Ribarjenje Socialnih demokratov med sledilci Marka Potrča politično oportuno, a moralno problematično početje

Pravijo, da hude preizkušnje iz ljudi potegnejo bodisi najboljše bodisi najslabše. In če najboljšo človeško plat zadnje tedne videvamo pri požrtvovalnih zdravstvenih delavcih, ki se v izjemno težkih pogojih borijo za vsako življenje, tisto temnejšo odsevajo drugi, ki si pred realnostjo še vedno zatiskajo oči in trmasto vztrajajo pri svojih zarotniških ali političnih agendah. Četudi na škodo kolektivnega spopadanja z nalezljivim virusom.

Podcast Čakševega komentarja je na voljo na dnu prispevka


Med slednje sodi tudi nezanemarljiv del slovenskih politikov. Božja previdnost je sicer garnituro, ne zavedajočo se konteksta časa in prostora na pragu krize naše generacije pometla z oblasti. Danes je neredko tudi od deklariranih levičarjev slišati olajšanje, da koronavirus Slovenije ni dosegel še s Šarcem na oblasti.

Seveda pa tudi z Janševim obvladovanjem situacije, še posebej v izjemno močnem drugem valu širjenja Covida, marsikdo ni zadovoljen. Pri očitkih, da ima medtem, ko se bolnišnice šibijo pod prilivom bolnikov in dnevno za koronavirusom umira več deset ljudi, predsednik vlade čas in voljo na Twitterju biti svojo malo vojno razkrinkavanja »volilnih prevar« v eni najstarejših demokracij na svetu, imajo kritiki svoj prav. Še posebej, ker se je premier pri tem močno zaplezal in nehote asistira domači levici pri utrjevanju njegovega imidža populističnega avtokrata pri tujih novinarjih in politikih.

Pa vendar se Janša ni znašel med tiste vrste populisti, ki h koronavirusni situaciji pristopajo "bolj sproščeno", kot ji gre. Konkretneje, ni ubral ameriškega, brazilskega ali, če hočete, švedskega pristopa, ki za zanemarljive gospodarske in druge družbene koristi možnosti okužbe izpostavljajo večji delež svojih državljanov.

To je njegove politične nasprotnike, ki mu slabe namene pripisujejo ne glede na to, kaj stori, precej zmedlo, kar se odraža v njihovem preskakovanju iz ene v drugo skrajnost – od sklicevanja na »švedski model« na enem ekstremu, do navduševanja nad izjemno rigoroznim novozelandskim pristopom na drugem. Janševa vlada slovensko barko skuša balansirati med obema skrajnostma in pri tem ob višini drugega vala, ki je presenetil vso Evropo, kdaj zajame tudi nekaj vode.
Koliko si lahko politika v razmerah velike krize dovoli to izkoriščati za brezkompromisen in nepopustljiv boj za oblast?

Priznati politično napako v širšo korist ali vztrajati pri svojem?


Razloge in odgovornost za to smo v naših komentarjih že iskali, zato se tokrat lotimo drugega delikatnega vprašanja, ki ga je odprla trenutna situacija. Resda niso več na oblasti in je s tem njihova odgovornost toliko manjša. Pa vendarle, početje leve opozicije, ki smo mu priča zadnje mesece, naplavlja družbeno pomembno, a precej spregledano vprašanje: koliko si lahko politika v razmerah velike krize dovoli to izkoriščati za brezkompromisen in nepopustljiv boj za oblast? Tudi ko gre za ceno pomoči vladi in zdravstvenim ustanovam pri zagotavljanju javnega zdravja?

Sklepajoč po obnašanju vodij štirih opozicijskih strank je njihovo prepričanje, da cilj posvečuje sredstva in da so jim, razmeram navkljub, dovoljeni vsi vzvodi, da vlado kar se da učinkovito onemogočajo, tudi ko gre za njen spopad z nevarnim virusom.

Začelo se je z aplikacijo #OstaniZdrav. Čeprav je bilo jasno in razčiščeno, da so nevarnosti sledenja in nadzora preko nje zanemarljive, še posebej glede na koristi, ki bi jo množična raba prinesla, so jo zavrnili od začetka. Najbrž so ocenili, da razmere nikoli ne bodo toliko resne, da bi od njih zahtevale nujo njene uporabe. Zdaj ko je najbrž tudi njim jasno, da so se zmotili, pa pri svojem stališču trmasto vztrajajo, saj bi uporaba razgalila njihovo politično igro.

Odgovoren in zrel politik bi v obstoječi situaciji stisnil zobe in si naložil aplikacijo ter k temu pozval tudi svoje volivce. Med levo usmerjenimi je, nič čudnega, uporabnikov aplikacije najmanj. Slednje sta bila denimo zmožna storiti Milan Brglez in Jani Prednik. Ne pa tudi njuna predsednica Tanja Fajon, ki je k uporabi aplikacije ni prepričal niti poziv Bruslja.

Več kot to. Posamezni politiki Socialnih demokratov so se znašli tudi med všečkarji in promotorji početja influencerja Marka Potrča, ki navkljub številnim pozivom najbolj kompetentnih ljudi iz zdravniških vrst trmasto vztraja pri širjenju lastnih teorij o koronavirusni (ne)varnosti. Ukvarjanje s Potrčem ne bi bilo vredno ene napisane besede, če ne bi skoraj petina državljanov bolj verjela njemu kot kateremukoli specialistu zdravstvene stroke.

Za razumevanje, kako se lahko med simpatizerji tega influencerja znajdejo eminentna imena resne politične stranke, in se pri tem zagovarjajo s parolami "verjamem v demokracijo, ne enoumje" (!),  je treba vzeti v obzir, da je teh 20 % izjemno privlačna potencialna volilna baza, v kateri, iz očitnih razlogov, ribari malokdo.

Socialni demokrati očitno nimajo moralnih, etičnih ali drugih zadržkov, da bi poskusili svojo srečo in tako pridobili potreben zalet, da se odbijejo od Šarčevih ter se na krilih korona skepticizma približajo javnomnenjsko dominantni SDS.

Ne glede na vabljivost široke in v veliki meri še neopredeljene volilne baze pa takšna igra, usmerjena predvsem na aktivnosti na družabnih omrežjih, ni tvegana le v zdravstvenem, temveč tudi v političnem smislu. Verjetno se zanašajo na prizanesljivi molk zaveznikov v osrednjih medijih, saj če bi v obratni situaciji podobno počeli Janševi, bi bila to nedvomno velika politična afera. Pa vendar bi jim pri njihovih bolj osveščenih volivcih, ki verjamejo, da cilj ne posvečuje prav vseh sredstev, ta strategija lahko škodila. A dokler vest o njihovem početju ostaja znotraj mehurčka družabnih omrežij, ter v medijih, ki ne dosegajo v večji meri njihove volilne baze, si verjetno mislijo, da je korist večja od potencialne škode.

In ravno polarizacija medijskega prostora, v kateri vsak spremlja in verjame zgolj še svojim, ali pa influencerjem tipa Potrč, se je pokazala kot velik cokel učinkovitega boja proti tako obsežni zdravstveni grožnji. Ta trenutek so vse sile usmerjene na reševanje tega, kar se rešiti da. A ko bo te krize enkrat konec, bo nujna temeljita družbena razprava o tem, ali je politični boj res absolutna kategorija, ali pa v izrednih situacijah zanj vendarle obstajajo nedotakljive izjeme, ko je politične razlike, v korist skupnega dobrega, treba preseči.

Ni čisto edina, a Slovenija je v realnosti novega koronavirusa padla ravno na tej točki.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike