Spomladanski izlet v rezijanski kot

POSLUŠAJ ČLANEK

Na naših glasbenih popotovanjih se tokrat ustavimo v Reziji, v tako rekoč pozabljeni dolini, v kateri so od nekdaj živeli slovensko čuteči ljudje, si na veliko pripovedovali pravljice, peli, godli in plesali – vse pa nekoliko po svoje. Marsikaj od tega se da videti in občutiti v Muzeju rezijanskih ljudi, ki je odprt tudi med tednom, seveda pa se morate srečati tudi z znamenitimi rezijanskimi potujočimi brusači. 

Do rezijanske doline (po italijansko Val Resia) se da lepo pripeljati iz Trbiža po stari cesti do Žabnice, Kluž in Ravance, kjer vas sicer ves čas spremljajo italijanski napisi, vendar je več krajev z imeni, ki spominjajo na to, da so tod nekdaj živeli Slovenci. Vse od Karantanije. Od matične Slovenije pa niso bili odrezani samo zaradi italijanske agresivnosti, temveč so jih ločevale tudi visoke gore s ponosnim Kaninom vred (2587 m).  

Samotna Rezijanska dolina namreč leži tik pod verigo visokih gora. Res je pravi čudež, da se je tod sploh še ohranila slovenska beseda. V dolini po uradnih podatkih živi še nekaj več kot sto slovensko govorečih in čutečih ljudi, v resnici pa še vsaj ducat manj. Sicer pa je treba avtomobilsko navigacijo naravnati na vasico Solbica (po italijansko Solvizza). Seveda se da priti tudi z južne strani, a pot s severne je veliko bolj preprosta in barvita.

Želite prebrati članek v celoti? Postanite naš naročnik ali kupite 72-urni dostop do naročniških vsebin za 3,95 €.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike