Silvo Pečjak: "Pri vključevanju žuželk v človeško prehrano obstajajo tveganja, ki jih ne obravnavamo, pa bi jih morali."

Naš sogovornik Silvo Pečjak je direktor družinskega podjetja Pekarna Pečjak d.o.o., ki ima petdesetletno tradicijo. Tako po izobrazbi kot izkušnjah dolgoletnega delovanja v panogi je poznavalec prehranske in živilske industrije. Opisal nam je razvoj podjetja, izzive, s katerimi se srečujejo, in problematiko prehrambne industrije tako na globalni kot slovenski ravni. Razgrnil je tudi nekaj »mainstream« agend, ki nam jih igralci v ozadju in preko njih mediji predstavljajo kot zveličavne, v praksi pa so nekoristne ali celo škodljive.

Vaše podjetje ima dolgo tradicijo. Začetki segajo še v Jugoslavijo. Nam opišete razvoj podjetja? 

Lani smo obeležili petdeseto obletnico. Avtor te zgodbe je moj oče. Bil je potnik za pekovske stroje v Astri. Videl je, da v socializmu ne bo nekega zaslužka, in je šel na samostojno pot. Odločil se je za pekarstvo in je skupaj s svojim bratrancem, gospodom Adamičem, in pa gospodom Hermanom Kovačem odprl keksarno na Vrhniki. To podjetje še vedno obstaja. To je bilo leta 1972. Leta 1975 je oče z enim od zaposlenih zapustil to podjetje in sta skupaj odprla testeninarstvo Baškovč Pečjak. Podjetje je precej zraslo in leta 1984 sta se prijateljsko odločila, da gresta vsak na svoje. Tudi podjetje drugega poslovnega partnerja še vedno živi – to je Pekarna Baškovč. Moj oče pa je potem leta 1985 na Škofljici pričel s proizvodnjo testenin. Šlo mu je dobro. Polovico prodaje je šlo v zagrebško-karlovški bazen. Ko je v začetku devetdesetih odjeknila vojna, smo v enem dnevu izgubili polovico strank. Ena možnost je bilo odpuščanje, druga pa nove oblike proizvodnje. Odločil se je za drugo možnost in se je spustil v zelo veliko različnih področij. V pekarstvo, slaščičarstvo, zmrznjene proizvode … Pekarstvo je sprva hitro uspelo, a potem šlo tudi hitro v zaton. Program zmrznjenih izdelkov pa se je začel počasi razvijati in danes smo eni vodilnih na tem področju.

Kdaj ste vi prevzeli podjetje? 

Uradno sem ga prevzel 2005, vendar je bil oče do svoje smrti lani vseskozi zraven. Je pa bila že pri očetu namestnik direktorja moja sestra Majda Matjaž, ki je še danes moja desna roka in v bistvu skupaj vodiva to podjetje.

Vsaka država bi morala biti vsaj približno samooskrbna.

Ste torej družinsko podjetje … 

Res je. Od prvega do zadnjega delamo v podjetju, obenem pa trenutno zaposlujemo 430 ljudi. 415 v Sloveniji, na Hrvaškem pa ta številka raste sezonsko in se bo v prihodnjih mesecih spet precej povečala.

Doma ste v prehrambni industriji. Kje vi vidite njen glavni problem? 

Prehranske probleme vidim ravno na nasprotni strani, kot jih vidi politika. Moje mnenje je, da bi vsaka država morala biti vsaj približno samooskrbna. Vsaj na določenih osnovnih živilih. Vendar to nismo. Če pogledamo globalno, vidimo, da se vsa industrija seli na Kitajsko. Občasno se sicer najde kak svetovni voditelj, ki udari po mizi in proizvodnjo prenese nazaj v svojo državo. Slovenija je tako majhna, da to zanjo seveda ni možno, bi pa bilo možno na ravni Evropske unije. Vendar pa je edina članica EU-ja, ki se vsaj malo upira kitajski prevladi v industriji, Madžarska. Smo pa videli pod prejšnjo vlado v ZDA, kako se je industrija selila nazaj in na koncu ni bilo boljše samo za Američane, ampak tudi za nas. Spomnim se, da je bil tedaj sestanek predsednika Trumpa z naftnim kartelom OPEC-om in po tem sestanku smo čudežno dobili ceno bencina 1 €. Česar ni bilo ne prej ne pozneje.

Vse gospodarstvo so skoncentrirali na Kitajsko, ki je pod komunistično partijo. Prvič ni strateško pametno, drugič pa je veliko vprašanje, zakaj bi nekdo hotel kakorkoli krepiti komunizem, ki je zelo čudna in škodljiva ideologija.

Glede prehrane ni dobra niti ena niti druga skrajnost.

Kje smo s samooskrbo v Sloveniji?

V Sloveniji smo samo na žitu zgolj 60–70% samooskrbni in to je malo. V lanskem letu smo izgubili nekaj silosov z državnimi rezervami, in to v obdobju, ki ni ravno idealno za to, da bi bili prehransko odvisni od drugih. Ni pametno zmanjševati državnih rezerv, in bolj kot to spremljaš, bolj vidiš, da ni naključij.

Peki imamo svojo sekcijo pekarstvo, kjer se trudimo te stvari izboljšati, se dogovoriti, promovirati izbrano kakovost žita, prehrane nasploh …

So v Sloveniji pridelane sestavine kvalitetne? 

V Sloveniji je pridelava hrane veliko manj sporna kot v drugih državah. Če pogledamo pšenico – po bio proizvodnji je zelo znana Avstrija. Vso našo pridelano pšenico dvajset let nazaj bi lahko prodali kot bio pšenico. Še danes ima naša pšenica manj ostankov pesticidov kot povprečna evropska. Moje mnenje je, da bi vsa pšenica morala biti skoraj bio in dostopna vsem, ne samo bogatim. Vsaj osnovna živila bi morala imeti neke standarde, ki bi bili dovolj visoki in za vse enaki. Priča pa smo tudi, da se občasno pojavi bio zelenjava iz Indije in Kitajske po smešno nizki ceni, kar je čudno.

Glavni problem kvalitete prehrane so škropiva. Vsako leto imamo na ravni EU nova škropiva in vsako leto uvrstijo med prepovedana nekaj škropiv, ki so bila vsa leta do tedaj v uporabi, ker so ugotovili, kako zelo škodljiva so in kako velike posledice imajo. Kmetijstvo bi moralo postati bolj naravno in to bi lahko dosegli tudi s pametnimi majhnimi spremembami.

Vsaj osnovna živila bi morala imeti neke standarde, ki bi bili dovolj visoki in za vse enaki.

Konkretno kakšne spremembe imate v mislih? 

Veliko se pogovarjamo o tem, da bi promovirali izjemno kakovost slovenskih žit. Najbolj pomemben prispevek k temu bi bil, da bi v zadnji dobi rasti popolnoma izključili škropivo glifosat. Kajti znano je, da če škropiš v zadnji fazi rasti, te snovi neprimerljivo bolj ostanejo v žitu in se preko prehrane prenašajo na ljudi. S tem posegom bi izjemno zmanjšali vnos in prisotnost škropiv v žitu. Z majhnimi prilagoditvami bi lahko zelo veliko dosegli.

Ni pa videti, da bi imela država kakršenkoli interes za to. Ko gledaš vsako stvar posamezno, se zdi naključna in morda posledica neke birokratizacije, ko pa pogledaš globalno sliko in začneš sestavljati koščke sestavljanke, vidiš, da ni naključij in da ta svet ne pluje v pravo smer.

Mnogo stvari, ki se nam dogajajo v zelo kratkem času, je močno problematičnih in imajo velik vpliv na vse nas. Najprej je bila epidemija covida, katere resnične posledice, še posebno na otrocih, bodo vidne šele čez leta. Sedaj je ukrajinska vojna in naša demokratična Evropa je povsem prepovedala ruske medije. Vsaka vojna je vredna obsodbe, da se razumemo. A to ni demokracija, če nekdo prepove slišati eno stran. To smo imeli v prejšnjem režimu in ni nam bilo všeč.

Kakšno je vaše mnenje o modernih oblikah prehranjevanja, kot je veganstvo …? 

Na fakulteti so nas učili, da je dolžina našega tankega črevesa takšna, da smo vsejedci. Pika! To pove znanost. Vse ostalo so teorije. Prav pa je, da je ljudem dana izbira. Naši veganski izdelki so na trgu izjemno uspešni. Ko gremo na sejme v tujino, potencialni kupci skoraj ne poskusijo drugega kot to, kar je jasno označeno kot vegansko. Pri veganstvu je zelo problematična soja. Mi si prizadevamo, da je v izdelkih, kjer soja ni v imenu izdelka, ne uporabljamo, ker je motilec hormonov. Ni škodljiva kot taka. Je pa škodljiva, če jo ješ ves čas. Povzroča namreč povečane ženske hormone pri moških in pri ženskah motnje delovanja ščitnice in povečanje moških hormonov. In sojo tlačijo v vse prehranske proizvode, zlasti veganske.

Glede prehrane ni dobra niti ena niti druga skrajnost. Ja, pojemo preveč mesa in ni ga potrebno jesti vsak dan, ampak na koncu je to svobodna odločitev vsakega posameznika.

