Slovenci po bralnih navadah v spodnjem delu evropske lestvice: kljub bralni znački ali zaradi nje?

Rok Čakš
12

Nedavno je slovensko (bralno?) javnost dodobra razburil tvit poslanke SDS Jelke Godec, ki je javno podvomila, da šolski bralni znački dejansko uspeva vzgojiti bralce, da bi razvili ljubezen do knjig in jih brali vse življenje.

Z ministrstva za izobraževanje so ji odgovorili, da bralno značko spodbujajo, saj z njo “otrok krepi bralne navade, veselje do branja, besedni zaklad …”, literat in komik Boštjan Gorenc – Pižama pa je resno pripomnil, da “to slovensko posebnost, ki je že 55 let edinstvena na svetu, uspešno ohranimo še naprej”.

Ob zgražanju nad besedami poslanke, ki so jih kritiki v glavnem pripisali “zadrtosti politične opcije, ki ji pripada”, pa se praktično nihče ni resno vprašal, kakšen je dejanski rezultat tega polstoletnega projekta in ali smo z doseženim nivojem bralne kulture v Sloveniji zadovoljni.

Zadnje razpoložljive raziskave namreč kažejo, da Slovenci po bralnih navadah in odnosu do knjig nikakor nismo v evropskem vrhu. Nasprotno; skoraj polovica med nami letno ne prebere nobene knjige, v spodnjem delu evropske lestvice pa smo tudi po letnih stroških, ki jih namenimo za knjige in druge tiskovine. 

Nenavadno je že to, da v zadnji raziskavi bralnih navad Eurostata iz leta 2016 podatki iz Slovenije sploh niso zajeti, kar je sicer pri raziskavah te evropske statistične agencije prej velika izjema kot pravilo.

Zato se lahko primerjalno gledano v glavnem naslonimo na obširnejšo raziskavo iz leta 2011, razen na primeru primerjave stroškov, ki jih gospodinjstva namenjajo za knjige in druge tiskovine, ki je na voljo iz leta 2016. Po tem kazalniku smo Slovenci v spodnjem delu povprečja, daleč od Slovakov, Nemcev, Poljakov, Francozov in Avstrijcev, ki za knjige in tiskovine dajejo največ razpoložljivega denarja na gospodinjstvo.

Na slovenski ravni je na voljo še ena raziskava novejšega datuma in sicer Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji iz leta 2014 na naročilo Ministrstva za kulturo in pod vodstvom dr. Sama Ruglja.

Ta raziskava kaže, da 42 odstotkov Slovencev letno ne prebere niti ene knjige, večina ostalih pa bere slovenske in prevedene romane, ki predstavljajo 80 % vseh knjig, ki jih preberejo Slovenci. Druge literarne zvrsti so drastično manj brane.

Z ugotovitvami te raziskave se skladata tudi spodnja grafa Eurostata iz leta 2011, ki nam glede bralnih navad v primerjavi z drugimi Evropejci ne moreta biti ravno v ponos:

Spodnji graf prikazuje odstotek ljudi, ki so v zadnjih 12 mesecih prebrali vsaj eno knjigo (razčlenjen glede na spol in dve starostni skupini). Kot vidimo, tudi po tem Slovenijo najdemo v spodnjem delu lestvice.

V šoli za branje uspejo navdušiti le dobro desetino mladih

Zanimiva in povedna je tudi raziskovalna naloga Bralne navade slovenskih srednješolcev Tatjane Jerković iz leta 2016.

V njej avtorica izrazi žalost, da “veliko mladostnikov čuti odpor do branja, če pa že odprejo knjigo, se niti ne potrudijo, da bi jo razumeli,” ter si kot glavni cilj raziskave med 139 dijaki iz vse Slovenije zada ugotoviti, zakaj je tako.

Avtorica s pomočjo ankete med drugim ugotovi, da 75 % mladih rado bere knjige, da imajo najraje fantazijske romane in kriminalke, po klasikih rado posega zgolj 6 % vprašanih, kar 84 % bralcev pa raje prebira tuje kot domače avtorje.

Pomenljivi pa so bili odgovori na vprašanje, kaj so vzroki za pojav želje pri branju (desni graf). Šola in obšolske dejavnosti so namreč za to navdihnile le dobrih 10 odstotkov anketiranih mladih.

Tudi zaradi tega in drugih zbranih podatkov avtorica v sklepnih ugotovitvah zapiše, da “večina srednješolcev na književnost v šoli gleda kot na, če pretiravam, ‘nujno zlo'”.

“Čeprav branje za šolo zavzema več kot polovico njihovega branja, jim književnost v šoli ni všeč, saj si sami ne bi izbirali takih besedil,” še med drugim ugotavlja avtorica.

Težave z bralno značko

“Pridružujem se mnenju tistih, ki pravijo, da bi bilo bralno značko treba dodobra prevetriti in jo napolniti z novimi vsebinami,” je v komentarju z zgornjim naslovom na Domovini zapisala znana slovenska publicistka in avtorica ene med Slovenci najbolj branih knjig, Milena Miklavčič.

Da bi bilo v to, kar mladi rabi berejo, smiselno dolgoročno usmeriti tudi osnovnošolsko in srednješolsko šolsko knjižno vzgojo, pa ugotavljajo tudi avtorji že navedene raziskave o bralni kulturi v Republiki Sloveniji.

Ti predlagajo, da bi bilo za stabiliziranje dolgoročnih bralnih navad optimalno, da bi učenci in dijaki prebrali vsaj en roman na vsako šolsko četrtletje, saj se “sedaj ponekod v srednjih šolah dogaja, da dijaki v enem šolskem letu prebirajo samo eno literarno zvrst (denimo drame), s katerimi se kot odrasli bralci praviloma sploh ne bodo srečevali.”

“Po drugi strani pa tudi rezultati bralne značke zelo nihajo, znotraj posameznih šol na istem geografskem območju tudi za petkrat,” navajajo in dodajajo, da je navajanje učencev in dijakov na kontinuirano in trajno branje leposlovja mogoče samo tako, da “»predpisujemo« tudi knjige, ki v bralcih zbujajo veselje do nadaljnjega branja.”

In prav slednje je bilo tudi prezrto sporočilo tvitov sicer učiteljice matematike in fizike Jelke Godec: “Raje se vprašajte, zakaj se v resnici ne izpolnjuje temeljnega cilja bralne značke, vzgojiti bralca, ki bo rad bral vse življenje…”teror” učiteljic in knjižničark v OŠ je daleč od ukrepov, ki bi pomagali cilj izpolniti,” je med drugim zapisala.

Zdi se, da je vsebina njenega sporočila zaradi zgražanja na prvo žogo, nekaj pa tudi zaradi njenega političnega pedigreja, ostala prezrta.

12 KOMENTARJI

    • Z razliko od vas je ona to priznala in povedala, da se je zmotila vi pa še vedno vztrajate pri enih in istih zadevah kot je recimo zasebno šolstvo pri tem si pa očitno še vedno niste prebrali ustave Republike Slovenije vsaj kar zadeva osnovnega šolstva.

    • Igor, neka tovarišica, ki je bila prej članica partija, zdaj je pa pri agrarnem komunistu in akademiku Hanu, se je nekoč ven metala, da rada in veliko bere.

      Prebrala sem vse Dr, romane, se je ponosno pohvalila.

    • Igor,jaz trdim,da se ni zmotila.Zakaj ? Ker je v šolah “teror”,namreč bralna značka ni zaradi učencev,ampak zaradi “organizacije” in praviloma slovenskih avtorjev( današnjih).
      Moja trditev je utemeljena s člankom pod katerim komentiramo!!
      V roke raje vzami Lenina,Kardelja,Marx je za tebe že pretežek!

  1. Marjan Šarec snel masko: tudi njegova koalicija nima namena odpraviti diskriminacije otrok v zasebnih OŠ, je članek, ki ga je Domovina objavila pred tem, ki ga nameravam komentirati.
    Kot pod vsemi članki Domovine je tudi pod citiranim mnogo komentarjev. So takšni, ki podpirajo ustavno obtožbo, so pa tudi takšni, ki se s privatnimi šolami ne strinjjajo in zahtevajo, da jih tisti starši, ki želijo, da se njihovi otroci na njih izobražujejo v celoti plačajo.
    Tudi na straneh Domovine je zato čutiti razkol med bralci.
    Vprašati se moramo, zajkaj tako? Zakaj se po tolikih letih ne moremo pomiriti? Ne le, da smo ideloško podeljeni, to je normalno za demokracijo, nenormalno pa je, da se med seboj sovražimo.
    Vprašati se moramo, zakaj tako? Zakaj sovraštvo?
    Rane, ki jih je povzročila revolucija med NOB in pred vsem po vojni, so že davno zaceljene. Žrtev krvnikov skorajda ni več. Potomci pa v glavnem niti ne vedo, kaj se je dogajalo. Vnuki ne vedo, kako so njhove babice in dedki klali, pobijali in se izživljali nad nasprotniki, prav tako pa oni drugi vnuki, ki so potomci pobitih, razlaščenih , maltertiranih, ne vedo, kaj vse so morali njihov dedki in babice pretrpeti.
    Pa vendar je razkol med enimi in drugimi očiten. Razkol je tako velik, da prerašča v sovraštvo.
    V veliki meri lahko vzrok za razkol najdemo tudi v bralni znački.
    Bralna značka izhja še iz časov enoumja, ko je tudi branje bilo pod ptraonatom partije. Partija je sugerirala, kaj morajo otroci brati, da postanejo zvesti državljani socialistične republike, zvesti pionirji in mladinci. Da se kot taki utrdijo, morajo brati primerno literaturo. Morajo iz knjig spoznati prave idole, kurirčke, aktiviste, morajo spoznati vso trpljenje kemtov, delavcev. Morajo spoznati junake, revolucionarje.
    Šolski sistem se v Sloveniji ni spremenil. Kako trdno je zasidran v slovenski levičarski politiki smo lahko videli včeraj, ko je vladajoča politična klika vehementno zatrla najmanjši poizkus spremebe tega togega komata, v katerega je vpreženo slovensko šolstvo.
    Takšen pogrom v parlamentu so izvedli v glavnem mladi ljudje, malde poslanke in poslanci.
    Od kje črpajo toliko ideologije, toliko sovraštva, da lahko dobesedno poteptajo najmanjši poizkus demokratiziranja družbe?
    Prav gotovo v z ideologijo preprojenim kurikulom, ki mu ob strani trdno stoji bralna značka.
    Liki, junaki, ki nastopajo v ponujenem branju so idoli, ki mlade usmerjajo v to, kar počno, ko odrastejo.
    Ganljivi so govori v pralamentu, ko poslanci vladajoče politike govorijo o demokracii, hkrati pa flagrantno teptajo ustavo.
    To je znak, da jim je takšno početje zlezlo pod kožo. da so takšni, je zasluga vzgoje. Ta pa je tako zastavljena, da ji ni mogoče ubeči. Tudi če bereš, moraš brati tisto, kar ti priporoča učni načrt, ta pa bazira na temeljih, ki jih je izgradila revolucija.
    Bralna značka ni obvezna. Nima pa alternative. Ali je zato demokratična?

  2. Izbor knjig za bralno značko je katastrofalen, za domače branje katastrofalen, ni čudno, da otroci nočejo brati, kopij od kopij svetovnih uspešnic, , dajte jim prosto pot pri branju, zaupajte staršem

  3. Da z bralno kulturo na Slovenskem ni vse, kot bi moralo biti in kot bi si želeli, kaže prav vse bolj nizka stopnja omike oz. že kar nekultura precejšnjega dela prebivalstva v medsebojnih odnosih v šolah, v delovnih in bivalnih okoljih.
    Manj ko beremo in manj ko je med prebranim kakovostne, resne in tehtne ter zabavne in kratkočasne fikcijske in stvarne literature, več imamo težav v medsebojnih odnosih, več je neprikritega medsebojnega nezaupanja, strahu ter posledično vse hujše nasilne popadljivosti, napadalnosti in celo sovraštva.
    In za to zaskrbljujoče stanje splošne bralne (ne)kulture zagotovo ne moremo dolžiti dolgotrajne pozitivne animacijske akcije Bralna značka ter podobnih organiziranih prizadevanj, ampak predvsem vse bolj zapostavljeno ter na rob skupnega in splošnega interesa v državi odrinjeno kulturo, umetnost in bralno kulturo v osrednjih elektronskih in tiskanih medijih, enako na skrajni rob odrinjeno kulturo, umetnost in kulturno politiko na ravni državne in lokalnih politik ter z ameriške komercialne zabavljaške scene nekritično povzeto ter še dodatno zbanalizirano in vulgarizirano pogrošno in plehko populistično spektakularizacijo vsakršnega zabavljaštva kot zlahka in za marsikoga tudi edinega dosegljivega nadomestka kulture in umetnosti v dražljivi podobi minljivih trenutkov užitka ter cenene in zavajajoče hipne omame in pozabe.
    Upadanje ravni bralne kulture in kulture nasploh ter porazno stanje kulture in kulturne politike na ravni aktualne državne oblasti in samopašne državne in družbene “elite” je pravkar doseglo negativno kulminacijo z medijskim razkritjem neetične in protipravne manifestacije avtokratsko egoističnega in samopašnega nasilja, nekulturnosti in nedemokratičnosti političnih “maziljencev” na ministrstvu za kulturo ob popolni odsotnosti vsakršne razvidne nacionalne oz. državne strategije na področju kulture, umetnosti, bralne kulture in kulturne politike.
    Od ljudi, ki le še komaj artikulirano kdaj “(za)čivkajo” ter tudi preberejo komaj še kdaj kako “čivkanje” na svojih osvetljenih zaslonih, težko pričakujemo poglobljenost, disciplino, vztrajnost, čustveno in čutno predstavnost ter strpnost in spoštljivost do vsakršne drugosti in drugačnosti, kakršno terja in kakršno postopoma, a nenehno stopnjuje in nadgrajuje kakovostna literatura vseh vrst in zvrsti.

  4. Spoštovani APMMB2, sprašujete se, od kod sovraštvo med nami?
    Odgovor je lahek: to je plod vsajanja ideologije, ki družbene spremembe izsiljuje z nasiljem, strahom pred smrtjo, s krvavo revolucijo. Revolucija se hrani iz sovraštva.
    Najlažje je, če z revolucionarno vzgojo začneš že zgodaj, pri otrocih. Tako postane bralna značka nepogrešljivo orodje indoktrinacije. Sovraštvo se vsaja in raste počasi, nezavedno, a na koncu dobite voljne mlečnozobe “revolucionarje” s Chejevo majico in baretko, ki z bajoneti naganjajo naše “kapitaliste” – Boscarola, Akrapoviča in druge podjetnike – v morje…
    In nič bat, potem tudi vas poiščejo, če ne trobite v isti rog z njimi – vse že videno…

    • Odkod toliko sovraštva med Slovenci?

      Nekaj se je naroda moralo prijeti, saj jugoslovnski komsocializem ni znal živeti brez notranjih in zunanjih sovražnikov, levičarske stranke in njih ideologije pa tako stanje skrbno vzdržujejo še dandanes.

  5. Kakšno šolstvo (opomba: ne vsi učitelji,predvsem sistem in šolska politika) in kultura (v celoti,zelo malo izjem),takšne bralne navade !!
    Poleg tega,dokler bodo knjižnice “glavne” in ne kupovanje knjig,bo problem branja vse večji !!
    Dokler bo levo-leva politika smatrala knjigo za “luksuz” bo vse hujše.
    Stolet nazaj je bila situacija mnogo boljša.Slabšati se je začelo po letu 1945.Razumljivo! Lumpenproletariat ni bral.Njega je knjiga zanimala zaradi knjižnih omar.Tisti,ki so se zrinili na polažaje in v nacionalizirana stanovanja so morali nekaj storiti za boljši intelektualni izgled in to so storili s knjigami na policah.Takrat in še mnogokje danes ni bilo pomembno koliko knjig si prebral,ampak koliko metrov knjig si imel.
    Posledice so še danes vidne in slišane.
    Iz tistih časov se tudi drži miselnost o “diktiranju” kaj se bo bralo.Na takšen in drugačen način šole diktirajo “bralno politiko” še danes.
    Očitno so šolarji raje “svobodni” in “nebralni”(!!!) ,kot pa indoktrinirani,nazorsko zavedeni,mišljensko omejeni.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime