Reševalka suženj spolne industrije

Romunija ni le država iz katere prihajajo delavci, ki na zahodu životarijo v pol-suženjskih razmerah. Je tudi evropska država iz katere prihaja največ deklet, ki so žrtve trgovine z belim blagom v namene prostitucije.

Romunska psihologinja Iana Matei je v devetdesetih zgrožena ugotovila, da so mlada dekleta na ulici v rokah zvodnikov brez vsake možnosti za rešitev. Na policijski postaji je srečala tri prestrašena in pomanjkljivo oblečena dekleta v zgodnjih najstniških letih.

Bila je šokirana, ko so ji v pisarni centra za socialno delo rekli, da so te ku***preveč slab vzgled za druge otroke, da bi jih skupaj z njimi namestili v sirotišnico. Še isti teden je odprla prvo zavetišče za žrtve prostitucije Reaching Out Romania.

Do danes je pomagala začeti novo življenje preko 450 dekletom. Leta 2010 pa je bila zaradi svojega človekoljubnega dela proglašena za Evropejko leta.

Gre večinoma za mlajše mladoletnice, ki po besedah Iane postajajo vsako leto mlajše. Pravi, da z lahkoto najde tudi 9 let stare deklice. Vse, brez izjeme pa prihajajo iz izredno težkih domačih razmer,  kjer so trpele hudo fizično, psihično in pogosto tudi spolno nasilje. Zato so lahek plen zvodnikov, ki dekleta privabijo z lažnimi obljubami, jih psihično in fizično zlomijo, zasužnjijo ter nato preprodajajo.

Rešitev deklet

Dekleta Iana reši tako, da jih, kot pravi sama, ugrabi zvodnikom. Pogosto jo dekleta kontaktirajo same, mnogo pa jih "osvobodijo" tudi po podatkih že rešenih.

»Reševalne akcije« so seveda nevarne, a pravi, da so navadno uspešne, saj so zvodniki zelo prepričani vase in skoraj ne morejo verjeti, ko ugotovijo, da jim je nekdo izmaknil dekle.

Večinoma mislijo, da je dekle odpeljala kakšna »madam«, ki jo bo uporabljala v svojem poslu (tudi to nam pove, kako poceni je življenje teh deklet). Tudi sama dekleta včasih na začetku mislijo da je Iana »madam«, saj so tako navajene, da jih drugi izkoriščajo, da ne morejo verjeti, da jim nekdo želi pomagati.

Novo življenje

Ne gre samo za rešitev dekleta z ulice in iz krempljev zvodnika. Gre za to, da se ji da čas in prostor za to, da se umiri in svobodno zadiha.

Deležna je psihološkega zdravljenja in svetovanja. Priučiti se mora samospoštovanja. Za vsako dekle posebej naredijo načrt. Omogoči se ji izobrazba ter priučitev konkretnih veščin, s katerimi se bo preživljala. Kajti večina deklet, kot pravi Iana, ne zna početi praktično ničesar. Kar ne pomeni, da so nesposobne, pač pa to da do prihoda v zavetišče niso imele možnosti za razvoj kakršnih koli veščin, saj so bile navadno v prostitucijo prisiljene zelo mlade.

Njihovo delo je očitno uspešno, saj kar 86% deklet, ki so opravile program, živi neodvisno in se same preživljajo. Glede ciljev za prihodnost pa Iana odgovarja, da je njen največji cilj ta, da bi lahko zaprli vsa zavetišča, ker jih ne bi nihče več potreboval.

Opozarja, da če želimo glede preprodajanja ljudi kaj spremeniti na dolgi rok, je potrebno delati predvsem na izobraževanju, predvsem izobraževanju družin.

Stigma

Najtežje pa je spremeniti mentaliteto ljudi. Kljub temu, da so bile žrtve, se dekleta težko otresejo stigme in zaživijo normalno življenje, saj jih okolica vedno gleda skozi njihovo preteklost.

Ne glede na to, kako zlorabljena je bila in kako zelo mlada je še, ljudje ne želijo imeti nobenega opravka z njo. Saj je vendar prostitutka. »Toda, kako lahko zlorabljeno trinajstletno deklico imenuješ prostitutka?« sprašuje Iana.

V EU ni enotnega pristopa k temu problemu. Vsaka država ureja to področje po svoje. Praviloma pa so kazni za zvodnike nizke, tveganje pa majhno.

https://www.youtube.com/watch?v=5JpjWvv6uC0