Slovenska filmska industrija: kaj snemajo in kaj ljudje od tega gledajo

vir: pixabay.org

V kontekstu afere Fotopub je slovenska kulturno-umetniška produkcija spet prišla na naslovnice, tokrat pretežno v negativni luči. V našem članku se obračamo stran od tovrstne “sodobne umetnosti”, ki jo malo ljudi razume, čeprav jo pogosto (posredno) financira, in smo se raje poglobili v slovensko filmsko industrijo.

Zanimalo nas je, koliko so filmi v Sloveniji financirani s strani države in kakšne vrste produkcijo podpiramo davkoplačevalci. Predvsem smo se osredotočili na celovečerne filme, sem pa nismo šteli produkcije pod okriljem RTV Slovenija. Pogledali smo tudi, kakšna je gledanost slovenskih filmov v tem letu.

Podatki o gledanosti niso zanesljivi, pravijo na Filmoteki

Pred kratkim so podelili nagrade Vesna za najboljše slovenske filme. Nagrado za najboljši celovečerec je dobil film Orkester režiserja Matevža Luzarja. Film Gajin svet 2 pa je dobil že drugo zlato rolo. Zlata rola se podeli filmom, ki so presegli 25.000 gledalcev (zaenkrat si je omenjeni film ogledalo dobrih 52.000 gledalcev). S tem se je uvrstil med 15 najbolj gledanih slovenskih filmov vseh časov v naših kinematografih.

Največ ogledov v Sloveniji nasploh ima sicer film Pr’Hostar režiserja Luke Marčetiča iz leta 2016, in sicer skoraj 213 tisoč. Nad 200 tisoč jih ima samo še Gremo mi po svoje iz leta 2010, nato pa zgolj še trije nad 100 tisoč, in sicer Petelinji zajtrk, Kajmak in marmelada ter Gremo mi po svoje 2.

Problem se pojavi, ker večina filmov niti približno ne doseže takih številk. Hkrati pa produkcija lahko državo močno udari po žepu. Filma Vinka Möderndoferja Zastoj, za katerega je šlo 600.000 davkoplačevalskih evrov, in Gorana Vojnovića Nekoč so bili ljudje (proračunsko financiranje 640 tisoč evrov), si naj bi po dostopnih podatkih v kinu ogledalo manj kot tisoč gledalcev (po filmu). Končna številka gledalcev je lahko zaradi slabih evidenc tudi nekoliko, a ne bistveno višja.

Na vprašanja glede gledanosti in tega, koliko so filmi financirani s strani države, smo se obrnili na Slovenski filmski center.

V Sloveniji je težko reči, kdaj lahko smatramo film za uspešen. Kot so nam povedali na Filmoteki, nevladni organizaciji, katere glavni namen je promocija slovenskih filmov, filmskih ustvarjalcev in filmske kulture, podatki o gledanosti niso točni, saj v Sloveniji ne obstajata ne regulativa ne enotni mehanizem za redno beleženje gledanosti. Ti podatki niso zbrani na enem mestu in so zato večinoma zastareli.

Bolje je spremljana gledanost v kinu, a je večina podatkov, dostopnih na spletu, zastaranih, saj se po nekaj letih nehajo uradno zbirati, zlasti v malih kinematografih ali privatnih projekcijah. Če pa se zbirajo, se ne sporočajo v eno centralno podatkovno bazo, da bi se lahko dopolnjevali.

Podatki o gledanosti, ki jih dobimo iz TV sporedov, pa so odvisni od vsake TV postaje, na spletu pa od VOD ponudnika. Številke so po navadi večje kot uradno dostopne, saj moramo šteti še oglede na YouTubu, pri nas pa je zelo razširjeno tudi piratstvo, imamo pa npr. tudi izposoje DVD-jev v knjižnicah, šolske naročene projekcije …

Kot so nam pojasnili na Slovenskem filmskem centru, se na leto v Sloveniji v povprečju posname 6 celovečernih igranih filmov in 4 celovečerni dokumentarni filmi ter številni kratki filmi vseh žanrov in zvrsti. Do konca leta bo tako letos v distribuciji 7 igranih in 4 dokumentarni filmi.

Tržni delež domačega filma v kinematografih se v zadnjih letih sicer giba med 5 in 10 odstotki. Za letos sicer veliko podatkov o ogledih še ni oziroma jih je težko dobiti. Vemo pa, da si je v kinih film Prasica, slabšalni izraz za žensko letos ogledalo 12.000 gledalcev, film Gajin svet 2 pa že več kot 50.000 gledalcev.

Slovenski filmi potujejo tudi po filmskih festivalih. Na primer, nedavno se je končala prva velika retrospektiva slovenskega filma v Parizu, kjer si je francosko občinstvo lahko ogledalo 9 slovenskih filmov.

Zasebne donacije pri nas na tem področju ne obstajajo

Letni proračun za vse slovenske filmske projekte v letu 2022, skladno z odločbo Ministrstva za kulturo, znaša 5,2 milijona evrov.

Proračun filma je sestavljen iz lastnih sredstev producenta, financ iz javnih razpisov, soprodukcijskih sredstev iz tujine, evropskih razpisov idr. Država tako na razpisih ne sofinancira filmov 100-%. Če film ne prejme sredstev »doma«, ni upravičen za pridobivanje tujih javnih oz. evropskih sredstev. Zasebne donacije in finančna sponzorstva pri nas na tem področju praktično ne obstajajo.

Državi se iz proračuna vrne 22 % DDV, in sicer v obliki plačila za storitve in material. RTV razpisi zaradi oblike terjajo plačilo 22 % DDV že od samih razpisnih sredstev. Podatkov iz razpisov RTV ne objavlja, zato ti niso javno dostopni.

V letu 2022 je bilo izdanih 8 javnih razpisov, od tega za 3 prijave še potekajo. Najnovejši že zaključen razpis je javni razpis za sofinanciranje slovenskih dokumentarnih filmskih in avdiovizualnih projektov, ki se mu se je rok zaključil 19. maja 2022. V sofinanciranje je bilo sprejetih 5 filmov. Intenziteta državne pomoči se je gibala od 57 odstotkov do 92, v evrih pa med 6.100 in 10.000.

V začetku leta je potekal tudi javni razpis za sofinanciranje kulturno-vzgojnih filmskih projektov v republiki Sloveniji. Najbolj je bil sofinanciran Javni zavod Kinodvor, ki je prijavil 2 projekta, ki sta bila oba sofinancirana z 11.500 evri. Projekta sta bila Prostočasni filmskovzgojni program: Kinobalon in Kinotrip ter Kinodvorov šolski program.

Še dva projekta sta bila sofinancirana v istem znesku, se pravi 11.500 evrov. To sta bila Film Smoothie Filmskega društva Film Factory in Celoletna luksuz filmska šola & Dokku 2022 Društva zaveznikov mehkega pristanka.

6 komentarjev

  1. Že leta ni bilo slovenskega filma, ki bi bil vreden ogleda. Slovenskih filmov ne gledam, ker že vnaprej vem, da niso gledljivi. No ja, kakšnega pogledaš, ko ti z vseh koncev kričijo kako dober da je, potem sledi razočaranje. Poslušajte, komaj 2 milijona nas je, ne moremo vsega kar si nekdo poželi sfinancirati. Ko bi bili vsi ti umetniki tako dobri, bi si našli tudi kakega sponzorja. Jadikujejo, da s svojim delom ne zaslužijo niti za minimalno plačo, zdaj bi pa radi, da jih preživlja trgovka, ki nosi na polico jogurte. Naj pa jogurte nosijo na polico, če si želijo s svojim delom zaslužiti vsaj minimalno plačo. Ti umetniki bi radi živeli na veliki nogi, delajo pa stvari, ki jih nihče ne gleda. Ah, je pred leti rekla znana umetnica, živim zelo skromno, premorem le eno ladjico, s katero se vozim ob jadranski obali. Ti ljudje res živijo v nekem svojem svetu. Pred kratkim sem prebrala čudovito knjigo pisateljice Mateje Gomboc, ki obravnava zelo perečo temo samomora in medvrstniškega nasilja med mladimi. Dvomim, da ji je država kaj primaknila. Ta gospa se preživlja kot profesorica na gimnaziji, piše učbenike, poleg tega pa piše še knjige. Seveda bomo zaman čakali, da bi ji kakšen val 202 priredil malo reklame in jo predlagal za ime tedna.

  2. “ker večina filmov niti približno ne doseže takih številk. Hkrati pa produkcija lahko državo močno udari po žepu.”

    Sem pristaš klasičnih liberalcev pa bom zato protestiral. Ne udari države po žepu, udari preprostega davkoplačevalca, udari delavko za tekočim trakom … ki teh filmov niti v sanjah ne bi šli gledat. Na kratko, gre za krajo.

  3. Bogdaj – dober dan vsem skupaj.
    No, zdi se, da slovenski film se čaka na prave ustvarjalce. Jaz vseh slovenskih filmov nisem gledal, nekaj jih je bilo kar v redu npr. Kekec, Vesna itd. Veliko jih je pa verjetno negledljivih.
    Morda kdo ve, kje, v katerem “bunkerju” se nahaja film “DOBRI, STARI PIANINO”
    SICER JE PA ŽIVO ŽIVLJENJE BOLJ POMEMBNO OD FILMOV, MAR NE ?
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan

Komentiraj