Slovenski "levičarji življenjskega sloga"

O novi knjigi nemške zvezne poslanke in nekdanje vodje Levice v Bundestagu Sahre Wagenknecht Samopravičniki: Moj protiprogram – za zdravo pamet in solidarnost smo že poročali. Pisala je predvsem o tem, kako je levica od nekdanjega zavzemanja za revne in izkoriščane danes prešla k politikam zagovarjanja zahtev privilegiranih manjšin.

Na podlagi njene študije smo se ozrli tudi po slovenski levičarski sceni in se vprašali, kdo po svojem obnašanju, razmišljanju in življenjskem slogu najbolj ustreza kriterijem "levičarja življenjskega sloga". 

Kdo so levičarji življenjskega sloga?

Glede na pisanje nemške levičarke Wagenknechtove, so lastnosti takšnih levičarjev oddaljenost od eksistencialnih strahov družbe, odmik od družbenih in politično-ekonomskih problemov in namesto tega ukvarjanje z vprašanji življenjskega sloga, potrošniških navad in moralnih stališč, s simboliko in jezikom; iskanje besed, ki se jim je treba izogibati in njihovim nadomeščanjem z novimi besednimi oblikami; prepovedovanje in izločanje domnevno seksističnih in rasističnih knjig, filmov in osebnosti ter cenjenje vrednot samouresničitve in avtonomije namesto tradicije, skupnosti, uspešnosti, skrbnosti in truda.

Političarka, ki se ima za tradicionalno levičarko, piše, da levičar življenjskega sloga praviloma živi v velikem ali univerzitetnem mestu, ima univerzitetno izobrazbo, ima dobro znanje tujih jezikov, se zavzema za post-rastno ekonomijo, je pozoren na uživanje biološke prehrane, prezira ljudi, ki jedo poceni diskontno meso, vozijo avtomobile na dizel in z nizkocenovnimi prevozniki letijo na Majorko. Kljub temu pa sami letijo še posebej daleč, zagovarjajo mobilnost, svetovljanstvo in si prizadevajo spoznavati druge kulture.

So pokroviteljski in arogantni do tistih, ki živijo v okolici majhnih mest, niso obiskovali univerze, in jim pridigajo o odrekanju. Verjamejo, da so podnebne spremembe predvsem vprašanje potrošniških navad in se zavzemajo za več priseljevanja.

Levičarji življenjskega sloga v Sloveniji?

Kriterijem levičarjev življenjskega sloga, kot jih opisuje Wagenknechtova, v Sloveniji ustreza kar nekaj ljudi. Mednje bi na primer lahko uvrstili Luko Mesca, koordinatorja stranke, ki jo vodi geslo »Blaginja za vse, ne le za peščico«. A dejstvo je, da je Mesec človek, ki v življenjepisu nima seznama prekarnih, fizičnih ali težkih del, ampak so njegove izkušnje le uradniške in politične. Poleg tega se ga da opaziti tudi v kontekstu življenja na veliki nogi. Med bolj znanimi je tako njegovo sladkanje v kavarni Wagner v Opatiji, ki deluje v sklopu petzvezdičnega hotela Milenij.

Da je Levica stranka, ki jo voli izobraženo mestno prebivalstvo, ne podeželski ljudje, ki se preživljajo s trdim delom, sicer kaže tudi analiza volilnih rezultatov stranke.

Gotovo bi v zgornjem opisu levičarja življenjskega sloga lahko prepoznali tudi »aktivista, antifašista, upornika in borca« (gre za lastni opis na Twitterju) Jerneja Štromajerja, politika Socialnih demokratov.

Štromajer, ki je kot študent s Fulbrightovo štipendijo odšel na gostovanje v ZDA, doktoriral pa pri Igorju Lukšiču na FDV, je sicer močan zagovornik anti-kapitalistične ter protiimperialistične misli, v svojih govorih pa med drugim citira Edvarda Kardelja.



Tudi on, ki je pravzaprav s fakultete prišel v politiko in bil v preteklem mandatu vlade državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, se ima za zagovornika malih ljudi in delavcev. Vsem dosedanjim "dosežkom" navkljub pa je v dosedanji karieri javnost nase najbolj opozoril z razvpitim voščilom: »Vesel božič, umazane živali!«.

Gotovo se lahko ustavimo tudi pri Tei Jarc. Sindikalistka, hči visokega policijskega funkcionarja, je sama dejala, da je na sindikatu Mladi plus zaposlena za določen čas in minimalno plačo. Temu navkljub je, za razliko od večine ljudi, v času, ko so bila potovanja odsvetovana, novi koronavirus pa se je hitro širil, počitnikovala v toplih krajih in od tam pozivala na upor.

https://twitter.com/LevaUros/status/1334172463392022533?ref_src=twsrc%5Etfw%7Ctwcamp%5Etweetembed%7Ctwterm%5E1334172463392022533%7Ctwgr%5E%7Ctwcon%5Es1_&ref_url=https%3A%2F%2Fvfokusu.si%2Fpost%2F572457%2Ftea-jarc-sindikalna-baronica-ali-skromna-sindikalistka-ki-mora-z-minimalno-placo-dopustovati-v-eksoticnih-destinacijah

https://twitter.com/pers_luka/status/1334183952140161024?ref_src=twsrc%5Etfw%7Ctwcamp%5Etweetembed%7Ctwterm%5E1334183952140161024%7Ctwgr%5E%7Ctwcon%5Es1_&ref_url=https%3A%2F%2Fvfokusu.si%2Fpost%2F572457%2Ftea-jarc-sindikalna-baronica-ali-skromna-sindikalistka-ki-mora-z-minimalno-placo-dopustovati-v-eksoticnih-destinacijah

Tanja Fajon je med naštetimi gotovo tista, ki je kariero začela z delom. Kot novinarka je med drugim delala za RTV in CNN. Nato pa je prestopila v politiko, kjer je od leta 2009 evropska poslanka. Po prevzemu vodenja Socialnih demokratov stranko vse bolj pelje v radikalnejšo smer »nove levice«, kjer so v ospredju manjšine, multikulturalizem, kulturni in podnebni boj.

Medtem ko se ima za zagovornico demokracije, se klanja kipu Borisa Kidriča. Kot predsednica pa ostaja predvsem v Ljubljani, v ozkem krogu strankarskih sodelavcev in je oddaljena od terena tradicionalno delavske, socialne stranke, na kar so opozorili tudi nekateri (nekdanji) župani iz vrst SD.

Med »kaviar levičarje« kot jih radi imenujejo pri nas, so na Radiu Študent uvrstili tudi urednika mladine, Gregorja Repovža, češ da zagovarja delavske pravice, a ga vodijo lastni interesi, s čimer ni nič boljši od tajkunov, ki jih kritizira v svojih člankih. Očitali so mu "kapitalistično zmikavtstvo, rokohitrstvo z delnicami in krajo skupnega premoženja". "Obtožnica" zoper Repovža ga je bremenila "izdajstva delavskega ljudstva, protidelavskega delovanja in pajdašenja s kapitalističnimi zajedavci" ter "preprodaje sanitetnega materiala, sabotaže in plenjenja skupnega premoženja z namenom lastne obogatitve in z namenom financiranja širjenja liberalne propagande".

Čeprav bi seznam lahko še poljubno podaljševali, se ustavimo še pri Jaši Jenullu. Sin tožilca in mestne svetnice, ki je tako rekoč Jankovićeva desna roka ter diplomant Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, je sicer rad v tujini. A ker je to v zadnjem času malo težje, je bolj znan postal s petkovimi performasi na ljubljanskih trgih in ulicah; pa naj gre za branje ustave ali pa zažiganje stolov, zmerjanje policistov in kričanje. Tudi njemu gre, kot pravi, le za malega slovenskega človeka, za osvoboditev naroda od tiranske vlade in svobodo.