sojenju nadškofu Stepincu leta 1946 očital, da ni ničesar naredil za rešitev omenjenih slovenskih duhovnikov«. Na montiranem procesu so trdili, da naj bi bil Rihar zaradi nadškofove nepomoči tako ogorčen, da je neposredno pred streljanjem svoj brevir po nekomu poslal Stepincu z ironičnim posvetilom nadškofu, naj mu ga preda v znak zahvale za nadškofovo zavzemanje. Ko je branilec dokazal, da je bila resnica ravno obratna, pa časopisi niso hoteli objaviti popravka. Eden od duhovnikov, ki je ušel smrti, je kasneje prišel k nadškofu in se mu zahvalil za vso skrb, ki jo je vložil za sedmerico duhovnikov. V znak zahvale mu je predal brevir enega od ubitih.

Stepinac je notranjemu ministru dr. Andriji Artukoviću pisal protestno pismo že takoj po Riharjevi aretaciji aprila 1943. Zaprli so ga, ker je mašo na dan obletnice ustanovitve NDH začel ob napovedani uri in je ni hotel ponoviti, ko so v cerkev prišli ustaši z zastavami. Rihar je pojasnil, da maše zaradi cerkvenih pravil ne sme imeti še enkrat in da mora zaradi pastoralnih obveznosti iti v drugi kraj. Vseeno pa so ga zaprli o obsodili protidržavnega delovanja.

»Če je bil gospod Rihar, kot slišim, odpeljan v taborišče, sem prepričan, da se iz njega ne bo vrnil živ, saj bi zaradi krhkega zdravja moral prej v zdravilišče kot v taborišče. Od smrti enega sicer dobrega duhovnika država ne bo imela ne koristi ne Božjega blagoslova. Ob tej priliki moram povedati, da me tak postopek zoper duhovnike izjemno boli,« je zato Stepinac pisal Artukoviću, ki je bil, ironično, tudi obsojen brez dokazov na montiranem procesu leta 1986 v Zagrebu.

Ohranjeno je tudi pismo duhovnika Jožeta Škorjanca, ki je v Mariboru umrl leta 1995, v katerem piše kardinalu Kuhariću: »11. aprila 1984 sem gledal film: “Kri in pepel Jasenovca”, v katerem prikazuje tudi nadškofa Stepinca kot sodelavca okupatorja. Prepričan sem, da je film brutalen napad na kardinala, vem, da Vam je povzročil veliko žalost in da bo v veliko pohujšanje mnogim duhovnikom, ki stvari ne poznajo. Zato mi dovolite, da Vam na kratko omenjam moje srečanje z nadškofom Stepincem 7. julija 1941. Iz njegovih oči je žarel plamen. Zdelo se mi je, da so to čiste orlovske oči. Presrečen sem bil, da se je tako ljubeznivo razgovarjal z ubogim kaplanom iz Slovenije. Za naše slovenske duhovnike, ki so bili ta čas internirani pri salezijancih, mi je rekel: »Vaši duhovniki so določeni za Niš, da bodo tam tlakovali ceste. Vse bom storil, kar je v mojih močeh, da bodo ostali na Hrvaškem po naših župnijah.« O Hitlerju, ki je izvajal prava zverstva v Sloveniji in drugod po svetu, mi je slovesno izjavil: »To je utelešeni hudič.«

30 KOMENTARJI

  1. Tino, hvala za zapisano!

    Žal začasno zgodovino pišejo tisti, ki se imajo za zmagovalce,
    a resnično zgodovino na koncu spiše resnica osebno!!!

    Že nekaj časa me okrog *herojskih vojnih let* preganja neka zamisel:
    Za vsakim tretjim ovinkom po Sloveniji se bohoti monolitni spomenik s krvavo zvezdo, na katerem so zapisana sama sveta herojstva… Zakaj se nekdo sistematično ne loti recenzije napisov? Bi se našlo kar veliko zanimivega…

    • debela berta, če si brebiral pazljivo, se je škof Stepinac boril proti zločinu.

      Stavek iz naslova, dejansko rekel prav škof ustašu ANTIJU Paveliču: “Jesenovac je sramota in zločin”.

      Zato nenehno pripisovati krivdo Cerkvi, je NEPOŠTENO.

      • Nikjer nisem omenjal Stepinca. Kar pa ne pomeni, da Vatikan in hrvaški cerkveni veljaki niso imeli nič pri grozodejstvi nad civilisti, starimi, mladimi, ne-katoliki in tako naprej. Tudi naših sorojakov je ta zločinska organizacija pobila kar nekaj. Tudi če Stepinac ni imel nič pri tem (za kar pa obstajajo upravičeni dvomi), je krivda katoliške cerkve pri ustaških zločinih neizpodbitno dejstvo. Fotografije, dokumenti in imena cerkvenih veljakov in uslužbencev, ki so pomagali, so zabeležena in odgovornost za zločin vemo kdo je nosil.

  2. če me spomin ne vara je en ss oficir ki je prišel v jasenovac rekel da so ustaši izrebljevali srbe in žide še bolj kot oni sami žide in ostale narode v vzhodnih kl.

    • Res je. Zapisana so mnoga pričevanja nemških visokih generalov, ki so bili zaprepadeni nad barbarskimi metodami kleroustašev in jim na neki točki celo ukazali, naj prenehajo s tako nečloveškim izživljanjem.

  3. Tino, res, vse POHVALE, da imamo možnost prebrati veliko zamolčanih RESNIC. Resnica osvobaja pravijo. Več kot bomo vedeli, lažje se bomo spravili.

    V tem prispevku je lepo PRIKAZANO, da so IZMI – isti. Ustaše-FAŠISTE, so nasledili KOMUNISTI.

    Tako je bilo tudi v Jesenovcu, kot je Tino zapisal, da so po IZPRAZNJENEM Ustaškem taborišču v Jesenovcu, le to čez par tednov zasedli KOMUNISTI – v maju 1945.
    In tako se je ta “tovarna smrti” nadaljevala.

    Kot otrok sem starše doma večkrat slišala sušljati, da Stepinac ni bil tako “grd”, kot ga prikazujejo. Vem, da je bil v bližini Nove Gradiške tudi en Kraševec – duhovnik, frančiškan p. Ambrož Širca, roj. 1877. Na Krasu so vedeli le, da je umrl blizu Zagreba leta 1945, nič pa se ne ve kako in kdaj.

    Spomnim pa se, kako so pripeljali z letalom iz TUJINE v ZAGREB – ostarelega, bivšega ministra in USTAŠA – Artukoviča, ki je po vojni zbežal v tujino. Novinarji so ga pričakali na letališču in ga vprašali: “Kako se počutite, kot zločinec”?
    Artukovič je odgovoril: “Takrat je bila vojna in, če bi zmagali mi, bi bil sedaj na mojem mestu Josip Broz Tito. Kajti tudi on je moril, tako kot mi.”

    Te besede Artukoviča, so se nekaterim zdele neprimerne, pa so vseeno povzročile razmišljanje, da tudi Tito ni nedolžen. Vendar se takrat na glas tega ni smelo izreči.

    Zato hvala Tinotu, da je pokazal primer “JESENOVAC”, kjer so bili krvniki tako Fašisti-Ustaši, kot Komunisti. Pod obema IZMOMA je umrlo veliko nedolžnih ljudi.

    Evropa je obsodila vse TRI IZME, Fašizem, Nacizem in Komunizem. Pri nas pa se tega zadnjega še vedno neupravičeno poveličuje. Tudi to ni v skladu z EVROPSKIMI NAČELI, katere opeva Levica.

  4. “Stepinac, ki je sprejel več kot 500 slovenskih duhovnikov, ki so jih okupatorji pregnali že aprila 1945, je zanje velikokrat posredoval pri oblasteh.”

    Dvomim v letnico pregnanstva 1945, pravilno je 1941, ko so naciji izganjali slovenske duhovnike iz Štajerske in Gorenjske.

    • Slovenski duhovniki so bili na Primorskem preganjani že kmalu po 1.s. vojni.

      Ko se je začel vspenjati Fašizem, ki je branil SLOVENSKE pridige in verouk, jih je mnogo tedaj odšlo v KRALJEVINO Jugoslavijo. Bežali so pred Fašizmom in marsikdo je nastradal potem pod Komunizmom.

  5. Stepinčevo ime bo vedno imelo črno piko. Bil je poglavar in šef vseh cerkvenih delavcev v NDH. Zakaj ni ukrepal, če je pa vedel kaj vse se dogaja? Lahko bi ukrepal in s kaznijo zagrozil kleroustaškim morilcem, pa ni. Zakaj se ni bolj potrudil in rešil na tisoče nedolžnih žrtev??

      • O pa bi lahko. Kaj se nadškofi ne razglašajo za božje sinove na Zemlji in jim to neumen folk celo verjame? S tako močjo bi še kako lahko preprečili krute pomore…

      • Škof Rožman je res uspel, da je rešil kar nekaj partizanov. Potem, pa je za nagrado dobil kazen iz strani komunistov.

        Toda, da bi ŠKOF iztrgal iz rok komunistov nedolžne SLOVENCE, pa ni imel nobene moči.

      • Število ‘rešenih’ s strani Rožmana je zanemarljivo v primerjavi s tisočimi mladeniči, ki jih je napumpal, jim opral možgane in poslal v nepotrebno smrt… A razumeš ali naj ti graf narišem??

      • Debela berta, malo dodatnega čtivi bi ti koristilo.

        Rožman je vedno delal v prid SLOVENSKEGA NARODA. Zato je tudi POSMRTNO rehabilitiran.

        Preberi knjigo nadškofa Vovka. Tam boš lepo videl, kdo ga je sežgal in zakaj.
        V tej knjigi je omenjen tudi Rožman, ker po vojni ni hotel zapustiti svojih “ovc”. Pa so DRUGI poskrbeli in ga z avtom na skrivaj prepeljali na Koroško, ker so vedeli, da bi ga doma komunistu UBILI.

  6. Tokrat se strinjam, da o zločinih bolj verodostojno poročajo tisti, ki imajo izkušnje. Zgodbe iz taborišč smrti so po vojni bistveno bolj obsežno predstavili komunistične države v primerjavi z demokratičnimi državami, kjer podobnih izkušenj niso imeli. Ker so tako komunisti kot nacisti uparabljali iste učbenike izvajanja nasilja so prvi po koncu morije logično mimogrede pripisali še svoje zločine .

  7. Z dovoljenjem gospe Kraševke bi rad pohvalil ekonomičnost in racionalnost komunistov, ki potem, ko so premagali svoj hrvatski narod, niso podrli taborišča Jasenovac, niti mu niso spremenili namembnosti, temveč so ga še naprej uporabljali za iztrebljanje svojih sonarodnjakov Hrvatov in drugih, ki so jim pač padli v pest.

    Tudi slovenskim komunistom nimmo kaj očitati.

    Tudi ti so koristno uporabili vse nekdanje nemške ter staro jugoslovnske mučoilnice in jim dodali še nove, kar je razumljivo, saj so morali spraviti proč veliko več nedolžnih ljudi kot fašisti in nacisti skupaj.

  8. Priporočam vam, da preberete knjige in dele knjig, ki opisujejo dogajanje v Ustaškem taborišču Jasenovac na obeh straneh Une in Save in predvsem, da je bila hrvaška duhovščina vseh
    zvrsti med nosilci uničevanja Srbov, Hebrejcev, Romov in drugih. Tudi Slovencev. N. pr. knjige
    Psunjski, Hrvati v luči zgodovinske resnice, Učila 2009, od strani 179 dalje; Radomira Bulatovića Koncentracioni logor Jasenovac s posebnim osvrtom na Donju Gradinu, istorijsko-sociološka i antropološka studija, Svjetlost, Sarajevo, 1990. godine, 500 strani, Dragoje Lukić Bili su samo djeca, Jasenovac, grobnica 19.432 devojćica i dečaka, Grafomark, Muzej žrtava genocida, 2000, dve knjigi velikega formata z opisom časa in dogajanj v NDH in drugje ter spiskom vseh žrtev. Prav danes je bila spominska svečanost ob spomeniku v Jasenovcu s skupno udeležbo državnikov HRV in predstavnikov Srbov, Judov, Romov in borcev. Predstavniki niso bili zadovoljni s potekom le te. Ker o vseh vrstah genocida nad srbskim civilnim prebivalstvom v BiH kar nekaj vem, je čas, da se Slovenci streznimo in brez antisrbskega obnašanja realno ocenimo ravnanje arijskih Hrvatov v času II. svetovne vojne. Knjiga je orožje sem lahko včeraj prebral na steni eni od hiš pred pomembno mestno knjižnico in si zaželel, da bi Slovenci vseh starosti večkrat segali po tej naj dragocenejši dobrini.

  9. Fino, vsaj za nekaj bo ta korona dobra-letos odpade sramotno zborovanje neoustašev na pliberškem polju. v bodoče pa naši vladi priporočam, da prepovejo prehod teh skupin čez naše ozemlje, ko mislijo paradirati na teh ogabnih in sramotnih povorkah…

      • Edino kleni in pošteni partizanski borci si z moje strani zaslužijo globok poklon in slavnostne prireditve. Take normalne, realne, poučne. Kar se z borčevskimi proslavami dogaja zadnje čase, je pa milo rečeno povorka SD in Levica sanjačev, ki si zadeve v letih 1941-45 predstavljajo po svoje. Vsi moji še živeči sokrajani, ki so se bprili proti zavojevalcem, že leta ne hodijo več na te ‘proslave’ in jim srce joče, ko vidijo kar politika dela iz poštenega partizanskega boja.

        Kar pa se ustaških povork na Pliberku tiče, zakaj evropsko sodišče tega enostavno ne prepove? Sramota…

  10. debela berta, tudi moji sorodniki, partizani, ki so se borili za SVOBODO izpod fašizma, se teh proslav niso udeleževali, ko so bili še živi.
    Sedaj so že vsi pokojni in mislim, da se v grobu obračajo, ker taki, kot je Mesev, Violeta, Kordiš, Rjavec, Židan, Jankovič – rajajo na njih račun.

    Sedanji udeleženci ZZB proslav, so po večini LENUHI, ki partizanov še videli niso, mogoče tudi njihovi predniki ne.

  11. Saj ravno tu je bistven problem nase družbe. Partizanski boj tudi moje družine, so določeni ljudje, ki imajo ime in priimek, takoj že med vojno začeli zlorabljati. Žrtve, tako civilne kot vojaške, pa taboriščnike, talce itd, so ti ljudje uparabljali za uveljavljanje diktaure takoimenovanega proletariata in krepitev moči KP. Teror že med vojno še bolj pa po vojni je bil tako hud, da se je večina naroda tudi borcev, v strahu za družine, moučeče umaknilo in prepustilo oblast mladim navdušenim fanatikom, ki jih je vojna le oplazila, pod komando nedotakljivih. Večina utišanega naroda je bila iz tistega dela, ki je celo vojno podpiral odpor. Drugih ni bilo več. Domobranci so bili eleminirani, ostali del je zbežal. Med pobeglimi je bil tudi velik del neopredeljenih sredinskih ljudi , ki so se zavedali kaj bo sledilo in so zato izbrali tujino. Ostal je le ubogi kmečki narod, ki je med drugim služil za vso ikonagrafijo revolucije. Noro je, da v današnjem času potomci te istih ljudi te hude čase, za katere sem upal, da so pozabljeni, še vedno zlorabljajo za lastne interese.

  12. Na kratko .. sklicevanje na Romana Ljeljka je norčevanje iz bralcev. Zakaj? Publicist? Hm pa naj bo publicist. Njegova zgodba se začne leta 1991 v JLA kot vodniki, delal v nekem obvescevalnem oddelku, potem je organizator iger na srečo-propadel projekt, organizator za izbor miss-propadel projekt, izdajalec časopisa.. svercer z avtomobili.. logično vsi propadli pojekti. Trenutno punlicist za ustaško publiko 😉 Dejmo podati bralcem verodostojne podatke o smrtih žrtvah v Jasenovcu . 700 000 žrtev-ocena komunistične Jugoslavije (v komisiji 3 člani od njih eden Slovenec), ocena angleških zgodovinarjev med 300-400 000 , ta ocena je bila izdelana v 50 letih prejšnjega stoletja. Roman Leljak ..576 žrtev 😁😁😁

  13. Koliko je tu neresnic napisano izpod peresa nekega Tina Mamića. Je treba iti v Jasenovac in pregledati arhive, povprašati judovsko skupnost v Zagrebu in borce. Tudi slovenski taboriščniki so povedali veliko resnic. Živa je tudi prva kustosinja Spominskega parka. In nenazadnje imamo film, ki je dobil glavno nagrado lani v Pulju. To, kar je zapisano tu, je mlin na vodo cerkve in desnice (Mamić, Možina, Leljak, Dežman itd.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime