Sončna Katalonija

Redkokdaj se zgodi, da potovanje ponovim. A Barcelona, prestolnica Katalonije, je za turiste tako vabljiva, da sem se z eno od naših agencij po poldrugem desetletju še v drugo odpravil v ta lepi konec naše Evrope. Kaj veliko se od takrat ni spremenilo. Katalonija si še vedno ni izborila samostojnosti, tako kot smo si jo denimo Slovenci, v Španiji se še vedno dobro jé, hkrati pa se zdi, da bo eden najbolj znanih svetovnih verskih objektov, bazilika Svete družine, znana po skrajšanem španskem imenu Sagrada Familia, vendarle dokončno zgrajena. Kar je že skrajni čas, saj so jo začeli graditi davnega leta 1882.

Slovenski turisti vsako leto okrog prvomajskih praznikov precej množično potujemo v Španijo, najpogosteje v slikovito pokrajino Costa Brava, kjer so temperature vedno prijetne, morje turkizno in kulinarična doživetja nepozabna. Nas je bilo za dva polna avtobusa z nadstropjem. Slab teden smo preživeli v prijetnem obmorskem mestecu Lloret de Mar, ki je le kakšno uro vožnje oddaljeno od Barcelone.

Nočni Monako

Vožnje z avtobusom iz naše prestolnice do omenjenega obalnega mesteca je skoraj za cel dan. Kakopak z obveznimi vmesnimi postanki, ki pridejo še kako prav za razmigavanje udov po večurnem sedenju, za kakšen prigrizek in tista nujna opravila, zaradi katerih so pred toaletnimi prostori dolge vrste. Medtem ko moraš za obisk stranišč pri nas na vseh postajališčih plačati, so bila stranišča na naši dolgi poti skozi Italijo, Monako, Francijo in Španijo brezplačna. Pa nič manj urejena, mnogokje so bila opremljena tudi s kopalnicami in pralnimi stroji.

Daljši postanek so nam organizatorji izleta namenili v Monaku, ki zadnja leta postaja finančno ugodna »Meka« za nekatere naše športnike, kot sta denimo Tadej Pogačar in Primož Roglič, medtem ko so za nas, navadne zemljane, cene precej visoke. Na srečo smo imeli postanek okrog druge ure ponoči, ko so bili trgovinice in lokali zaprti. Naš sprehod je potekal skorajda v popolni tišini – kar je sicer v moji družbi precej težko – da ne bi motili spečih Monačanov. Sprehodili smo se mimo Oceanografskega inštituta, veličastne katedrale in knežje palače. Pa še zdaleč nismo bili edini. V isti konec Španije in seveda tudi skozi Monako je potovalo nič koliko slovenskih avtobusov z dijaki, ki so praznične dni izkoristili za zaključne izlete. Tako se nam je zdelo, da smo kar sredi Slovenije.

Kaj vse je še vredno ogleda? In kako je bilo, ko ni bilo elektrike? Preberite v nadaljevanju.