Skozi orožarske dobave se odraža globalni boj med ZDA in Kitajsko

Stockholmski inštitut SIPRI je nedavno objavil poročilo o mednarodnem trgovanju z orožjem v obdobju med letoma 2018 in 2022. Ker so transferji orožja nujno povezani s političnimi razmerji in odnosi med državami, nam ponujajo precej natančen vpogled v strateške načrte glavnih svetovnih sil, hkrati pa predstavljajo tudi osnovo za razumevanje prihodnje svetovne varnostne arhitekture.

Prodaja oziroma nakup orožja določa, v kakšnem razmerju sta državi udeleženki. Lahko gre za enakovreden odnos med zaveznicama, kot so na primer španske dobave Belgiji, lahko pa prodajalec oborožuje kupca zato, da si ga podredi in iz njega naredi svoj proxy, kar vidimo pri kitajskem oboroževanju Pakistana.

Na vrhu istih pet

Najprej povejmo, da je obseg svetovne trgovine z orožjem v primerjavi s prejšnjim petletjem (2013 do 2017) upadel za 5,1 %, največje izvoznice pa predstavlja istih pet držav. Daleč vodilne so ZDA, ki zagotavljajo 40 % svetovnega izvoza, sledijo pa Rusija (16 %), Francija (11 %), Kitajska (5,2 %) in Nemčija (4,2 %). Pet največjih evropskih izvoznic (poleg naštetih še Združeno kraljestvo, Italija in Španija) skupno proizvede 24 % svetovnega izvoza.

ZDA ostajajo največji svetovni dobavitelj bojnih letal, saj imajo za prihodnja leta za izvoz trenutno naročenih 1.371. Mnogi bi pomislili, da je Nemčija glede na povpraševanje v Ukrajini postala velika izvoznica tankov, a ima trenutno naročenih le 85. Presenetljivo pa ta država predstavlja največjo svetovno izvoznico bojnih ladij (29). Glede tankov in artilerije v svetu krepko prednjači Južna Koreja; trenutno za izvoz izdelujejo 990 tankov in 1.232 kosov artilerije, k čemur je krepko pripomoglo znatno oboroževanje Poljske.

Kdo in s kakšnim namenom koga oborožuje in kakšna je korelacija z geopolitiko? V tem kontekstu velja izpostaviti aktivna ali potencialna konfliktna žarišča, med katerimi poleg Ukrajine najdemo še Iran, Tajvan ter Srbijo.

Evropa ni več prva skrb Američanov

Poglejmo interese največjih izvoznic. Za ZDA največje partnerice tako ne predstavlja Evropa kot regija, saj so 41 % izvoza dobavile državam Bližnjega Vzhoda, predvsem Saudski Arabiji, Kuvajtu in Katarju. V tej zgodbi posebno izstopa ravno slednji, država, približno pol manjša od Slovenije, ki je v svetovnem merilu tretja največja uvoznica orožja. Kot zanimivost, v lanskem letu je od ZDA prejel več orožja kot Ukrajina.

Jasno je, da se omenjene države Bližnjega Vzhoda oborožujejo zaradi napetih odnosov z Iranom. V tej zgodbi predstavljajo zaveznice ZDA in Izraela, Katar pa ima sredi Perzijskega zaliva posebno pomembno strateško lego.

Druga največja prejemnica ameriškega orožja je regija Azija in Oceanija. Avstralija že tako ali tako predstavlja zahodno državo v tem delu sveta, poleg nje pa se v sodelovanju z ZDA oborožujejo predvsem Japonska, Južna Koreja in Tajvan. Na ta način se ZDA trudijo tudi vojaško "obkoliti" Kitajsko in omejiti njen vpliv v regiji.

V tem kontekstu ne drži pogosto slišana fraza, da so Američani Evropo pustili na cedilu. To pogosto slišimo v povezavi z vojno v Ukrajini, a resnica je takšna, da bi Evropa s svojimi kapacitetami tudi na ravni vojaštva in geopolitike že zdavnaj morala prevzeti odgovornost ter poleg ZDA na globalnem prizorišču nastopiti kot drugi, a enakovreden steber Zahoda. A žal se nismo sposobni poenotiti niti o interesih, kaj šele o pravni podlagi in političnem formatu, preko katerega bi lahko začeli izvajati aktivnejše ciljno usmerjene dejavnosti na tem področju.

Kakorkoli, Ukrajina je kot prejemnica všteta v obravnavano statistiko, kjer so se kot največji dobavitelji orožja izkazali Američani, drugi so Poljaki in tretji Nemci.

Kitajci proti Indijcem in Rusom

Rusija na drugi strani skoraj dve tretjini izvoza proda Indiji, Kitajski in Egiptu. Zakaj ravno Kitajski, vemo, a kljub določenim naprednim tehnološkim rešitvam, ki bi Rusijo lahko tehnološko postavili prek Kitajsko, je Rusija strateško gledano v tej zvezi šibkejši člen.

Trenutno se to odraža skozi kapitalsko odvisnost, sčasoma pa lahko pričakujemo, da bo Kitajska pridobljene sisteme nadgradila in Rusijo prehitela tudi tehnološko (vojaško jo je verjetno že, kar lahko razberemo iz dogodkov v Ukrajini), na kar kažejo vsi trendi razvoja oboroženih sil obeh držav. Rusi so v preteklosti že množično izvažali tehnologijo, ki si je sami niso mogli privoščiti v načrtovanem obsegu, ali pa sploh ne, kar kaže na določeno strateško šibkost države. V nekem smislu podobno situacijo vidimo danes.

Vzhajajoča velesila Indija se v novi hladni vojni trudi ohraniti dobre odnose z obema stranema. Je namreč prejemnica tako ruskega kot tudi zahodnega orožja v približno uravnoteženem razmerju, kar kaže na dolgoročno odločenost Indije, da se ne podredi nobenemu od izoblikovanih blokov, temveč se hoče vzpostaviti kot samostojen dejavnik na globalni ravni.

Enako kot se ZDA trudijo obkoliti Kitajsko, se Kitajska preko svojih proxyjev trudi obkoliti Indijo. Največji prejemnici kitajskega orožja sta zato njeni sosedi Pakistan in Bangladeš; kitajski sistemi pri prvem tako predstavljajo 77, pri drugem pa 74 % vsega uvoza. Glede na dejstvo, da vojna med Indijo in Pakistanom že poteka, kaj hitro pa lahko eskalira konflikt za Bangladešem, bi Kitajska s prilivanjem olja na ogenj preko teh držav lahko pričela izčrpavati svojo konkurentko.

Srbija sprožilec novega konflikta?

V zvezi s kitajsko prisotnostjo je nujno omeniti Srbijo, ki je tretja največja uvoznica kitajskega orožja, v obravnavanem obdobju pa so kitajski sistemi predstavljali kar 43 % srbskega uvoza. 31 % so Srbi uvozili iz Rusije, 20 % pa iz Belorusije, in jasno je, v kateri civilizacijski blok ta država trenutno spada.

Z Vučićem so sicer prišli poizkusi premikov v smeri sodelovanja z Zahodom, od katerega je Srbija kapitalsko odvisna, a v primeru oboroženega konflikta šteje le vojaška moč (kapitala ima tudi Kitajska dovolj), in v tem oziru je Srbija, čeprav praktično obkrožena z državami Nata, postala proxy kitajsko-ruske naveze v najžlahtnejšem pomenu te besede. S tem se seveda ponavlja zgodovina: Srbija je po lastni volji postala potencialni sprožilec konflikta, katerega izid ne kaže njej v prid.

Kdo bo prej v prvi ligi, Indija ali Evropa?

Splošno gledano se skozi orožarske dobave odraža globalni boj med ZDA in Kitajsko, kjer prva želi ohraniti, druga pa vzpostaviti dominantno pozicijo. ZDA se primarno ne fokusirajo več na Evropo, in Rusija bo postala izključno naš problem. Američanom gre za Kitajsko, zato vlagajo v Pacifik in na Bližnji Vzhod, kjer strateškega nasprotnika predstavlja Iran, ki je, čeprav velik, še vedno proxy v rokah Pekinga.

Kitajsko je sicer potrebno gledati z določenim pragmatičnim strahom, a tudi njej ni lahko. Glede na dejstvo, da svoj izvoz zmanjšuje, vojaške izdatke pa povečuje, je jasno, da krepi lastne sile v luči morebitne vojne na Pacifiku (Tajvan), obenem pa se sooča z vzponom druge velesile na svojem kontinentu, Indije.

Slednja sama še nima zadostnih vojaških kapacitet, da bi tekmovala v prvi ligi, a se bo po izpadu Rusije tja najverjetneje kmalu uvrstila. Gotovo prej kot Evropa (v kakršnikoli obliki že). Indija ima interese in cilje, nima pa visoke tehnologije. Evropa ima vrhunsko tehnologijo, nima pa definiranih interesov in ciljev. Indija bo v nekem času svoj tehnološki primanjkljaj nadoknadila, Evropa pa političnega zelo težko.

Bistvena težava je v tem, da evropskih orožarskih kapacitet nismo sposobni spraviti na skupni imenovalec s svojimi varnostnimi interesi. Zadnji čas je, da kot faktor poenotenja vzamemo rusko agresijo na Ukrajino. V obrambno-varnostnem smislu je to za celotno Evropo alarm, da je potrebno vlagati v orožje, saj je le slednje lahko zagotovilo miru in svobode.