Spomladanski izlet v rezijanski kot

Rezijanski godci

Danes, ko lahko godec in tudi novodobni muzikant vsako skladbo posname na nosilec zvoka in ga potem radijska oz. televizijska postaja lahko predvaja kadar koli in kjer koli, se nam zdi nenavadno, da so nekdanji godci in pevci delovali predvsem lokalno. Iz zgodovine je znano, da so bili godci pač nadarjeni posebneži, ki so igrali v domačem kraju in v njegovi okolici, vsekakor pa ne daleč od doma. Zdi se tudi zanimivo, da nekdanji godci, kljub izjemni glasbeni nadarjenosti, v širši družbi niso bili prav močno čislani. Ljudje so jih imeli za obrobneže, največkrat celo za pijance, izprijence, reveže. Delno je za tako mnenje seveda krivo njihovo vedenje. Ko so šli igrat, recimo na ohcet, so dali dva do tri dni vse od sebe, se pri tem do sitega najedli in največkrat tudi čez mero napili, potem pa znova padli v svojo revščino. 

Znano je, da so, na primer, člani bovške muzike in rezijanskih godcev živeli v tako odmaknjenem svetu, da je bilo možnosti za njihovo preživetje tako malo, da so bili prisiljeni odpotovati na igranje tudi daleč iz svoje doline. To se je dogajalo samo tam, kjer doma ni bilo dovolj kruha niti ob predpustnem času, ko so navadno potekale ženitve oziroma možitve. Razumljivo je, da so potem taki potujoči godci dali v tujih krajih vse od sebe, seveda iz želje, da bi jih še kdaj najeli tudi drugi veseljaki. Današnji godci in še posebej muzikanti so glede tega pravi gospodje. 

Violina in violončelo

Danes komajda še pomislimo, da je beseda godec povezana z besedo gosli. Torej je godec tisti človek, ki igra na gosli, ki gode na gosli. Bolj ali manj smo danes vsi prepričani, da je godec pač tisti, ki gode na harmoniko. A harmonika je sorazmerno mlad in hkrati zelo prikladen inštrument, ki pa z nekdanjimi gosli nima nobenega stika. 

V Rezijanski dolini – dolga je skoraj dvajset kilometrov, s slovanskim življenjem pa je bila naseljena že v 7. stoletju po Kristusu – se je vse do današnjih dni ohranilo takšno muziciranje, kot je bilo nekdaj. Pomeni, da ob vstopu v Rezijo vstopimo tudi v nekdanji glasbeni in stari pravljični svet. Medtem ko so onstran Kanina vse do centralnega slovenskega ozemlja muzicirale predvsem dvojice z goslimi in še enim dodatnim inštrumentom (recimo s klarinetom, kitaro, trobento), so v Reziji uporabljali le dva inštrumenta: violino in violončelo. Violino (v bistvu so to gosli) imenujejo citira, violončelo, varianta gosli, pa bunkula. 

Rezijanci plešejo v paru ali pa v troje, na križ. Pri tem je zanimivo, da se par sicer gleda in spogleduje, nikoli pa se plesalca ne oprimeta drug drugega kot na primer pri polki ali valčku. Ples v troje je nasploh neke vrste osvajalni ples, v katerem plesalka ali plesalec lahko presodi, kdo mu je bolj simpatičen.

Pravljice iz Rezije

Glede na odmaknjenost Rezijanske doline je seveda pričakovano, da so tudi njihove pravljice, nasploh njihovo ustno izročilo, precej drugačno kot na drugih slovenskih tleh. Prednjačijo pravljice o lisici in volku, seveda pa poznajo tudi pravljice o kraljih, princih in princeskah. Preprost človek, še posebej reven, si je vedno rad pripovedoval zgodbe o bogatih ljudeh, še posebej, če je v njih reven človek preskočil v svet razkošja s pomočjo nadnaravnih sil. 

Kot je znano, je pravljice iz Rezije, seveda pa s tem tudi njihove plese, odkril znani folklorist Milko Matičetov (1919–2014). Zbral je na stotine rezijanskih pravljic, ki so dolga leta bogatile tudi program slovenske televizije. Še vedno pa se z rezijanskim ustnim izročilom ukvarja furlanski jezikoslovec Roberto Dapit, ki objavlja svoja raziskovanja tudi v mnogih italijanskih publikacijah. 

Zanimivo se zdi, da celo v daljni Reziji obstajajo trije miti, ki so sicer dobro znani na vsem slovenskem ozemlju. Eden je o godcu Orfeju. Govori o tem, kako je David s trombelo v peklu iskal očeta, mater in brata. Satan mu je naročil, naj mu zaigra prav tisto pesem, ki mu je všeč, in bo njegove sorodnike izpustil iz večnega ognja. Drugi mit je o Lepi Vidi, ki se v Reziji imenuje Lipa Lina. Znana je tudi pravljica o Kralju Matjažu, ki pa je na tem odmaknjenem koncu sveta ungarski kraj in ne kralj. 

Rezijanski brusači

Seveda te pravljične in po svoje očarljive doline ne morete zapustiti, ne da bi si ogledali Muzeja rezijanskih ljudi (po rezijansko Muzeo tih rozajanskih judi), ki je v Stolbici v stari Plocovi hiši. V njej je tudi sedež Zveze kulturnih društev in KD Rozajanski dum.  

Muzej brusačev pa na veliko predstavlja orodja, pripomočke in prevozna sredstva ljudi, ki so se ukvarjali s potujčim brušenjem rezil. Nekdaj so Rezijanci tovrstno orodje nosili kar na hrbtu, pozneje pa so se toliko modernizirali, da so si ga priredili za prevoz in tudi za samo brušenje kolesa, s katerimi so se premikali iz kraja v kraj. Kdor tega še ni videl, si mora to vsekakor ogledati, saj so brusači lep dokaz, kako so preprosti ljudje iznajdljivi in kako so našli pot iz stiske s svojim neutrudnim delom. Tovrstni brusači so bili tudi po več tednov od doma samo zato, da so lahko preživeli svojo družino.

Zanimiva je tudi rezijanska arhitektura, ki je prav v tej dolini ponekod videti še vedno taka kot pred desetletji. Za gradnjo hiš so seveda uporabljali kamenje iz deročih potokov in hudournikov, pri gradnji pa so si pomagali tudi z mivko in lesom, ki so ga naplavile reke. Na eni od starih zgradb je naslikana freska, kako so Rezijani pobirali hlode iz vode in si na tako priskrbeli kurjavo. V bistvu jim je reka tako rekoč pred pragovi domovanj odlagala možnost za zimsko ogrevanje. 

Potres leta 1976 je močno prizadel tudi rezijanski kot. Zato tudi v Solbici ni več toliko stare arhitekture kot včasih. Če pa imate čas oziroma si lahko privoščite nekaj več stroškov za bencin, se je lepo popeljati prav do konca rezijanske doline in se potem peš povzpeti do planšarije, na kateri v poletnih mesecih še vedno pasejo ovce in krave – tako kot včasih. Pod vznožjem kaninske gorske verige je namreč veliko planin, na katerih so Rezijani nekdaj na veliko pasli živino, skrbeli za majhen vrtiček na koščku zemlje pod hribi in si pripravljali suhljad za dolgo zimo. Eni od večjih planin danes po italijansko rečejo Malga Coot. Kako so temu reče po naše, verjetno ni težko uganiti.

Naročniška vsebina