Slovenci, prisegajoči na egalitarnost, so za svoje voditelje izvolili bogataše. Strokovnjaki o tem, kako je to mogoče

Teo Petrovič Presetnik
Vir foto: gov.si, Avtor STA/Bor Slana
POSLUŠAJ ČLANEK

Slovenci ne maramo bogatašev. Tako močno, da jih izvolimo za svojega župana, predsednika vlade in predsednika države, je prejšnji mesec pisal Rajko Podgoršek. Za vse omenjene trenutne nosilce funkcij bi brez težav rekli, da spadajo v zgornje odstotke državljanov po svojem premoženju. S čimer seveda ni nič narobe. Je pa to zanimivo glede na nekatere lastnosti Slovencev, kot jih prikazujejo rezultati javnih raziskav.  


Raziskava Slovensko javno mnenje (SJM) 2022/1 tako kaže, da več kot tri četrtine anketirancev meni, da bi se morale razlike v osebnih dohodkih v Sloveniji zmanjšati. In to ob dejstvu, da je Slovenija že zdaj med dohodkovno najbolj egalitarnimi državami na svetu. Tako kaže Ginijev koeficient, merilo za statistično razpršenost, največkrat uporabljeno kot merilo neenakomerne porazdelitve dohodka in premoženja.  

Podobno rezultati SJM kažejo, da imajo Slovenci načeloma bolj pozitiven odnos do socializma kot do kapitalizma ter hkrati zelo pozitiven odnos do majhnih socialnih razlik.

Zakaj torej kljub našim vrednotam volimo "tranzicijske bogataše"? Kako da njihovo premoženje, neredko pridobljeno vsaj na moralno sporen način, če že ne kaj hujšega, ni večja ovira na njihovi politični poti? Imamo morda dvojne standarde, so nekateri dejavniki še bolj pomembni kot odnos do bogastva? Ali gre tu za svojevrsten fenomen ali kaj bolj splošnega? 

To so nekatera vprašanja, ki smo si jih zastavili, za mnenje pa vprašali ugledne strokovnjake. 

Kot je lahko razbrati iz njihovih odgovorov, situacija ni enostavna, odvisna je od konteksta. V veliki meri je odvisna od zgodovinskih in kulturnih dejavnikov, pa tudi od medijskega poročanja ter vseprisotnih delitev na “naše” in “vaše” v slovenski družbi. 

"Tipičen slovenski volivec sploh ne obstaja"


Dr. Franc Smole (vir foto: http://andrejlasbaher.si/)


Začnimo s pomembno ugotovitvijo psihologa dr. Franca Smoleta. Kot pravi, so študije posamičnega lahko zelo točne, vprašanje pa je, za kolikšen obseg populacije veljajo. Analize lahko hitro postanejo tudi literarno ali politično obarvane. Zato se je pri prebiranju novinarskih ali drugih poljudnih »analiz« vedno dobro spraševati, koliko zares držijo ali koliko vsaj v glavnem držijo. Namreč, v obravnavanem primeru je razen variable bogastvo še veliko drugih neznanih dejavnikov, ki vplivajo na volivčevo odločitev. Druga ovira pri odgovoru na vprašanje pa je sedanji politični trenutek. Ali se danes odnos do bogatih sploh artikulira kot pomembno dejstvo?  

Dr. Smole je tako prepričan, da “tipičen slovenski volivec” sploh ne obstaja. Odnos do bogastva in socialnih razlik pa je odvisen od različnih dejavnikov, od psihološkega odnosa do imetja do načina (oziroma zakonitosti) tega, kako smo do bogastva prišli.  

Si torej morda zastavljamo napačna vprašanja? Oziroma se lotevamo problema iz napačnega zornega kota? Morda premoženje posameznika za njegovo izvoljivost ni tako pomembno, ampak so pomembnejši drugi dejavniki? 

Ne gre za denar, temveč za delitev “naši” in “vaši” 


prof. dr. Vesna V. Godina) Foto: Wikipedia)


Dr. Vesna Vuk Godina je prepričana, da je za Slovenijo značilen domačijski produkcijski način (DPN), ki je način družbene organizacije agrarnih družb. Ena od značilnosti DPN pa je egalitarnost. Produkcija je v DPN usmerjena k zadovoljitvi potreb članov domačije, te pa med člani ne variirajo pomembno. Slovenci smo ena bolj egalitarnih držav v Evropi in tudi širše, to pa zato, ker so bile vse družbene ureditve, ne glede na to, kako so se morda ideološko in sicer razlikovale, v resnici organizirane po logiki DPN. Ta logika je bila kot formalni princip delovanja družbe ukinjena šele s koncem socializma. Trideset let pa je premalo, da bi se zgodovinska tirnica, ki se je oblikovala od 6. stoletja do danes in ki je bila vedno skladna z logiko DPN, v resnici lahko spremenila. Od tod vztrajanje egalitarnosti pri Slovencih. 

Kateri je torej odločilni dejavnik pri odločanju volivca? Dr. Godina meni, da gre za delitev na “naše” in “vaše”. Eden od ključnih principov socialne organizacije v DPN je namreč dejstvo, da se ljudje identificirajo s socialnimi skupinami, katerih člani so, ko gre za preživetje, torej s takšnimi ali drugačnimi »domačijami«. Tu ne gre le za kmečke domačije, ampak za vse socialne skupine, ki združujejo posameznike, ki skupaj skrbijo za lastno preživetje (npr. ljudi iste delovne organizacije, oddelka v tej isti delovni organizaciji itd.) Tisti, ki niso člani moje preživetvene skupine, moje »domačije«, niso del mojega socialnega sveta. Za DPN je v tem smislu značilna logika cepitve med domačijami, pri tem pa so vse domačije, ki niso moje, v resnici moji dejanski ali potencialni (preživetveni) sovražniki. 

Kot nadaljuje znana antropologinja, se torej mojega socialnega sveta zato ne obravnava enako kot tujih socialnih svetov. V tem smislu je za družbeno organizacijo, ki je značilna za DPN, značilna ne le logika cepitve, ampak tudi dvojna morala. Ena morala velja za mojo domačijo in njene člane, druga pa za »nemoje« domačije in njene člane. Tisto, za kar se bo »nemoja« domačija napadala, kar se bo pri njenih članih sankcioniralo, za kar se jih bo kaznovalo itd., bo v lastni domačiji dovoljeno – morda sicer ne slavljeno kot vrednota, ne bo pa razumljeno kot prekršek, zaradi katerega bi bilo treba člana moje domačije preganjati, sankcionirati, kritizirati, izločiti, z njim prekiniti stike itd. Nič od tega pa ni specifično slovenskega, ampak je del DPN in zato tudi vseh družb, ki so organizirane po logiki DPN. 

Besede oblikujejo resničnost 


Zgoraj omenjena delitev in njen pomen za mnoge verjetno ni presenečenje. Kakšen pa je pomen medijev in splošne javne razprave? Kot poudarja dr. Smole, je v političnem žargonu, ki ga uporablja vladajoči režim, mnogo besed, ki so spremenile svoj dosedanji pomen. Morda tudi nismo pozorni na strukturo povednosti, ki nam jo nudijo pripovedovalci nove politične resničnosti. Oblast namreč kroji podobo takega sveta, ki mu vlada. Zato so besede tiste, ki ga oblikujejo.  

Kako pri nas razumeti pridevnike liberalen, demokratičen, svoboden …? Kam dati samostalnike socializem, fašizem, svoboda, kapitalizem, desnica, levica, sovražni govor in njihove izpeljanke? Namreč, z izbiro besed tendenciozna publicistika oblikuje določeno in osrednji oblasti prijazno krajino. Tudi z izogibanjem določenih besed pripomore k temu. Kot pravi dr. Smole, kdor danes misli, da so Slovenci volili tajkunske bogataše, se moti! Tajkunov ni, saj beremo in slišimo, da volimo same socialne duše, olepševalce mest, sočutne skrbnike za zeleno in energetsko prijazno Slovenijo. 

Prepričan je, da bogastvo naših izvoljenih prvakov ni imelo pretežnega vpliva na izbor, ker jih je javni večinski novinarski diskurz oprostil vsake sence neprimernosti za kandidatsko funkcijo. Prav tako je pri izboru delovalo tudi mnenje, da so učinkovito gospodarili. Da si prizadevaš za standard, pa je itak želja vsakega volivca. 

Kot zaključuje, so mediji ob teh volitvah oblikovali tako podobo kandidatov, da so morali biti izvoljeni. Izogibali so se rumenim pegam kandidatov in izpostavljali njihove vrline. V tem pa je strašna moč neetičnega pisanja in poročanja, ki lahko nekoga poviša, drugega pa ubije. 

Pomemben je kontekst 


Omenjeni dejavniki gradijo kontekst, v katerem potekajo vsakokratne volitve. Vsako ljudstvo ima svojo zgodovino, ki ga izoblikuje. In čeprav smo vsi posamezniki z lastno identiteto, živimo skupaj v družbi, ki jo pomembno krojijo oblast in mediji s svojim oblikovanjem naše realnosti. Ti določajo, kaj so pomembne družbene teme ter kaj je trenutna pripoved. 

Dejan Verčič, foto: osebni arhiv


Dr. Dejan Verčič, teoretik odnosov z javnostmi, je tako prepričan, da pri odločanju volivci nekaterim lastnostim kandidatov posvečajo večjo pozornost in jih pri svojem odločanju bolj upoštevajo na račun nekih drugih. Letošnji volilni cikel je tako šel večinsko proti prejšnji vladi in dal veter v jadra tistim, za katere se je zdelo, da imajo največje možnosti uspeha pri tem.

To pa ne pomeni, da so državljani dvolični, slepi ali neumni. Samo stvari, ki jih motijo, so dali začasno v oklepaje. Morda letos to za novinarje velja še bolj kot za običajne ljudi.

Vendar se izpostavljenost stvari, ki jih opažamo, skozi čas in okoliščine spreminja. Z referendumi se zaključuje obdobje romantičnega obračuna, z januarjem prihaja novo leto realizma, v katerem se bo očem pokazalo marsikaj, kar je bilo prej zaradi gledanja s srcem prikrito. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Nobelova nagrada za mir organizaciji, ki si prizadeva za svet brez jedrskega orožja
  • 11. 10. 2024
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja je letos osrednja tema duševno zdravje na delovnem mestu
  • 10. 10. 2024
Doboviškova Vida
Mladoletna gorska vila s klavirjem (Kekec, 5. del)
  • 08. 10. 2024