Slovenija, neosocialistična kolonija

Profesorica ekstremov, VV Godina, rada pove, da je Slovenija neokolonija, iz katere odteka vse kar je vrednega: denar, dobiček, pamet, delo itd..  In čeprav, razen teorij patološkega narcisizma, iz njene teoretske malhe ne kupim ravno veliko, ji vsaj glede kolonije Slovenije po svoje lahko prikimam. Seveda iz drugih razlogov, kot jih vidi sama.

Slovenija je v današnjem globalnem svetu dejansko nekakšen novi tip postindustrijske kolonije. Ampak to vlogo sprejemamo povsem po lastni izbiri.

Te dni se ponovno prepiramo ali bomo minimalno plačo dvignili za 10, 15 ali 25 evrov. Ob tem beležimo najnižjo razliko med minimalno in povprečno plačo v Evropi, hkrati pa dve tretjini ljudi še vedno zasluži manj od povprečja. Hvalimo se s tujimi investicijami v tovarne robotov in avtomobilske lakirnice, pri čemer pomembno ugotavljamo, da nam delovne sile že primanjkuje: varilcev, ličarjev, kovinostrugarjev in podobnih poklicev seveda.

Skrbi nas družbena neenakost, čeprav je med najnižjimi na svetu, predvsem pa, da tisti uspešnejši ne bi zaslužili (pre)več. V jeziku levičarjev in sindikalistov: da bogati ne bi postali še bogatejši in revni še revnejši. Slednje ustrezno korigiramo z eno najvišjih obdavčitev dela na svetu ter s popolno regulacijo in birokratizacijo postopkov. Da porežemo vsakogar, ki bi preveč odskočil od povprečja. Ponosni smo, da smo letos pobrali milijardo evrov več davkov kot lani.

Ste se kdaj vprašali, kaj vse to pove o prioritetah, vizijil, perspektivi naše družbe? V kakšni sedanjosti živimo in kakšna izhodišča za prihodnost si ustvarjamo? Odgovor je v sedanjiku in prihodnjiku enak: živimo in ustvarjamo latentno stanje neosocialistične kolonije.

Irski “neoliberalni” pristop je v državo pritegnil visokotehnološke velikane kot so Google, Facebook, Amazon in drugi, Slovenski “neosocialistični” pa k nam vabi postindustrijsko proizvodnjo ...

Če že ne kot Švicarji, bodimo vsaj kot Irci

Morda smo že zgubili upanje, da bomo kdaj druga Švica, a dovolj bi bilo, da bi postali druga Estonija ali Irska, eni najnaprednejših evropskih držav, ki se silovito razvijata. Hvalimo se z gospodarsko rastjo, a če smo Slovenci od začetka krize BDP na prebivalca dvignili zgolj za 15 %, je Estoniji to uspelo za 40 %, Irski pa celo za 67 %.

In kaj delata drugače od nas? Zanimivo se je primerjati predvsem z Irsko, še nedavno državo  v skupini PIIGS – največjih bolnikov Evrope v času gospodarske krize. Za razliko od Slovenije je sprejela pomoč razvpite "trojke" v obliki poceni denarne pomoči ter uvedla njihove "zahteve". Reforme bančnega, davčnega, pokojninskega in drugega sistema so jo odbile med najhitreje razvijajoče se države na svetu.

Razlika med Slovenijo in Irsko: mi z davki gor, oni z davki dol

Iz enakega izhodišča; s sesutim bančnim sistemom in strahovitim javnim dolgom, smo Slovenci in Irci krenili vsak v svojo smer – Irci po zgornjih poteh, predvsem pa s politiko zniževanja davkov. Slovenci pa s statusom quo in dvigom davkov – tako DDV kot davka na dohodek pravnih oseb. Za primerjavo – irski znaša 12,5 %, v Sloveniji pa smo ga ravnokar dvignili iz 17 na 19 %. Delež davčnih prihodkov glede na BDP je denimo na Irskem za 10 odstotkov nižji kot v Sloveniji.

V praksi je irski "neoliberalni" pristop v državo pritegnil visokotehnološke velikane kot so Google, Facebook, Amazon in drugi, s tem pa na tisoče visokokvalitetnih, nadpovprečno plačanih delovnih mest. Slovenski "neosocialistični" pa k nam vabi postindustrijsko proizvodnjo, katera se zaradi višanja stroškov dela in cene transporta iz Bližnjega vzhoda seli nazaj v (vzhodno) Evropo.

Svoje nesreče kovači

Žalostno pri tem je, da za Slovence velja slogan iz legendarne reklame za Clio: imamo vse, kar imajo veliki: delavnost, kreativnost, vizijo. Dober izobraževalni sistem, ki proizvaja vrhunske kadre s področja informatike, računalništva, elektrotehnike, strojništva ... Smo izjemni inovatorji s polno idej, po zagonskih podjetjih med uspešnejšimi v svetovnem merilu.

Ne blestimo samo v odganjanju visokotehnoloških investicij, kot država delamo prav vse za to, da v tujino odženemo najuspešnejše svoje ljudi. Z davki in prispevki nadpovprečnim od plače poberemo do 70 odstotkov, obenem pa jih radi zmerjamo z "bogatini", ki živijo na račun izkoriščanja delavcev.

Posledično Slovenijo vsako leto zapusti nekaj tisoč visoko izobraženih kadrov, namesto njih pa v državo prihaja nizkokvalificirana delovna sila z Balkana. Struktura delovnega prebivalstva se strahovito spreminja in to ne v smer sodobnih razvojnih trendov.

Trenutna gospodarska uspešnost in rast sta zato zelo varljivi. Javni dolg ostaja izjemno visok, statistika nizke brezposelnosti pa ne pove ničesar o begu možganov in dvajset tisoč Slovencih, ki se iz domovine vozijo na delo v Avstrijo.

A odločitev za tovrstno neosocialistično kolonijo, primerno zgolj za postindustrijsko proizvodno gospodarstvo z visoko regulacijo, obdavčitvijo in razbohotenim javnim sektorjem, na volitvah vedno znova sprejmemo sami.