Slovenski pater, ki so ga napadli islamisti, je postal nadškof v Turčiji
Štajerski minorit, slovenski misijonar v Turčiji, Martin Kmetec, je danes postal nadškof v Smirni ali po turško Izmirju. Pred leti je doživel napad islamskih skrajnežev, kar pa so slovenski mediji večinoma povsem spregledali.
Nadškofija Smirna je po turško-grški vojni in razmejitvi z velikansko preselitvijo prebivalstva postala številčno majhna. Ko so Grki odšli, je Smirna po imenu in prebivalstvu postala turški Izmir. Samo kakih 2.000 rimokatoliških vernikov še živi v desetih župnijah te nadškofije, v isti, kjer je nekoč, po legendi, živel tudi sv. Miklavž in v mestu Mira naredil vse čudeže, po katerih ga poznamo danes.
A mesto Smirna ima velik simboličen pomen, saj so tam živeli prvi kristjani, tam je bila ena od sedmih maloazijskih Cerkva, o katerih govori Sveto pismo. Ni je obiskal samo apostol Pavel, ampak v zadnjih desetletjih tudi trije papeži – Pavel VI., Janez Pavel II. in Benedikt XVI.
V Smirni je Kmetec že deloval kot duhovnik. Leta 2006 je doživel tudi napad islamskih skrajnežev. O tem je poročala italijanska agencija Ansa, vendar tega noben slovenski medij ni opazil, dokler niso članka objavile Primorske novice. Zato je prav, da obnovimo zgodbo.
Pater minorit Martin Kmetec, ki živi v samostanu v turškem Izmirju (Smirni), je ob 14.30 zaslišal zvonec na vhodnih vratih. Ko je odprl samostanska vrata, je bilo tam osem agresivnih mladeničev. Eden je patra zgrabil za vrat in ga začel dušiti. Prisebni Kmetec se je uspel prebiti nazaj skozi vrata samostana, kjer je napadalca vrgel na tla. Osmerica mladih skrajnežev mu ni sledila in je kričeč le razbila vhodna vrata. “Vse vas bomo pobili,” so mu kričali, ko se mu je uspelo rešiti za zidove samostana.
Podrobnosti je pater povedal, ko ga je dve uri po napadu poklical novinar Primorskih novic in zatrdil: “Nič hudega mi ni.” Tamkajšnji nadškof Luigi Padovese je napad označil kot “očitno posledico fanatizma”. V Turčiji so namreč karikature preroka Mohameda v zahodnih medijih postale izgovor za nasilje nad kristjani. Nekdaj dni pred tem je skrajnež umoril italijanskega duhovnika med molitvijo v cerkvi. Nasilne demonstracije pa so se vrstile več dni po vsej državi.
Kmetec, ki je doma iz Lancove vasi pri Ptuju, je na podiplomskem študiju na ljubljanski univerzi preučeval prav islam. »Turški islamski skrajneži skušajo polarizirati turško družbo, ki si želi mostu z Evropo,« je nekaj mesecev pred napadom povedal Kmetec. Gre za »arabski moment, ki se krščanstva boji, zato ga napada. Težave imamo z nekaterimi mladostniki, ki pridejo in nas provocirajo. Zlasti gre za gojence strogih zasebnih muslimanskih šol,« je tako izjavil le nekaj mesecev pred napadom za revijo Ognjišče in tako praktično napovedal, kaj se bo kasneje zgodilo.
Papež Frančišek je za nadškofa v Smirni imenoval Štajerca, o katerem so v Vatikanu zapisali: Minorit Martin Kmetec je bil rojen 10. Novembra 1956 na Ptuju v Sloveniji. Teologijo in filozofijo je študiral v svoji redovni provinci v Sloveniji. Začasne zaobljube je dal 25. Septembra 1977, večne pa 4. oktobra 1983. Doktoriral je na ljubljanski univerzi iz teologije s specializacijo Dialog in verstva. Poleg slovenščine govori turško, francosko in italijansko. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1983.
V svojem redu je opravljal različne službe: rektor malega semenišča, misijonar v Libanonu, predstojnik več samostanov. Med drugim je vodil minoritsko Kustodijo za Bližnji vzhod in Sveto deželo. Sedaj vodi minoritski samostan v Carigradu.”
V svojem redu je opravljal različne službe: rektor malega semenišča, misijonar v Libanonu, predstojnik več samostanov. Med drugim je vodil minoritsko Kustodijo za Bližnji vzhod in Sveto deželo. Sedaj vodi minoritski samostan v Carigradu.”
Nadškofija Smirna je po turško-grški vojni in razmejitvi z velikansko preselitvijo prebivalstva postala številčno majhna. Ko so Grki odšli, je Smirna po imenu in prebivalstvu postala turški Izmir. Samo kakih 2.000 rimokatoliških vernikov še živi v desetih župnijah te nadškofije, v isti, kjer je nekoč, po legendi, živel tudi sv. Miklavž in v mestu Mira naredil vse čudeže, po katerih ga poznamo danes.
A mesto Smirna ima velik simboličen pomen, saj so tam živeli prvi kristjani, tam je bila ena od sedmih maloazijskih Cerkva, o katerih govori Sveto pismo. Ni je obiskal samo apostol Pavel, ampak v zadnjih desetletjih tudi trije papeži – Pavel VI., Janez Pavel II. in Benedikt XVI.
V Smirni je Kmetec že deloval kot duhovnik. Leta 2006 je doživel tudi napad islamskih skrajnežev. O tem je poročala italijanska agencija Ansa, vendar tega noben slovenski medij ni opazil, dokler niso članka objavile Primorske novice. Zato je prav, da obnovimo zgodbo.
Tako je bilo pred skoraj petnajstimi leti
Pater minorit Martin Kmetec, ki živi v samostanu v turškem Izmirju (Smirni), je ob 14.30 zaslišal zvonec na vhodnih vratih. Ko je odprl samostanska vrata, je bilo tam osem agresivnih mladeničev. Eden je patra zgrabil za vrat in ga začel dušiti. Prisebni Kmetec se je uspel prebiti nazaj skozi vrata samostana, kjer je napadalca vrgel na tla. Osmerica mladih skrajnežev mu ni sledila in je kričeč le razbila vhodna vrata. “Vse vas bomo pobili,” so mu kričali, ko se mu je uspelo rešiti za zidove samostana.
Podrobnosti je pater povedal, ko ga je dve uri po napadu poklical novinar Primorskih novic in zatrdil: “Nič hudega mi ni.” Tamkajšnji nadškof Luigi Padovese je napad označil kot “očitno posledico fanatizma”. V Turčiji so namreč karikature preroka Mohameda v zahodnih medijih postale izgovor za nasilje nad kristjani. Nekdaj dni pred tem je skrajnež umoril italijanskega duhovnika med molitvijo v cerkvi. Nasilne demonstracije pa so se vrstile več dni po vsej državi.
Kmetec, ki je doma iz Lancove vasi pri Ptuju, je na podiplomskem študiju na ljubljanski univerzi preučeval prav islam. »Turški islamski skrajneži skušajo polarizirati turško družbo, ki si želi mostu z Evropo,« je nekaj mesecev pred napadom povedal Kmetec. Gre za »arabski moment, ki se krščanstva boji, zato ga napada. Težave imamo z nekaterimi mladostniki, ki pridejo in nas provocirajo. Zlasti gre za gojence strogih zasebnih muslimanskih šol,« je tako izjavil le nekaj mesecev pred napadom za revijo Ognjišče in tako praktično napovedal, kaj se bo kasneje zgodilo.
Iz intervjuja za Misijonska obzorja, pomlad 2015:
Kakšni občutki te navdajajo sredi drugačnega sveta, v neposredni bližini zelo krutih trenutkov za krščanstvo?
Velikokrat se jezim. Čutim se nemočnega, da bi kje kaj spremenil ali pomagal. Zdi se, da kristjani v Iraku in severni Siriji doživljajo dokončni eksodus. Tudi v Turčiji imamo veliko težav, najtežje pa je gledati na dejstvo, da kristjani prvih Cerkva na tleh Male Azije dokončno izumirajo. To je posledica dolgoletnega procesa asimilacije, Cerkev pa seveda želi ostati na teh krajih, tudi če nas bo le peščica. V zadnjem času je velik priliv priseljencev iz afriških in azijskih dežel, zato so tudi nekatere cerkev v Istanbulu ob nedeljah resnično polne.
Za teboj so že leta bivanja znotraj muslimanskega sveta in s tem so izostreni občutki za dialog med krščanstvom in islamom. Je ta v tvojem prostoru možen, ima prihodnost, rojeva sadove? Kaj se v tem trenutku dogaja na tem področju?
V tem svetu sem se že tako navadil, da se včasih niti več ne zavedam, da živim v okolju z ljudmi, ki imajo drugačno vero, drugačna prepričanja in navade. Glede dialoga menim, da je možen dialog življenja; ta bi mogel roditi sadove. Odnosi med muslimani in kristjani bi se morali graditi na tistih področjih, kjer ne pride na prvo mesto pripadnost skupnosti, pač pa občečloveška dejavnost. Ta dialog vsekakor obstaja, vendar je družba v Turčiji še vedno v veliki meri pod vplivom tradicionalnega islama in navad, po katerih je krščanstvo nekaj motečega oziroma ni v skladu z neko splošno družbeno prakso. Seveda so tudi velika mesta, kot je Izmir, kjer so izjeme. Problem je, ker nas je kristjanov tako malo, da je to le kapljica v morju. So tudi pobude znanstvenega dialoga, ki pa je bolj na teoretični ravni in velikokrat tudi zelo umeten.
(vir: Časnik.si)
Kakšni občutki te navdajajo sredi drugačnega sveta, v neposredni bližini zelo krutih trenutkov za krščanstvo?
