Rupnik ni več jezuit – kaj ali kdo pa ga brani pred odvzemom duhovniške službe?

Foto: Vid Ponikvar/SPORTIDA
POSLUŠAJ ČLANEK

Marko Ivan Rupnik je dokončno izključen iz Družbe Jezusove in torej ni več jezuit, je včeraj v odprtem pismu potrdil njegov nekdanji predstojnik p. Johan Verschueren.

Ob mnogih vprašanjih, zakaj Rupnik ni hkrati laiziran (tj. preneha biti duhovnik), pa je s prstom pokazal na Sveti sedež, pod katerega odgovornost to vprašanje sodi. Kot pravijo komentatorji, se senca zloglasne afere o Rupnikovih zlorabah le še daljša.

V tridesetih dneh, ki jih je Marko Rupnik imel na voljo za pritožbo na izključitev iz Družbe Jezusove, te možnosti ni izkoristil, izključitev je torej dokončna.

Kot je v odprtem pismu zapisal delegat mednarodnih jezuitskih hiš v Rimu p. Verschueren, je Rupnik januarja že sam podal zahtevo za izstop iz Družbe – to so v pismu podpore potrdili tudi zaposleni v "njegovem" Centru Aletti – vendar ta zahteva "zanj nikoli ni predstavljala nikakršne pravice, saj ga zaobljube /.../ obvezujejo k doživljenjski pokorščini". Družba tej zahtevi po besedah Verschuerena ni hotela ugoditi zaradi želje, da bi Rupnika zavezala k odgovornosti do obtožb, ki se ga tičejo, in ga povabila na pot resnice in soočenja z zlom.

"Tega našega povabila žal ni sprejel in morali smo ga izključiti iz Družbe zaradi razlogov, naštetih na drugem mestu," piše predstojnik, ki s slednjim meri na prejšnje odprto pismo, v katerem je zapisal, da bodo Rupnika primorani izključiti zaradi trmastega zavračanja pokorščine. Ponudili so mu "zadnjo priložnost" in mu naročili, naj zamenja skupnost ter sprejme novo poslanstvo, vendar je to vztrajno zavračal.

Zakaj ostaja duhovnik?


V včerajšnjem zapisu se je p. Verschueren odzval tudi na mnoga vprašanja, "zakaj se ni izvedel postopek, ki bi lahko pripeljal do izgube Rupnikovega kleriškega statusa" (duhovništva). Spomnil je, da to ni v pristojnosti Družbe Jezusove, ampak Svetega sedeža, in dodal, da je vedno želel, da bi lahko zagnali proces, ki bi zagotovil zakonsko potrditev dejstev, pravico do obrambe in morebitno kazen, "vendar mnogi razlogi, vključno s trenutnimi omejitvami uredb glede podobnih situacij, tega niso dovolili".

Vatikan je junija 2021 sicer zaostril zakonodajo glede kleriških zlorab odraslih, vendar te ni retroaktivno apliciral na obtožbe zoper Rupnika. Prav tako papež junija lani ni izkoristil možnosti, da bi v tem primeru odpravil zakon o zastaranju in omogočil Dikasteriju za nauk vere preiskavo obtožb o zlorabah izpred več kot dvajsetih let. Je pa Vatikan v preteklih letih že večkrat odredil laizacijo, izključitev iz duhovniškega stanu, za duhovnike, ki so spolno zlorabljali (tudi) mladoletne – v najodmevnejšem primeru je to doletelo nekdanjega kardinala Theodorja McCarricka.

Časovnica dogajanja v aferi Rupnik                                                 

1985: Rupnik je posvečen v duhovnika, potem ko zaključi študij na papeški univerzi Gregoriana.
ok. 1987: Ustanovljena je Skupnost Loyola, Rupnik je močno vpleten vanjo in v življenje sester, njegova vloga pa je nedorečena oz. nejasna, pojavljajo se stalne napetosti, ki naj bi bile, kot so kasneje trdile domnevne žrtve, predvsem posledice Rupnikovih zlorab.
1991: Po razhodu s Skupnostjo Loyola in ustanoviteljico Ivanko Hosta se Rupnik preseli v Rim in deluje v Centru Ezio Aletti; dve leti kasneje sv. Janez Pavel II. uradno ustanovi Centro Aletti kot središče povezovanja vzhodne in zahodne cerkvene tradicije, teološkega raziskovanja in umetnostnega ustvarjanja, povezano z jezuitskim redom. Tudi tam naj bi Rupnik izvajal zlorabe nad odraslimi osebami.
2016-17: Rupnik podeli odvezo ženski, s katero je imel spolne odnose, in tako samega sebe izobči. Leta 2018 je o tem obveščena Družba Jezusova (DJ), ki sproži preiskavo.
2019: Preiskava potrdi obtožbe in to sporoči Kongregaciji za nauk vere; ta DJ naloži, naj opravi uradno preiskavo. Rupniku so dodeljene nekatere omejitve.
2020: Tudi druga preiskava potrdi Rupnikovo krivdo pri podelitvi odveze in samodejno izobčenje. Rupnik v tem času nadomešča papeškega pridigarja Cantalamesso, kar je izjemno velika čast. Zatem se pokesa svoje napake in izobčenje je odpravljeno.
2021: Začnejo se vizitacije in preiskave napetosti v Skupnosti Loyola, več domnevnih žrtev poda poročila o različnih oblikah zlorabe. Rupniku so naložene dodatne omejitve, ki pa jih ne spoštuje.
2022: Preiskava, ki jo je med lojolkami izvedla DJ, predlaga Dikasteriju, naj začne kazenski proces, vendar se ta zanj ne odloči, češ da so obtožbe zastarale. Papež zastaralnega roka ne odpravi in v intervjuju zanika vpletenost. Konec leta v italijanskih medijih začnejo obtožbe in intervjuji prihajati v javnost, počasi se razkriva vse širša slika. Posebej šokantne so izpovedi o Rupnikovem erotiziranju verskih resnic itd. Po pritisku javnosti se pričnejo nove preiskave, jezuiti denimo prejmejo 15 novih pričevanj. Skupno izjavo podajo slovenski škofje.
2023: Slovenski jezuiti zapišejo, da verjamejo pričevanjem redovnic, in prosijo odpuščanja. Rupnik dobi dodatne omejitve, med drugim prepoved zapuščanja rimske pokrajine. Sam zavrača pogovor s preiskovalno ekipo in selitev v drugo skupnost, se ne odziva na obtožbe ter nadaljuje z ustvarjanjem mozaikov. Izključen je iz jezuitskega reda. Zgodbo smo na Domovini podrobno spremljali, razkrivali in pisali tudi o z njo povezanih vidikih. Vse prispevke lahko najdete na tej povezavi.

"Zatočišče" na Hvaru?

Rupnik je tako trenutno duhovnik brez skupnosti oz. neposrednega nadzora, kar pomeni, da bi ga lahko v svojo škofijo sprejel njemu naklonjen škof – "kar ni nemogoče, saj ohranja neomajne podpornike", pišejo pri Associated Press. Italijanski časnik Domani, ki je prvi objavil več intervjujev z Rupnikovimi domnevnimi žrtvami, celo namiguje, da bi takšen škof lahko bil hrvaški Ranko Vidović, v čigar škofijo spadajo Hvar, Brač in Vis. Rupnik naj bi kljub vsem prepovedim v zadnjih tednih nadaljeval z izdelovanjem mozaikov v Mostarju, poleg tega pa se na Hvaru s škofom dogovarjal za obnovo škofijske palače.

Med neomajnimi podporniki Rupnika pa je nedvomno tudi ekipa Centra Aletti na čelu z voditeljico Mario Campatelli, ki je obtožbe označila za neresnične. Preiskava, ki so jo izvedli jezuiti, je sicer po besedah p. Verschuerena ugotovila, da so bile obtožbe redovnic kredibilne in da so pri Rupniku potrdile vzorec psihološke, spolne in duhovne zlorabe ter zlorabe vesti.

Glede odnosa s Centrom Aletti so jezuiti zapisali, da se bodo od njega tudi pravno distancirali in da jezuiti v centru ne delujejo več. Tisti, ki so v njem bili, naj bi zaprosili za izstop iz Družbe skupaj z Rupnikom – izmed Slovencev so to Milan Žust, Ivan Bresciani in Andrej Brozovič.

Kje je odgovornost Vatikana?

Mnogi komentatorji katoliških medijev po svetu so se odzvali z ogorčenostjo nad umanjkanjem sankcij (laizacije) s strani Vatikana – kar je omenil tudi p. Verschueren. Avtorica Simcha Fisher za jezuitsko, liberalno usmerjeno revijo America v kontekstu afere Rupnik piše o morda številnih vzvišenih duhovnikih, ki so ugotovili, da "z malo šarma in malo moči lahko kupijo neskončen pritok žrtev in neskončen zid zaščite, in niti papež – niti ta papež – ne bo obrnil naslednjega kamna, dokler ga ne bo nekdo povprašal o tem. In potem bo rekel, da je presenečen, presenečen nad ugotovitvijo, da se tu notri dogajajo spolne zlorabe." Razmišljanje sklene s prepričanjem, da bo Cerkev nekoč osvobojena grozot spolnih zlorab – vendar "nekoč, ko nas bo vodil nekdo nov".

Publicisti italijanskega bloga Il Sismografo dodajajo, da je videti, kot bi nekdo skušal zavarovati Rupnika pred laizacijo z nepotrebnim vmesnim korakom, torej izločitvijo iz Družbe, da bi tako pomirili javnost. Prav tako prevprašujejo verodostojnost papeža, ki naj bi Rupnikovo izobčenje leta 2020 po 15 dneh odpravil in za celotno afero "gotovo vedel". Cerkveno pravo sicer ne omogoča, da bi laizacija pri Rupniku stekla po hitrem postopku, kakršen je možen, če gre (dokazano) za denimo duhovnika heretika ali pedofila – kot v omenjenem primeru McCarrick.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike