Razlika med nemškimi in slovenskimi študenti: v Hamburgu študij jemljejo kot privilegij in ne kot pravico

Do univerze, ki je na Šanghajski lestvici 250-300 mest višje od ljubljanske, sem imela nekakšno strahospoštovanje. A študij na univerzi v Hamburgu vsebinsko ni težji, razen, kolikor ga težjega dela tuji jezik. Je pa v mnogih pogledih drugačen.

Pri predmetih na faksu študenti sodelujejo, sprašujejo, komentirajo, odgovarjajo, kar je bilo sprva skrajno nenavadno, ker doma tega nihče ne počne. Študenti se zdijo kar nekako nadpovprečno inteligentni, kar je sicer logična posledica dejstva, da ima naša smer (Mediji in znanost komuniciranja) omejitev, ki je zelo blizu tisti za študij medicine. Nasploh mladi študij jemljejo veliko bolj resno kot smo ga jemali s kolegi doma.

Včasih med uro privlečejo na dan komunikološke teorije, za katere še slišala nisem ali pa profesorju razložijo, da je lahko drugače kot je povedal ali celo, da se moti. S tem ni nič narobe, nihče te ne zatre. Nasprotno; spodbujajo nas, naj dvomimo o tekstih, ki jih beremo, pri pouku moramo sami razvijati kritike. Beremo na veliko. Tiste dolge članke v strokovni nemščini, brez katerih na seminarje ne hodimo. A ne ostanemo pri branju. Moja priprava na pouk obsega še gledanje predavanj na Youtubu, poslušanje podkastov in gledanje (dokumentarnih) filmov.

Včasih med uro privlečejo na dan komunikološke teorije, za katere še slišala nisem ali pa profesorju razložijo, da je lahko drugače kot je povedal ali celo, da se moti.

Študij je privilegij, ki prinaša mnoge ugodnosti; od študentskega dela, cenejše hrane v študentskih menzah, nepredstavljivo poceni vsesplošno dostopnih športnih aktivnosti, različnih jezikovnih tečajev, poceni mestni prevoz, študentske popuste marsikje, zastonj potreben računalniški softwear, raznovrstno pomoč in podporo …

Tega se še toliko bolj zavedajo tujci, ki se z vsega sveta prihajajo učit v severnonemško prestolnico znanosti. Predvsem tisti iz držav, kjer je študij elitiziran in neizmerno drag, težko razumejo, zakaj država študij financira tujcem. So pa hvaležni, da imajo možnost kvalitetnega študija. Nemci lahko na programih z mladimi študirajo tudi kasneje v življenju. Tako z menoj študirajo tudi odrasli do nekje 40. leta in upokojenci.

Mirno lahko rečem, da je moj program (novinarstvo) v Sloveniji v primerjavi z nemškim enako kvaliteten, študente pa bolj pripravi na delo kot skoraj izključno teoretično znanje v Hamburgu.

Slovenski študenti s(m)o sicer precej manj samoangažirani, pripravljeni vlagati čas in energijo v študij pa tudi vstopni pogoji so precej nižji. Razlika je tudi v profesorjih. V Nemčiji nas poučujejo do potankosti za svoje področje specializirani strokovnjaki, izjemno pripravljen v študente vnesti vse svoje znanje, če je potrebno tudi v dodatnih terminih izven pouka. So zahtevni, a imajo s študenti manj srečanj kot sem jih bila vajena doma.

Odnos profesorjev doma je večkrat izjemno vzvišen, nekaterim je delo s študenti v breme, zaradi majhnosti pa morajo pokrivati več strokovnih področij manj podrobno. Hkrati imajo pogosto težavo, ko se jim študenti, ki so že gimnazijo s težavo končali, vlečejo po izpitih  več let.

Navdušena sem pa še nad eno pomembno podrobnostjo: mladih za razliko od slovenskih niti na družboslovnih smereh niti malo ne skrbi, kako in če sploh bodo našli delo. Ne čudite se, da slovenski možgani bežijo na sever.