Velikokrat se jezim. Čutim se nemočnega, da bi kje kaj spremenil ali pomagal. Zdi se, da kristjani v Iraku in severni Siriji doživljajo dokončni eksodus. Tudi v Turčiji imamo veliko težav, najtežje pa je gledati na dejstvo, da kristjani prvih Cerkva na tleh Male Azije dokončno izumirajo. To je posledica dolgoletnega procesa asimilacije, Cerkev pa seveda želi ostati na teh krajih, tudi če nas bo le peščica. V zadnjem času je velik priliv priseljencev iz afriških in azijskih dežel, zato so tudi nekatere cerkev v Istanbulu ob nedeljah resnično polne.
Za teboj so že leta bivanja znotraj muslimanskega sveta in s tem so izostreni občutki za dialog med krščanstvom in islamom. Je ta v tvojem prostoru možen, ima prihodnost, rojeva sadove? Kaj se v tem trenutku dogaja na tem področju?
V tem svetu sem se že tako navadil, da se včasih niti več ne zavedam, da živim v okolju z ljudmi, ki imajo drugačno vero, drugačna prepričanja in navade. Glede dialoga menim, da je možen dialog življenja; ta bi mogel roditi sadove. Odnosi med muslimani in kristjani bi se morali graditi na tistih področjih, kjer ne pride na prvo mesto pripadnost skupnosti, pač pa občečloveška dejavnost. Ta dialog vsekakor obstaja, vendar je družba v Turčiji še vedno v veliki meri pod vplivom tradicionalnega islama in navad, po katerih je krščanstvo nekaj motečega oziroma ni v skladu z neko splošno družbeno prakso. Seveda so tudi velika mesta, kot je Izmir, kjer so izjeme. Problem je, ker nas je kristjanov tako malo, da je to le kapljica v morju. So tudi pobude znanstvenega dialoga, ki pa je bolj na teoretični ravni in velikokrat tudi zelo umeten.
(vir: Časnik.si)
Povezani članki
Zadnje objave
Macron proti Marine Le Pen – francoske volitve 2027
17. 4. 2026 ob 19:00
Kako drago bomo letos potovali Slovenci?
17. 4. 2026 ob 11:00
Interventni zakon kot signal spremembe: dovolj za začetek, premalo za preboj
17. 4. 2026 ob 8:26
Je zahodna civilizacija na robu propada? Če verjamemo Glubbu, slabo kaže
16. 4. 2026 ob 20:54
Varčevanje na koncu mandata: rezanje stroškov in omejene širitve
16. 4. 2026 ob 19:00
Ekskluzivno za naročnike
Dosežki slovenskih učencev na najnižji ravni doslej
16. 4. 2026 ob 6:00
Nov predsednik DZ: bitka dobljena, vojna še ne
15. 4. 2026 ob 9:00
Prihajajoči dogodki
APR
17
Tečaj za zaročence
17:00 - 13:30
APR
18
»Preživimo dan s sv. Terezijo Avilsko«
09:30 - 13:00
APR
20
APR
21
Pot vere – srečanja za odrasle
19:00 - 21:00
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 247: Šolski sistem ustvarja družbo
15. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 246: Inovacije se redko rodijo v coni udobja
8. 4. 2026 ob 6:16
Domovina št. 245: Droni so postali orodje upanja
1. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 244: Volitve 2026 – Slovenija je izbrala
25. 3. 2026 ob 6:10
4 komentarjev
irena
V imenu univerzalne vrednote, ki je izšla iz judovsko-krščanske miselnosti, SVOBODA VEROIZPOVEDI pridejo, potem pa to vrednoto civilizirane družbe, ki jih sprejme, zatrejo. Kako otročje in neumno. Težko verjamem, da so tako neumni. Tukaj nekaj ne štima. Nimamo prave slike. Vladajo in sliko nam ustvarjajo skrajneži - levičarji in islamisti.
korosec.france
Gradnjo džamije v Kopru je nujno preprečiti.
Dovolj je dovolj.
Če se bo Islam normaliziral v normalo, bil spravljiv in povezljiv v različnosti, kar je v nasprotju z Koranom, ki terja ubijanje nevernikov, potem ja-samo tp je iluzija 1.reda danes.
Jože Kržič
Imam kar nekaj osebnih izkušenj z islamom, tudi turškim. Iz dneva v dan je slabše. Islam se radikalizira, tudi pred desetletji v dokaj sekularni Turčiji. Pa v BIH tudi. Dialog z islamom ni mogoč; je velika utvara. Izgradnja džamije v Ljubljani je velika geostrateška napaka. V načrtu naj bi bila gradnja tudi v Kopru. Veliko poštenih domačinov ji nasprotuje, toda kaj, ko jo bodo vsilili levičarji, potomci priseljenih udbašev.
Sprehajalec
Iskrene čestitke za sicer težko delo. Seveda se tako imenovanje ne sme pojaviti v slovenski neodvisnih medijih. Res je hudo, ko človek, predan resnici niti doma nima vzpodbude in potrjevanja samo zaradi tega, ker je družbena elita na pragu norosti.
Predanost in zvestoba pa bo slej ko prej potrjena.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.