Šola za najstnico, ki ji šolanje urejajo preko Facebooka

Fotografija je simbolična (foto: depositphotos.com)

Po spletu se širi zapis o »deklici, ki ne spada nikamor«. O najstnici, ki v petek ne more v šolo, ker pač ni bila sprejeta na želeno srednjo šolo. Preden je prenesla prijavo, so bile zasedene tudi druge zanjo potencialno zanimive šole. In zdaj bo v petek raje doma, suhe žemlje ribala, kot da bi se vpisala, ne vem, na »lesno, ali elektro«, kot beremo.


Aja, zapisa na spletu seveda ni delila mama, ampak zaskrbljena novinarka (aktivistka?), ki ji je nekdo to novico posredoval.

Iz zapisanega sem razbrala še, da je deklica državna prvakinja v plesu, da ima status športnice, da je imela ocene med 3 in 5 in da je špekulirala in želeno srednjo šolo napisala na drugo mesto.

Oh, presneto, no!

A je res treba s takimi zgodbami v medije? Ali lahko dopustimo, da kdaj otroku kaj tudi ne uspe?

Naj najprej povem, da čutim ogromno sočutja do najstnice, ki ni bila sprejeta na želeno srednjo šolo, po kateri je hrepenela že od otroštva. Do vsake takšne najstnice! Ker sem bila nekoč, pred mnogo leti, tudi sama ena izmed njih. Ostala sem pred vrati oboževane gimnazije. Ker pač nisem zbrala zadosti točk.

Tudi jaz sem, kot deklica iz naše zgodbe, malo špekulirala. Ona je upala, da bo vseeno sprejeta na svojo šolo, ker je vrhunska športnica. Jaz sem špekulirala, da bom, kljub nezadostnemu številu točk, sprejeta na škofijsko gimnazijo s pomočjo priporočil raznih duhovnikov, kako čudovita punca sem, da si take dijakinje lahko samo želijo. No, nobeni od naju ni uspelo.

Žal. Ali pa na srečo!

Tu se namreč moja zgodba od dekličine začne precej razlikovati.

Moji starši niso klicarili naokrog po gimnazijah, ki bi se meni zdele »še sprejemljive« za vpis, čeprav so imele že vsa mesta zapolnjena. Nihče se v mojem imenu ni javno pritoževal čez »nepravičen šolski sistem«, katerega »ujetniki smo«, in tik pred koncem počitnic vpregel novinarjev, da bi z medijskim pritiskom morda le izsilili vpis zame.

Tako niso ravnali moji starši in še stotine drugih, katerih otroci so se letos ali kadarkoli prej znašli v podobni situaciji.

Kar so storili, je bilo mnogo težje. Pustili so mi, da sem čutila, da mi je spodletelo. Niso pritiskali na zveze, ampak so mi pač predlagali manj zvenečo gimnazijo, ki je tudi v drugem krogu še sprejemala učence. Ker je bila z vpisom pač vedno podhranjena.

Kar so storili moji starši, je bilo mnogo težje. Pustili so mi, da sem čutila, da mi je spodletelo.

Sem vihala nos? Seveda! Sem bila razočarana? Absolutno! A za to nisem krivila »nepravičnega sistema«, ministrstva in še koga. Okej, seveda sem krivila šolo, ki me ni hotela vzeti, kljub temu da nisem imela dovolj točk. »Saj sem vendar tako super in fajn!« Ampak recimo, da od pubertetnice kaj takega pričakuješ.

Niso pa se z mojo »nesrečno usodo« ukvarjal vsi okoli mene. Starša sta mi jasno povedala, da sem itak vedela, da moje trojke in štirice (z redko posejanimi peticami) verjetno ne bodo dovolj za želeno gimnazijo. In naj se pač sprijaznim.

In sem se. Kaj pa sem drugega hotela? Seveda sem tudi jaz tisto poletje veliko jokala. A sem vsaj točno vedela, kam bom šla 1. septembra v šolo. Vedela sem za nekaj sošolcev in sošolk. Raje niti ne pomislim na grozo in negotovost, če me starši ne bi usmerili k vpisu in še teden pred začetkom pouka ne bi vedela, kam grem v šolo! Pa seveda sem tudi jaz poznala možnost, da se v prvih dneh po začetku pouka, ali pa vsaj po prvem letu, lahko še prešolam.

Ko »zasilna izbira« postane prava odločitev za življenje

Tisto leto je ponedeljek padel na 2. september. Šla sem v šolo, na katero sem se vpisala po sili razmer. Čez poletje sem se kar nekako navadila na misel, da bom pač hodila tja. Že prvi dan sem postala podpredsednica razreda. Drugi dan sedla zraven oranžnolasca, s katerim sva nato v isti klopi presedela vsa štiri leta. In se tretji dan spoprijateljila že s toliko ljudmi na šoli, da me je četrti dan mama prav presenetila z vprašanjem, ali bi se želela prepisati na prej želeno gimnazijo, saj se je baje eno mesto sprostilo.

Minil ni niti teden na moji novi šoli, a bilo mi je popolnoma jasno, da ne želim drugam. In odločitve do danes ne obžalujem. Moja gimnazijska leta so bila prekrasna, čeprav ne na gimnaziji, o kateri sem sanjala že od desetega leta.

Zdaj, ko sem tudi sama mama, povsem razumem vzgib staršev, da bi svoji hčerki radi omogočili šolanje tam, kjer si ga je najbolj želela. Pa četudi nemara mimo pravil (ki bi vendarle morala biti za vse enaka). Hkrati pa jasno vidim, da s takim ravnanjem otroku onemogočajo rast, zorenje, učenje prebijanja skozi težke trenutke življenja.

In vse se je srečno končalo ... pa res?

V času, preden sem komentar uspela spisati do konca, se je itak že vse uredilo. Deklici je, spričo medijskega pritiska, ali pa povsem po pravilih, tega ne vemo, uspelo dobiti mesto na neki srednji šoli, ki je dovolj sprejemljiva zanjo in za njene starše (ne pa lesarska, fej). Čeprav je ministrstvo razočaralo novinarko, ki je od njega terjala odgovor, kaj naj uboga deklica stori na prvi šolski dan ...

Deklici ob tem privoščim, da bi bila na šoli, na katero je sprejeta, zadovoljna. Pa vendar se mi zdi, da so jo z vmešavanjem medijev in javnim igranjem na ljudska čustva zoper »krivični sistem« prikrajšali za bogato izkušnjo: Da ni nič narobe, če ni vedno vse po naše in točno tako, kot smo si predstavljali ali želeli. In da je včasih celo bolje, če ni.

Pa recite temu kakorkoli, jaz bom rekla: božja previdnost.

Komentar Lucije Čakš ste prebrali brezplačno, čeprav ni zastonj. Če se vam zdi vredno, mu namenite 3,60 € (klik!), mi pa vam podarimo 72 urni dostop do vseh naročniških vsebin. Če ste že naš naročnik, cenimo Vaš prispevek. Hvala, da podpirate neodvisno novinarstvo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike