Na Domovini smo že pisali o diskriminaciji očetov iz ločenih starševskih zvez pri vzdrževanju stikov s svojimi otroki. V 90 odstotkih primerov je skrbništvo dodeljeno materam, pogosto pa se dogaja, da te kasneje stik očeta z otrokom omejujejo na vse mogoče načine. Tudi z izmišljenimi trditvami o očetovskem nasilju in podobno.
Sedaj je obupanim očetom dokončno prekipelo. Zaradi “hude in intenzivne diskriminacije” s strani sodišč in Centrov za socialno delo v društvu DOOR napovedujejo tožbo slovenskih očetov proti državi na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.
Društvo za otroke, očetovstvo in resnico (DOOR) združuje očete, ki so jim po ločitvi stiki z njihovimi otroki zelo omejeni. “V društvu ocenjujemo, da je v Republiki Sloveniji na tisoče očetov, ki nimajo stikov z otroci, se zanje borijo ali so jim nekako omejeni,” pravijo v društvu,
Njihov cilj je sprejetje nove in učinkovito izvajanje zakonodaje, ki bo usmerjena v osnovno otrokovo pravico do uravnoteženega in kvalitetnega življenja z obema staršema, tudi v primeru ločitve. “V Sloveniji je stanje neopisno daleč od tega. Je alarmantno,” trdijo.
Ob številnih “domačih ugrabitvah” (matere na vse mogoče načine preprečujejo stike otroka z očetom, med drugimi tudi z lažnimi obtožbami o nasiljem vedenju ali spolnem nadlegovanju) sedaj v društvu opažajo vse več “čezmejnih ugrabitev.” Z globalizacijo je namreč čedalje več mešanih parov, pri čemer se eden od staršev odloči, da se bo vrnil ali šel na počitnice v matično domovino, otroka pa tam obdržal in ga tako “ugrabil.”
Nedavno je odmeval primer, ko se je oče pred agresivno materjo z otrokom zatekel k sosedom, Mati je poklicala policijo in ta ji je, skupaj z interventno službo Centra za socialno delo, z otrokom omogočila odhod na varno mesto. V naslednjem času so očetu onemogočali stik z otrokom, vse dokler ni mati izvedla svojega načrta ter otroka odpeljala v tujino – na Kitajsko ter z njim tam tudi ostala. In to navkljub temu, da po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok starš, ki mu je dodeljeno skrbništvo, ne more otroku brez privolitve drugega starša (sekundarnega skrbnika) spremeniti običajnega prebivališča.
Primer je obravnavala varuhinja človekovih pravic in ugotovila, da je CSD posegel v pravico otroka do posebnega varstva in skrbi ter nedopustno posegel v pravico očeta do enakosti pred zakonom.
V društvu opozarjajo, da je podobnih primerov ogromno.
Predlagali spremembe družinskega zakonika, a ostali neuslišani
V takšnih in drugačnih postopkih je bilo po navedbah društva DOOR v zadnjih 27 letih ujetih okrog 50 tisoč otrok. In 90 odstotkov teh je v skrbništvo pridobila mati.
Psiholog dr. Andrej Perko pravi, da očetje pred sodiščem praktično nimajo možnosti, da dobijo skrbništvo nad otroci, razen če je mati odvisnica od drog, alkoholičarka ali prostitutka.
V društvu so so s pristojnimi državnimi institucijami želeli sodelovati pri oblikovanju novega družinskega zakonika, da bi ta vendarle omogočal uravnotežene stike otrok s starši po ločitvi. Predlagali so sostarševstvo – kar pomeni, da sodišče ob ločitvi a priori določi uravnotežene stike, da se nekako prepreči lažne ovadbe in da se otroci izključijo iz sodnih postopkov.
Ker njihovi predlogi večinoma niso bili upoštevani, sedaj pripravljajo tožbo proti državi na ESČP. Ta bo vložiena po tem, ko bo sprejet zakon o kolektivnih tožbah, predvidoma marca ali aprila letos.
A kaj, ko so prioriteta levičarjev predvsem ženska enakopravnost, tako imenovane pravice LGBTQ, Romov in ljudi po narodnosti iz nekdanje SFRJ, resnične diskriminacije pa sploh ne opazijo, oziroma je nočejo opaziti.
Denimo diskriminacije slovenskih šolarjev v zasebnih šolah z javno veljavnim programom, odpravo katere neuspešno že tri leta zahteva Ustavno sodišče ali pa diskriminacije moških, ki tudi ni tako redka, kot se zdi navzven.
Primeri skrbništva otrok so najlepši primer, kako očetje postanejo postranske žrtve napačnega fokusa na področju diskriminacije. Ker slovenska politika in družba zanje nima posluha, se morajo tako zatekati k drastičnim ukrepom, kot so tožbe na evropski ravni.
Kot kaže praksa in priča zdrava pamet, skorajda ni dvomiti, da bodo tudi očetje, združeni v društvu DOOR, pri tem uspešni.
Precej dvomim, da bi se matere ločile od očetov svojih otrok, če bi le-ti že v času zveze pokazali tako zagreto skrb za svoje potomce. Dobro bi bilo tudi, če bi pravočasno mislili tudi z zgornjo glavo, katerega zmaja v ženski podobi bodo izbrali za mater svojih otrok :)) In dvomim tudi, da bodo otroci padali v trans od veselja, če se bodo po nalogu sodišča selili od enega do drugega starša. In zraven prenašali še kakšno mačeho ali očima.
Starševstvo je odgovorna naloga. Že tako ali tako mora človek v življenju videti najprej dolžnosti, šele nato pravice. V starševstvu pa sploh. O tem pa ESČP verjetno ne bo razsojalo.
Včasih je veljalo, da oče največ naredi za otroka, če ljubi in spoštuje njegovo mater. Po moje to še kar velja.
Se strinjam s tem komentarjem. Verjamem, da so v praksi tudi taki primeri, kjer očetom stiki niso omogočeni. V praksi sicer poznam samo en tak primer, ko oče nima stikov z otrokom, čeprav bi si ga zelo želel, po drugi strani pa poznam več primerov otrok, za katere se očetje sploh ne zanimajo!
Dejstvo pa je, da ob ločitvi prihaja na dan “umazana” človeška stran, boj na vse ali nič. Velika ljubezen se velikokrat sprevrže v veliko sovraštvo in pri tem najbolj trpijo otroci.
V podjetju, kjer sem bila zaposlena, smo dnevno dobivali izvršbe na plače delavcev, ki niso hoteli plačevati niti preživnine za svoje otroke – matere so morale dolg izterjati preko sodišča! In taki si tudi stikov niso želeli!
Pred več leti sem poslušala po RADIJU, sedaj že pokojnega dr. Ruglja. On je ugotavljal, da se bo čez desetletja družba POŽENŠČILA. Kajti očetje. ki imajo odgovorne službe so veliko od doma. DOMA skrbi za sinove največ MAMA, ko gredo v VRTEC, tam skrbi za otroka VZGOJITELJICA, ko vstopi v ŠOLO, je pod vodstvom UČITELJICE, enako je v STREDNJI ŠOLI.
Če se še poroči, pa se jih ena TRETINA razveže. in tu so moški spet neenako zastopani v primeru sodišč (sodnic je več kot sodnikov), Socialne centre, pa mislim, da zastopa 90% ŽENSK.
Tako ni čudno, da so otroci 9o% dodeljeni materam. Tako kot na VOLILNIH listah, kjer mora biti 1 tretina žensk, bi bilo dobro, če bi na SODIŠČIH, predvsem pa SOCIALNIH centrih imeli 1 tretino MOŠKIH. Dokljer tega ne bo, bodo moški res morali iskati mednarodno zaščito na sodiščih, ker doma odločajo ŽENSKE, ki zasedajo pozicije v CENTRU za SOCIALNO DELO. Ti centri naredijo v Sloveniji veliko gorja. Viden je primer Koroških dečkov, jih je pa še veliko takih, ki niso v medijih, vendar delajo očetom in otrokom nepopravljivo škodo.
Mislim, da mora biti ena izmed osnovnih pravic otrok, tudi pravica do OČETA in matere – in ne samo matere. Ta primankljaj zaznamuje otroka za celo živčljenje. Posebno fantje imajo ob očetu izoblikovan pogled na življenje tudi iz MOŠKE perspektive.
Dober komentar. Realen pogled na žalostno situacijo.
Strinjam se s Kraševko.
Očitno je tema res pereča, ker so jo izpostavili na nacionalnih medijih. Pa verjamem, da bi bilo o tem potrebno spregovoriti že pred desetimi leti! Kot tudi o tem, zakaj sploh ni porok (govorim o civilnih), vse nekaj na koruzi, ločitve – kakšen vpliv ima to na državne socialne izdatke, ko vzameš v zakup večje število samohranilk, izdatke za zdravstvo zaradi zdravljenja psihičnih posledic vsega tega itd.?
Rokc, pravilno razmišljaš, da mogoče se nekdo ne poroči, da tako , kot samohranilec, od države dobi več. To je protiustavno, da poročenim, da država manj.
To, da ni porok, je kriva DRŽAVA, ker enači poročene in neporočene samo tedaj, ko je v prid neporočenim, pri plačevanju otroških in vrtcev pa ne.. Nekateri mislijo, da je partnerstvo moderno, v bistvu pa je to le ZAMEGLENO, tako, da ne veš čigav je kdo, niti kje prebiva.
Mogoče, so take zakone sprejemali ADVOKATI, da bi lažje služili. Ko sozakonec umre, pride dedovanje po zakonu. Če pa umre partner, ni dokumenta za dedovanje, ampak moraš šele na sodišču dokazovat, s kom si živel. Lahko se tudi zgodi, da ima kdo po dve ljubici in se bosta pravdali dve, da sta bili partnerki pokojnega. Služila bodo sodišča in odvetniki…..
Za časa Avstrije je bilo to lepo urejeno, vse poroke so bile civilne in cerkvene. Ljudje in država so vedeli kdo je čigav. Tudi pravnuki sedaj iz poročnih knjig ugotovijo lahko DRUŽINSKO ZGODOVINO iz KRSTNIH, POROČNIH in knjig UMRLIH. Pra, pra, vnuki PARTNERJEV, pa ne bodo mogli črpati podatkov o svojih prednikih. Glede tega, gremo proti KAMENI DOBI, kjer tudi niso nič zabeležili.