Rusija se ne bo igrala: problem niso športniki, važen je sistem

Embed from Getty Images
Odločitev 14-članskega izvršilnega odbora Mednarodnega olimpijskega komiteja, da z olimpijskih iger v Pjongčangu zabrišejo Rusijo, je bila že vnaprej obsojena na ostre odzive. V Južni Koreji torej ne bomo videli zastave Ruske federacije in njenih simbolov, veliko vprašanje pa je, koliko ruskih športnikov bo tam res nastopilo pod zastavo s petimi olimpijskimi krogi.

Športna Rusija je v šoku, po mnenju večine zahodnih opazovalcev je zmagala resnica in pravičnost. Pa je res?

Igranje z ognjem

Vse izhaja iz kršenja dopinških predpisov, ki si jih je med olimpijskimi igrami v Sočiju privoščila Rusija. Odkritij McLarnove komisije nihče več ne zanika, saj je žvižgač, nekdanji direktor moskovskega protidopinškega laboratorija, Grigorij Rodčenkov, ki je tamkajšnji sistem videl od blizu, vse zelo natančno popisal.

Vprašanje tako ni, ali je ta sistem obstajal, pač pa koliko je o tem vedela ruska oblast, od kod je prišla pobuda za tako organizirane in široke kršitve, ter koliko so imeli pri tem besede športniki.

Goljufiji, po vseh pravilih, sledi kazen. Odgovorni, ki so dokazano sodelovali v tem sistemu, so jo slabo odnesli. Predsednik ruske nogometne zveze in (nekdanji) minister za šport Vitalij Mutko, je dobil doživljenjsko prepoved udeležbe na olimpijskih igrah.

Več deset ruskim športnikom so že vzeli osvojene olimpijske medalje in jih še dolgo ne bomo videli na tekmovališčih, če sploh kdaj. Zaplete pa se pri preostalih.

Komu je takšno zaostrovanje v interesu, se lahko vprašamo kmalu po tem, ko razmislimo ali so olimpijske igre res zgolj športni dogodek.

Kolektivna kazen?

Večina ruskih športnikov je celo kariero zgledno sodelovala s protidopinškimi laboratoriji in na testih nikoli niso bili spoznani za goljufe. Zakaj tudi njih kaznovati in jih prikrajšati za nastop pod rusko zastavo? To je vprašanje, ki sta ga zastavila tudi oba (sedanji in nekdanji) predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, Bogdan Gabrovec in Janez Kocijančič. S tem sta, če se izrazimo s hladnovojnim besediščem, zavzela neuvrščeno stališče.

Ti športniki niso ničesar krivi, je pa kriva država, ki bi jo želeli zastopati. Tako tudi MOK ni kriv, da je Rusija na tak način kršila vse pisane in nepisane dogovore znotraj mednarodnih športnih organizacij. Kazen so prejele ruske oblasti, športne in politične, kolikor verjamemo, da so bile pri tem vpletene.

Tako imenovani »čisti« športniki so tu res kolateralna škoda, a drugače se skoraj ne da. To je vprašanje odnosa MOK – ruski šport – športniki. Na še višjem nivoju pa je vprašanj brez odgovora še neprimerno več.

Pravičništvo in pesek v oči

Težko je verjeti, da so Rusi edini v zadnjih 50 letih na tak način prekršili pravila poštenega tekmovanja. Vzhodnonemške in bolgarske atletinje, romunske telovadke, ameriški košarkarji (še danes) in sprinterji so primeri, za katere pravzaprav nihče ne verjame, da so čisti.

Rusija je očitno postala pohlepna in svoj sistem zastavila in organizirala preveč na široko. Poleg tega ji očitno ne ustreza niti globalna politična realnost. Rusi so odločitev MOK sprejeli kot povsem očitno poniževanje.

Komu je takšno zaostrovanje v interesu, se lahko vprašamo kmalu po tem, ko razmislimo ali so olimpijske igre res zgolj športni dogodek.

V Moskvi tega ne bodo mirno požrli. To niso več 90. leta, ko je Jelcinova Rusija ponižno sprejemala odločitve velikih. Morda se bodo odločili celo za popoln bojkot. Zagotovo bodo med ljubitelji športa posledice najbolj občutili privrženci hokeja. Poleg igralcev NHL zdaj še bolj verjetno na turnirju ne bo hokejistov ruske lige KHL. Kar bo zelo prizadelo tudi slovensko reprezentanco.

A vse to je pravzaprav le igra. Bolj nas lahko skrbijo mednarodni odnosi, ki vejejo iz tega dogajanja.