Podobna zgodba je »zelena agenda«. Najprej rečemo, da je treba rešiti planet, potem pa počnemo cel kup stvari, ki so v nasprotju z ohranjanjem narave. Denar se namreč investira v uničenje planeta. Na ravni EU so s februarjem začeli 2,3-milijardno investicijo v baterije. Ob tem pa je kristalno jasno, da so baterije ene najbolj škodljivih stvari za okolje. Pravijo, da moramo zmanjšati CO2, in to promovirajo na veliko, na skrivaj pa vlagajo v baterije. In to enormne količine denarja.

Pravimo, da je treba rešiti planet, počnemo pa cel kup stvari, ki so v nasprotju z ohranjanjem narave.

Kako na vašo panogo vpliva okoljska problematika?

Tudi mi imamo sončne elektrarne. Sedaj mi ponujajo še subvencije za baterije. Razumem, če imaš nekje neko hiško na samem, ampak da bi industrija delala na baterije … Toda naša vlada bo subvencionirala od 45 do 65 %, odvisno od velikosti podjetja, za nakupe baterij. Moti jih CO2, toda za baterije bodo proizvedli ogromne količine tega. Za eno baterijo za avtomobil rabimo 2500 ton rude odprtega kopa, kar pomeni veliko uničenje gozdov. Za primerjavo – običajen avto porabi desetino te rude. Vi boste torej proizvajali CO2, da nam boste prodajali baterije, jaz jo bom kupil in v Šoštanju bomo kurili premog za elektriko, ki bo to baterijo polnila. In se bom z avtom, ki je težji in ima večje izgube, vozil naokrog in se pretvarjal, da sem zelen. V Nemčiji ne moreš več doma priklopiti polnilne postaje, ker omrežje ne zdrži. Če pogledaš vetrnice – ko nehajo obratovati, jih samo razrežejo in zakopljejo, ker so tako nerentabilne, da se jih ne splača reciklirati, saj bi za reciklažo porabili skoraj enako energije, kot je ustvarijo. Tudi če pogledaš solarno energijo, se splača izključno zaradi subvencije. Svetovna desnica jasno pove, da je to energija, ki se nikoli ni in se ne bo izplačala.

Po drugi strani imamo jedrsko energijo, ki je zelo učinkovita. Res so bile nesreče v Černobilu in Fokušimi, a bi jih lahko preprečili in je bil problem v neupoštevanju predpisov. Če bi vsaj del denarja, ki ga nesmiselno namenimo za “zelene” vire, namenili za razvijanje večje varnosti jedrskih elektrarn, problema z energijo v Evropi ne bi imeli.

Trenutno se v prehrano ljudi uvajajo žuželke. Kaj menite o tem?

Pri vključevanju žuželk v človeško prehrano obstajajo tveganja, ki bi jih morali, ampak jih ne obravnavamo. Eno izmed tveganj je prenos zajedavcev. Žuželke se že nekaj časa uporabljajo v prehrani živali. Raziskava, narejena na tristotih farmah je pokazala, da je bilo 244 farm pozitivnih na parazite, od tega 96 pozitivnih na patogene (človeku nevarne) parazite. Parazit je organizem, ki ga včasih tudi z visoko temperaturno obdelavo ne uničimo. Povzročajo številne bolezni, mi pa se zoper njih praviloma sploh ne zdravimo.

Če bi vsaj del denarja, ki ga nesmiselno namenimo za “zelene” vire, namenili za razvijanje večje varnosti jedrskih elektrarn, problema z energijo v Evropi ne bi imeli.

Drugo tveganje je hitin. To so trdi deli žuželke. Hitin ni razgradljiv, prebavljiv za ljudi. To ni problem, če na potovanju za šalo poizkusiš kobilice. Če pa to redno uživaš, nastane problem. Hitin se lahko hitro spremeni v hitosan. To pa je dokazano kancerogena snov.

Moje mnenje je, da če želiš izvedeti resnico, upoštevaj načelo "follow the money" ali “sledi denarju”. Prvi protagonist uvajanja žuželk v prehrano je svetovni ekonomski forum. Kaj neki se ima svetovni ekonomski forum in bančni sistem mešati v človeško prehrano?

Kakšna korist bi naj sploh bila od tega uvajanja žuželk v prehrano? Finančna ni, ker sta gojenje in predelava zaenkrat še draga … Beljakovin nam tudi ne manjka… 

Argumentirajo z manjšim ogljičnim odtisom. Pri predelavi 1 kg govejih proteinov nastane 6 enot CO2, pri predelavi žuželk pa 2 enoti. To je edini argument, ki sem ga do zdaj slišal. Pa argument, da človeštvo tako zelo raste, da ne bo dovolj hrane. Kar je seveda laž. Včasih imaš občutek, da smo ljudje kot živali na farmi. In da nas krmijo s čim cenejšimi stvarmi.

Ista agenda obstaja tako za zeleno energijo kot za uvajanjem žuželk v prehrano.

Če želiš izvedeti resnico, upoštevaj načelo "follow the money" ali “sledi denarju”.

Kako torej po vaše pristopiti k okoljskemu vprašanju? 

Seveda moramo marsikaj spremeniti in bolje skrbeti za naš planet. Najprej moramo nehati zemljo neprestano tretirati s kemikalijami. V vsakem živilu je omejeno, koliko težkih kovin lahko vsebuje. Težkih kovin pa v živilih sploh ne bi smelo biti! Druga stvar, ki jo lahko naredimo, je povečati število dreves. Drevesa zadržujejo vlago, čistijo zrak, znižujejo temperaturo. To je bistveno – zmanjšati vnos kemikalij, fitofarmacevtskih sredstev. Vlagati v raziskave, kako učinkovito reciklirati plastiko. Zame bi bila prava zelena agenda taka. Skrajni čas je, da nekaj naredimo. Ampak to, kar delamo, ni dobra smer in služi kapitalu in lobijem, ne pa okolju.

Podpirate trenutne stavke kmetov? 

Absolutno. Sem s Škofljice, kjer imamo barje in metuljčka. Že dolgo čakam, da se bodo ljudje prebudili. Vsak miroljuben protest, ki je za dobrobit človeštva, je dober. Moramo pa se tudi zavedati, da je to, za kar protestiramo,  naše. Televizijske hiše so naše. Parlament je naš. Država je naša. Zato nimamo kaj razbijati, kot to dela recimo antifa, kar smo gledali prejšnja tri leta. Naša pravica je, da na miren način izrazimo mnenje in skušamo doseči spremembe. Ni levih in desnih politikov. Je le narod, razdeljen na leve in desne, mlade in stare, moške in ženske …

Skrajni čas je, da nekaj naredimo. Ampak to, kar delamo, ni dobra smer in služi kapitalu in lobijem, ne pa okolju.

Spremljate slovensko politiko? 

Edine slovenske novice, ki jim verjamem, so uradni list, če se malo pošalim. Ena bolj zastrašujočih novic je bil Uradni list 4. januarja 2019. Poročal je o zakonu o ratifikaciji sporazuma o ustanovitvi medameriške korporacije. Ko sem to prebral, sem se vprašal, ali naši politiki sploh odločajo o naši državi. Zakaj mediji niso o tem poročali?

Kaj menite o prehrani v slovenskih šolah?

Na razpisih je v 95 % kriterij le cena. Evropska unija pod pretvezo svobodnega trga diktira kvaliteto proizvodov, ki jih jedo otroci v šolah. Med proizvajalci se začne borba za posel in posledica je nižja kvaliteta (na primer sirova štručka je v šoli z manj sira).

Poleg tega moramo najti neke kompromise, kar se tiče šolskih jedilnikov, noben ekstrem ni dober. Osebno me pri šolski prehrani, sem namreč oče dveh šoloobveznih deklet, moti to, da se ogromno hrane zavrže. Razumem, da so otroci izbirčni, ampak lahko bi jim skušali vsaj malo priti nasproti in pripraviti hrano tako, da jo bodo otroci malo raje jedli. Nima namreč smisla, da sestavimo »preveč zdrave krožnike«, ki potem romajo v smeti. In pomembno bi bilo tudi, da se daje prednost slovenski, lokalno pridelani hrani, ki je zagotovo bolj kvalitetna.

Osebno me pri šolski prehrani moti to, da se je ogromno zavrže.

Kako ocenjujete podjetniško klimo v Sloveniji? 

Od velikih prehranskih podjetij v Sloveniji smo eni redkih, ki ne uporabljajo agencijskih delavcev. Nisem optimističen. Po zadnjih zaostritvah glede te zelene agende, CO2 pravilih, dodatnih obdavčitvah, ki nam grozijo, ne vidim nekega navdušenja nad to politiko.

Bojim se, da se bosta vzpostavila dva pola, osebe, ki kimajo agendi globalistov, in tisti, ki agendi nasprotujemo. Prehranska industrija je tudi za samo državo zelo pomembna, brez nas bi se marsikaj sesulo, a je država do nas precej mačehovska. Kljub temu v našem podjetju kupujemo, če se le da, slovenske surovine in smo za slovenske izdelke pripravljeni plačati več, ker vemo, da je ta mala Slovenija še zmeraj manj pokvarjena kot velika Evropa.

Za konec naj dodam prebivalcem Republike Slovenije: združeni bomo zmagali, razdvojeni bomo padli.