Šest let so zobniki sodnega sistema mleli nedolžnega človeka. A zgodba presega Milka Noviča in Janka Jamnika

"Vsi lahko rečemo, da ne bomo nikoli zagrešili zločina. To pa še ne pomeni, da zanj ne bomo nikoli obsojeni." Izjava prihaja iz Združenih držav Amerike, kjer se pogosto dogaja, da v zaporu sedijo nedolžni ljudje, ki so se tam znašli po spletu sumljivih okoliščin.



Ob spremljanju takih zgodb z drugega konca sveta se človek potolaži in si reče, da se kaj takega v Sloveniji ne more zgoditi. Pa temu ni tako. Za zgodbe o sistemu, ki se na vse pretege trudi obsoditi posameznika, za dejanje, za katerega je iz ure v uro sojenja bolj očitno, da ga ta oseba ni mogla storiti, res ni treba daleč. Dve besedi: Milko Novič. Zgodba v dneh pred božičem dobiva epilog, najprej z oprostilno sodbo, ki jo je sodni senat izrekel v ponedeljek, ne glede na morebitno pritožbo obrambe, pa zadeva v nedeljo zastara. Dopolnjeno je. A za kakšno ceno?

Milko Novič NI KRIV umora Janka Jamnika. Tako je ravnokar na tretjem sojenju presodila sodnica Sinja Božičnik. Končni rezultat na prvostopenjskem sodišču je tako 2:1 v korist Noviča. pic.twitter.com/kOG6gYk3O0

— Vitomir Petrović (@VitomirPetrovic) December 21, 2020

Leta 2017 je tik pred božičem ljubljansko višje sodišče potrdilo obsodilno sodbo prve stopnje in Milka Noviča poslalo na 25 let prestajanja kazni zapora. Po ponovitvah sojenja se zgodba pred letošnjim božičem ponavlja, a tokrat s pomembno razliko, oprostitvijo vseh obtožb.

Za medije je Milko Novič povedal, da se mu je v prvi vrsti odvalil kamen od srca. Njemu in vsem, ki so mu v teh težkih šestih letih stali ob strani. In tukaj bi lahko naredila piko in rekla, da je pravici zadoščeno, čeprav pravi morilec in tisti, ki so za njim, za svoje dejanje najverjetneje nikoli ne bodo odgovarjali. Vsaj kazenskopravno ne.

Ne glede na neprecenljivo vrednost človekovega življenja in njegove svobode, je zgodba, ki se je zadnjih šest let razpletala okrog umora na Kemijskem inštitutu, bistveno večja od Milka Noviča in Janka Jamnika.

A je, ne glede na neprecenljivo vrednost človekovega življenja in njegove svobode, zgodba, ki se je zadnjih šest let razpletala okrog umora na Kemijskem inštitutu, bistveno večja od Milka Noviča in Janka Jamnika. Celotna saga sojenja je mnogo več povedala o slovenskem pravosodnem sistemu, družbi in, kot pravijo nekateri, globoki državi. Navsezadnje je sodni sistem dolgih šest let s svojimi zobniki mlel nedolžnega človeka. In ga skoraj zmlel v prah.

Morilec na svobodi

Enako hudo je, da je pravi morilec še vedno na prostosti. Kje je tu jasno znamenje za družbo, da mafijskih poslov in umorov ne bomo tolerirali in kje je tu zadoščenje za Jamnikovo družino? Kje je tu pravica za Jamnikova starša, ki sta od vsega začetka, kljub nepredstavljivi bolečini ob izgubi svojega sina, trdila, da Novič ni moril?

A je sojenje razkrilo še marsikaj drugega. Na primer sumljive posle in lobije na Kemijskem inštitutu. Kljub hudim obtožbam, pečanju z mamili in poskusih umora, je videti, kot da organov pregona vzporedna realnost na Kemijskem inštitutu ne zanima. Novinarjev pa tudi ne. Koliko takih vzporednih realnosti je na drugih področjih, v znanosti, gospodarstvu, politiki, kulturi?

Kaj pa uporni Radonjić?

Proces je za milijoninko sekunde razkril pritiske teh istih lobijev na sodnike, ki so odločali v zadevi Novič. Naj ne gre v pozabo prva oprostilna sodba, ki jo je spomladi 2018 izrekel sodnik Zvjezdan Radonjić, ob kateri je govoril o nerazumnih in nečloveških pritiskih, ki jim je bil priča tekom sojenja. Kaj se s sodnikom Radonjićem dogaja danes? So pritiski popustili ali so se samo pometli pod preprogo? In boljše vprašanje: koliko sodnikov zaradi svojih slabih plač in še slabšega ugleda v družbi kloni pod takim pritiskom in sodi v imenu lobija in ne ljudstva?

Celotna zadeva je tudi pokazala, kako nemočen je posameznik, ko se znajde pred žrelom krvoločnega sistema, ki želi videti kri, pa čeprav nedolžno.

Nemoč posameznika

Na koncu je celotna zadeva pokazala tudi, kako nemočen je posameznik, ko se znajde pred žrelom krvoločnega sistema, ki želi videti kri, pa čeprav nedolžno. Težko namreč drugače razumemo na trenutke povsem utopičen boj tožilstva, da za umor Jamnika za zapahe spravi ravno Milka Noviča. Neustavljiva želja tožilcev po iskanju in kaznovanju storilcev kaznivih dejanj je zaželena, če ne celo nujna, a je vse, kar se je dogajalo Noviču, temna slutnja vzporednega sistema, ki izbere žrtev in kasneje določi zločin.

Kaj se torej dogaja na tožilstvu, ki v, za elito prikladnih, primerih izpade povsem nebogljeno, v drugih pa strelja kozle, po možnosti celo pod okriljem istega tožilca? In če je vse res, sledi temu neizogibno vprašanje: če se je zgodilo Noviču, komu še?

Kljub vsemu pa oprostilna sodba prinaša majhno dozo zdravila za pravno državo, za katero se spodobijo visoki dokazni standardi in obsodba le pod pogojem, da je krivda dokazana onkraj razumnega dvoma. Slovenska družba pa katarze ob koncu sojenja ne bo doživela. Po tem sodnem procesu se ne bodo snemale dokumentarne serije ob katerih bi se množice slehernikov spraševale, kaj pa če je vse res in zahtevale odgovore in spremembe. Ozadja več kot sumljivih dogajanj na Kemijskem inštitutu bodo ostala nerazjasnjena, sodniki se bodo še naprej uklanjali pritiskom in organi pregona bodo svoje delo še naprej opravljali sumljivo orkestrirano.

Bo pa letos božič, vsaj za Noviča, res srečen.