Šolniki v paradoksu: po eni strani ne morejo brez natančnih navodil, po drugi pa nočejo biti "pasivna množica, ki zgolj posluša ukaze"

Javni sektor je edini, ki deluje tako, kot je delovalo v socializmu vse. Tam, kjer bi bil dovolj eden, jih 3 do 5x več. Potem je seveda jasno, da nič ne more delovati, ker en sam lahko naredi, kar je treba, če so trije ali več, bo med njimi zagotovo najmanj en nadpameten, ki bo vse ostale prepričal, da je vsako najmanjše opravilo nerešljiv problem.

Spomnimo se, ko so lani poleti za nekaj časa odpravili vse ukrepe. Zasebni sektor se je takoj odprl, javni sektor pa je naprej posloval kot v času lockdowna. Raznorazne institucije kot na primer muzeji so ostali še nekaj časa zaprti, ker osebje ni prejelo navodil, kako poslovati, pri čemer jim ni bilo treba nič drugega kot odpreti vrata.

V javnem sektorju velja praksa, ki bi jo lahko opisali z reklom: Vse bi delal, da ne bi nič delal. Če zaposleni v javnem sektorju ne prejmejo natančnih navodil, ne naredijo nič. Če prejmejo navodila, pa porabijo več časa za to, da jih izigrajo in sabotirajo kot za to, da bi jih izvajali. Zganejo se samo tedaj, ko strici iz ozadja zahtevajo, da kaj storijo zanje.

Iz izjav predstavnikov šolstva se vidi da jih navija v ozadju (tako kot uro na spiralno vzmet ) ponorela levičarska falanga.
Izjave, ki jih dajejo pa je še en dokaz več, da vzgajajo otroke v bebčke, da v bebčka, ker stavčne zveze njihovih sporočil dokazujejo, da bi radi bili še ravnatelji, da pa ne zanjo nič sami organizirati, ker so preprosto ravnatelji po komandi.
Žalostno je gledati napenjanje Pečana, po malo bolj močnih ravnateljic, ki na vsak način želijo povedati, da rade kolesarijo v petkih.
Res, kdor ima otroke rad, naj jih izobražuje doma ali pošlje čimprej v tujino.

Ni potrebno biti ravno univerzitetno izobražen ali celo formalno priznan državni uslužbenec kot vzgojitelj in/ali učitelj in/ali profesor mladih radovednežev, da bi ti moralo biti že zdavnaj jasno, da je za zdaj edino uspešno orodje/orožje obrambe pred pandemijo in novim zapiranjem javnih zavodov - mednarodno veljavno preverjeno in potrjeno cepljenje proti covidu 19.

In da je to najmanj, kar mora razumen človek, izobraženec in celo vzgojitelj, učitelj in/ali profesor odgovorno storiti zase in za druge tudi kot zgled za to, da bodo lahko javne vzgojne in izobraževalne ustanove še naprej uspešno delovale in da bo tudi sam solidarno prispeval k minimalni možni preventivi ter h kolikor mogoče normalnemu ohranjanju neposredne oz. žive vzgoje in izobraževanja s svojimi gojenci, učenci, dijaki.

Dosledno spoštovanje in sprotno preverjanje mednarodno uveljavljenih kriterijev PCT je za marsikoga le še en prijaznejši ovinek ali kratkovidni izogib pred cepljenjem, kar le zapleta in zamegljuje razmere in okoliščine javnega zdravja ter na široko odpira vrata vsakršnim ljudomrzniško egoističnim goljufijam in manipulacijam v škodo večine solidarnega in discipliniranega prebivalstva, na škodo nepotrebnih dodatnih neljubih zapletov v javni zdravstveni mreži ter na škodo nepotrebnih dodatnih stroškov zdravstvenih zavarovanj in državnega proračuna.

Sicer je logično, da se Štrukljev sindikat učiteljev postavlja na stališče, da če zaupamo prostovoljno samo-testiranje učencem na domu, moramo zaupati prostovoljno samo-testiranje tudi učiteljem na domu. A s tem sindikat učiteljev ob mednarodno uveljavljene pogoje za delovanje javnih zavodov mimo vstopnih pogojev PCT ponuja necepljenim učiteljem še dodaten "ovinek" oz "izogib" s samo-testiranjem kot že četrto možnostjo izmika cepljenju, ki pa bo brez vsakršnega ustreznega strokovnega preverjanja in nadzora zelo verjetno postala le dodatno "široko odprto okno" za prenos okužb v javni prostor vrtcev in šol, preko otrok in drugih pa z eksponentno rastjo nazaj v širše šolsko okolje.

Žal z jasno in nedvoumno besedo (razumno odločitvijo) o teh zadevah nezaslišano zamujata tako pristojni ministrstvi (za šolstvo in šport ter za zdravje) kot tudi Vlada RS, ki bi morala storiti vse za nenehno pozitivno spodbujanje in promoviranje brezplačnega in vsem dostopnega preventivnega cepljenja ter ob tem nenehno restriktivno n sistematično zmanjševati kratkoročne možnosti domnevnih "zasilnih izhodov", s katerimi ne-solidarni proti-cepilci in samozadostni egocentriki zgolj dodatno obremenjujejo sistem javnega zdravstva , javnih zdravstvenih zavarovanj ter komaj zadostna javna sredstva za zdravje.

Denar za "delo v tveganih razmerah" so pa brez težav sprejeli.

Ubogim in neukim šolnikom sem se namenil pomagati sam, ker vidim, da niti ministrica , niti vlada temu nista kos.
NUJNO NAVODILO ZA PREZRAČEVANJE:
Vse učilnice v Sloveniji imajo zelo velika okna zaradi tega, da so učilnice svetle in da omogočajo prezračevanje. Učiteljem je omogočeno, da se približajo oknom, primejo za kljuko, jo obrnejo v pravo smer in okensko krilo potegnejo k sebi in s tem odkno odprejo ter omogočijo vdor svežega zraka v učilnico. Tako naredijo z vsemi okni v učilnici. Po izkušnjah, se na tak način izmenja zrak v učilnici v najmanj petih minutah. Učitelj po pretečenem času postopek ponovi in okna zapre. V času, ko se učilnica zrači učence napoti na prostorene hodnike, ki jih prezračujejo čistilke, lahko pa po pooblastilu ravnatelja tudi kakšno drugo osebje. Za tak postopek ni potrebna posebna izobrazba, saj lahko utemeljeno predpostavljamo, da vsak državljan, ki je starejši od pet let obvlada tak proces, zakja ga ne bi učitelji, ki imajo vsaj fakultetno izobrazbo.
Problem nastane z vprašanjem, kdaj to početi? Ni priporočljivo, da se to dogaja med odmori za vse učence hkrati. To predstavlja sicer zapleten, vendar ne nerešljiv problem. Odmore za posamezne razrede je potrebno določiti tako, da se na skupnih hodnikih hkrati nahaja čim manj učencev. Naloga je izredno zapletena, potrebuje izredne miselne napore, zato je dobro, če v rešitev zapletene naloge pritegnejo ravnatelji profesorje matematike, ki obvladajo najmanj procentne račune, ulomke in probleme.
Ob tem zelo pomembnem in zapletenem dejanju se vprašajo, zlasti sidikalni poverjeniki: Kdo bo to plačal? Gre sicer za dodatno dejavnost, nikjer zabeleženo, niti v katalogu opravil.
Ko je bil v veljavi kovid dodatek je nekako še šlo, v bodoče pa ga je potrebno podaljšati, če ne pa zagroziti s stavko.
V upanju, da Domovino , če že ne drugača, vsaj na skrivaj, prebirajo tudi šolniki, želim, da začno s prezračevanjem takoj in prepričane sem, da to ne bo ocenjeno, kot motnja delovnega procesa in da ne bodo sledile sankcije. Predvidevam lahko le, da se bo navodilu uprl predsednik šolskega sindkata tovariš Štrukelj.

Natančna navodila v takšni situaciji pač niso mogoča. Slovenski ravnatelji se torej lahko odločijo za stavko, lahko pa konstruktivno pripomorejo k razmeram, ki prihajajo. Seveda v isti sapi ko jamrajo o navodilih, že izjavljajo, da je po njihovo nositi maske v mehurčku brez smisla, saj jih potem ne morejo nositi pri telovadbi. Kot ponavadi namesto pristopa k reševanju težav, raje k osnovni težavi, dodajo še sto drugih in vse skupaj ocenijo kot nesmiselno. Nobenega ukrepa ne bi prevzeli na lastno odgovornost, hkrati pa hočejo natančna navodila od ministrstva, ki pa jih tako ali tako že v naprej ocenijo kot nesmiselne. Kaj bi torej radi? Zaprte šole? Šole, ki jih vodijo prepotentni starši in civilne iniciative? Bi radi pouk v šolah ali pouk na daljavo, o katerem so jamrali ves čas tretjega vala? Kaj sploh hočejo ti ljudje? Seveda vlada še razmišlja, saj se zaveda kakšen odpor bo spet do ukrepov pri vseh deležnikih, od učiteljev, ravnateljev, staršev, grozijo že civilne iniciative, stranke KUL pa komaj čakajo, kako bodo to lahko izkoristile zase.

Če imamo takšne zmedene šolnike, ki ne znajo samoiniciativno rešiti prav ničesar, bi v prihodnosti morda bilo pametno razmisliti o uvedbi šolanja na domu oz. t.i. homeschoolinga v Sloveniji. Številni starši so mnogo bolj operativni, verjamem, da bi se inovativno izkazali tudi pri poučevanju (saj imajo itak že čez vzgojo, ki jo je Gaber pregnal iz šol) ;);)