Slovenec je pripravljen pogoltniti vsako s*anje, če mu ga na pladnju servirajo "njegovi"

Utopično je pričakovati, da bi lahko družina Jernejc, ki ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću stoji na poti dokončanja kanalizacijske cevi, bitko na sodišču dobila. MOL je v postopkih razlastitev zelo učinkovit in ker je gradnja kanalizacije, s katero župan, kar rad sam poudarja, rešuje vprašanje več sto greznic, »v javnem interesu« – bo tudi do razlastitve na zemljišču pri Sožicah, kjer je začrtanih zadnjih 100 metrov kanala, slej ko prej prišlo. Poraja pa se vprašanje, zakaj niti po opozorilih zdravniške stroke, ki svari pred neizogibno katastrofo, če bodo skozi cev kdaj stekle fekalije, odločevalci, ne naredijo ničesar. Doslej se je oglasila zgolj predsednica republike Nataša Pirc Musar, pa še to je bolj kot grožnjo vodonosniku izpostavljala luknje v zakonodaji, s katerimi Janković izigrava pravno državo in se lahko hvali s papirji – namreč, da ima vsa pravnomočna gradbena dovoljenja.

Strokovnjaki opozarjajo

Dr. Miran Brvar, predstojnik ljubljanskega centra za toksikologijo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, je pred 10 dnevi na odmevni tiskovni konferenci, ki jo je organizirala prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Centra za medicino dela in športa, izjavil, da so zdravniki zgroženi, ker morajo stroko in politiko opozarjati, da je zahodna civilizacija že v 18. stoletju prišla do spoznanja, »da se človeških iztrebkov ne sme mešati s pitno vodo«. Človeški iztrebki so skupaj z gospodinjskimi odplakami vir rakotvornih snovi, hormonskih motilcev in drugih strupov. Če bi te snovi po kanalizaciji tekle čez zbiralnik pitne vode v Klečah, kamor se izteka ena najbolj čistih vod v državi, priteče namreč neposredno s Kamniško-Savinjskih Alp, bi vsakršna poškodba cevi pomenila neizbežno onesnaženje pitne vode. »Ni vprašanje, če, temveč kdaj bo do onesnažena prišlo,« je opozoril Miran Brvar in dodal, da bo cev z leti predstavljala vse večje tveganje za zaprtje polovice vodnjakov na območju Ljubljane.

Ob tem so poškodbe cevi, ki so nastale ob lanskoletnih poplavah, ko je narasla podtalnica v bližini reke Save, jasno vidne. Tesnila puščajo, voda je vdrla v cevi, kar so na fotografijah pokazali na konferenci prisotni gradbeni inženirji, nekateri med njimi z več kot 30 letnimi izkušnjami s tovrstnimi gradnjami v Nemčiji. Novinarji in zainteresirana javnost, ki so bili prisotni, so bili nad videnim in slišanim zgroženi. Prvič v petih letih, odkar sem kot novinar spremljal gradnjo povezovalnega kanala, ki bo združil fekalije iz treh občin, poleg ljubljanskih še medvoške in vodiške, sem dobil občutek, da se javnost prebuja. Da je vrag odnesel šalo in da so kanalu šteti dnevi.

Ljubljanski župan proti strokovnjakom, ki jih mediji ignorirajo

A glej ga zlomka, življenje v »najlepšem mestu na svetu« je že naslednji dan teklo po starem. Mediji so svojo dolžnost opravili, novice o opozorilih stroke – mimogrede, proti gradnji kanala čez vodonosnik Kleče se je opredelil tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in strokovne službe ministrstva za zdravje – so naslednji dan zdrsnile iz naslovnic v arhiv in v pozabo. Znanstveniki niso bili vabljeni v osrednji večerni informativni oddaji 24ur in Odmeve, Jankovića niso »zbombardirali« z vprašanji, kaj pa zdaj. Nihče nič ni vprašal – očitno v vesolju izgubljene – ministrice za zdravje Valentine Prevolnik Rupel, nihče ne pritiska na predsednika vlade Roberta Goloba, naj nekaj ukrene, dokler še lahko. Tudi njegova partnerka Tina Gaber, ki usodno vpliva na politiko največje vladne stranke, ki je samooklicana borka za pravice živali, nutrije in druge redke vrste metuljčkov na kmetijskih travnikih, v obupnem klicu zdravnikov naše največje zdravstvene ustanove v državi ni prepoznala grožnje okolju. Morda je vse skupaj zgrešila, ker je s premierjem na prvomajskem križarjenju, a je malo verjetno, da se bo po vrnitvi domov aktivirala. Uroš Brežan in Bojan Kumer, dva ministra za okolje, ki so ga razbili na dva resorja (Brežan je že bivši), sta celo javno dejala, da kar se tiče njiju, ni nobenih zadržkov glede dokončanja kanala C0. In da Zoran Janković vse dela po črki zakona, ker ima gradbena dovoljenja.

Politikantstvo nevladnih organizacij 

Ko odpove politika, običajno v ospredje stopi civilna družba, zadnji branik demokracije in naroda, ki ima moč, da s protesti, akcijami, peticijami in nenazadnje predlaganimi referendumi sama ustavi škodljive zamisli politike. Inštitut 8. marec in Nika Kovač sta se med zvede lansirala pred tremi leti, ko sta peljala akcijo »referenduma o vodah« in proti Vizjakovemu zakonu, ki je vseboval nekaj spornih členov, ki bi jih bilo po mnenju nekaterih strokovnjakov mogoče izigravati (kar bi vodilo k množičnim pozidavam v neposredni bližini vodotokov, s tem pa bi le-te tudi ogrozili), na volišča pripeljala več kot 650 tisoč ljudi, ki so glasovali proti zakonu. Večina je bila mladih, kolone fantov in deklet pred volišči na vroč nedeljski julijski dan so se zapisale v kolektivni spomin. Ljudje so na socialnih omrežjih celo množično spreminjali svoje profilne slike in si dodajali nalepke v podporo zaščiti vode in vabili na referendum. Dosegli so, da je bilo 85 odstotkov tistih, ki so prišli proti zakonu, proti so glasovali tudi številni podporniki desnosredinskih strank in samega SDS. Andrej Vizjak namreč v obrambo zakona ni storil praktično ničesar, čeprav so tudi iz njegove stranke potihoma prihajala opozorila, naj v osnutku novele zakona pravočasno popravi sporne člene, na katerih je svojo protivladno propagando gradila levica. Veselje v taboru tedanje opozicije in 8. marca je bilo nepopisno – ubranili so pitno vodo pred Janšo.

No, tri leta pozneje je jasno, da je šlo za navadno politikantstvo. Ob očitkih o dvoličnosti akterji tistega časa gledajo v tla. S pomočjo osrednjih medijev so leta 2021 rušili Janševo vlado, to je bila njihova glavna tarča (ne voda), saj danes, ko je pitna voda s C0 kanalom veliko bolj neposredno ogrožena, 8. marec molči, leve stranke, zdaj trdno v sedlu, pa si pred opozorili iz Univerzitetnega kliničnega centra preprosto zatiskajo oči. To kaže predvsem na moč, ki jo ta hip ima ljubljanski župan Zoran Janković na odločitve premierja in njegove vlade – so pa v preteklih letih velik del volilnega telesa uspeli prepričati, da gre v primeru nasprotovanja gradnji kanalizacije za »politizacijo« s strani največje opozicijske stranke. Obstaja torej še dva ključna razloga zakaj proti gradnji kanalizacije čez največji zbiralnik čiste pitne vode v državi še bilo prave »ljudske vstaje«. Posamezni protesti lastnikov zemljišč in peščica Primčevih protestnikov pred magistratom pač niso dosegli niti dovolj velikega števila niti odmevnosti. Problem je ravno v tem, ker je v času vlade Marjana Šarca na sporno gradnjo kanala začela opozarjati stranka SDS. To je bil projekt Anžeta Logarja, nekdanjega županskega kandidata, ki je tudi z bojem za ohranitev okolja gradil svojo kampanjo, a ga je Janković gladko premagal. Logar je nato uspel zgodbo pripeljati v parlament, kjer je decembra 2019 osemdeset poslancev brez glasu proti pozvalo k zaustavitvi gradnje kanala do razjasnitve vseh okoliščin.

Do tega je po padcu Šarčeve vlade tudi prišlo – Jankoviću je ponagajal tudi Vizjak, ki je pristojnosti ARSO prenesel na svoje ministrstvo, njegove službe pa so nato izdale odločbo, da mora MOL za betonske kinete izdelati presojo vplivov na okolje. Gre za betonske bloke, ki jih je predlagala sama Voka Snaga, ko je v javnosti naletela na kritike, da cev ne bo dovolj zaščitena. Vizjak je na ta način poskušal ustaviti gradnjo kanala, za katerega je Janković gradbena dovoljenja dobil brez izdelane študije vplivov na okolje. Zato ker je gradbena dovoljenja vlagal po koščkih, v slovenski zakonodaji pa je bila luknja, da je celovito presojo vplivov na okolje potrebno izdelati ob izdanem gradbenem dovoljenju za celoten projekt. A če se je projekt v Janševi vladi za dve leti ustavil, je z nastopom »svobode« znova zadihal tudi Janković. Uspel je s pritožbo na Delovnem sodišču, ministrstvo je moralo o kinetah odločati še enkrat, državna sekretarka Tina Seršen iz kvote Svobode pa je odločila v prid Jankoviću. SDS se je pomaknila nazaj v opozicijo, Logarja pa gradnja kanala C0 začuda ne zanima več in o njem ne govori več. Neuradno, ker bi mu samo škodilo, če bi se kot sredinski politik do »spolitiziranega projekta« opredeljeval. Lajiki mu zato danes težje verjamejo, da je kanal C0 resna grožnja. Že od začetka je bilo tudi jasno, da osrednji mediji ne bodo »pokrili« okoljske teme, za katero se bori SDS. Dodatno politizacijo v oči javnosti je kanal doživel tudi ob vstopu »okoljskega aktivista«, opozicijskega mestnega svetnika Aleša Primca. Potem ko ga do županske tekme jeseni 2022 kanal ni zanimal, je čez noč postal prvi ljubljanski borec proti »drekovodu«. Več kot peščice podpornikov SDS pred magistrat še ni uspel pripeljati, Ljubljančanke in Ljubljančani namreč še vedno raje verjamejo Jankoviću. 

Župan, ki je v slabih dveh desetletjih preoblikoval Ljubljano v moderno evropsko prestolnico, si je v preteklosti zaupanje vsekakor prislužil. Njegov način dela je od nekdaj sporen, a rezultati so bili vidni – nekaj, kar v Ljubljani niso mogli reči v času njegovih predhodnic Vike Potočnik in Danice Simšič. A tokrat se je župan zaplezal, proti njemu je celotna zdravstvena stroka in večji del gradbenih inženirjev ter geologov. Popustiti noče, četudi bi kanal lahko dokončal na način, da tistih nekaj kilometrov cevi, ki gre čez vodonosnik Kelče, prestavi na Celovško cesto, kar je bil prvotni plan že v 80. in 90. letih. Občino bi to stalo največ tri milijone evrov davkoplačevalskega denarja. A ker bi ustavitev tega projekta pomenila, da bi SDS dobil svojo najpomembnejšo politično bitko z Jankovićem (C0 kanal je drugi največji infrastrukturni projekt v državi), nikoli ne bo popustil. Če bo to potrebno, bo še stopnjeval »antijanša« retoriko, ob anemičnih osrednjih medijih pa mu bo na koncu tudi uspelo pognati fekalije skozi kanal. Še en dokaz več, da je slovenski volilec pripravljen pogoltniti vsako s*anje, če mu ga servirajo »njegovi«.

Naročniška vsebina