Razkorak med liberalno zahodno in konservativnejšo srednjo Evropo se povečuje

Čeprav je od velike širitve Evropske unije, ko se je zvezi pridružila tudi Slovenija minilo že skoraj dvajset let se zdi, da razlika med vzhodnim in zahodnim delom Evrope, že dolgo ni bila večja. Še več miselni prepad, ki je v veliki meri poravnan z nekdanjo železno zaveso se zdi celo vse globlji.

Na eni strani imamo zahodne države na čelu z državami Beneluksa, Nemčijo in Francijo, kjer vlada izrazito sekularna liberalna demokracija in so masovne migracije iz držav tretjega sveta, poroke istospolnih skupnosti in njihove posvojitve otrok, ter celo spreminjanje spola nekaj normalno sprejetega, krščanska identiteta, na kateri je zgrajena Evropska kultura pa potisnjena v ozadje, če ne obravnavana celo kot nekaj nezaželenega, patriarhalnega, zaostalega.

V državah vzhodno od železne zavese pa se že vrsto let krepijo gibanja, tudi politična, ki temeljijo na krščanski identiteti ter temeljih Evrope ter zavračajo liberalne družbene spremembe, za katere se zdi, da jim jih skušajo, tako ali drugače vsiliti z Zahoda, posebej še birokratski aparat Evropske unije v Bruslju.

Evropski parlament tako zadnja leta kot po tekočem traku sprejema resolucije, ki promovirajo t.i. pravice LGBT oseb, ne-tradicionalne spolne prakse, splav, odpiranje vrat za migracije iz drugih kontinentov, sprejemanje ilegalnih migrantov itd.

Vzhodno-evropske države na čelu s Poljsko in Madžarsko pa hkrati gradijo ograje na mejah, vključujejo v svojo zakonodajo, vključno z ustavami varovalkami, ki ščitijo družino ter zakonsko zvezo moža in žene, Poljska je denimo uvedla območja brez LGBT ideologije, Madžarska je prepovedala promocijo homoseksualnosti in spreminjanja spola za mladoletne. Na Poljskem je ustavno sodišče skoraj v polnosti zaščitilo življenja nerojenih otrok pred splavom, na Slovaškem je za zaostritev pogojev za splav zmanjkalo le nekaj glasov.

Različna politična psihologija vzhoda in zahoda Evrope

Kot ugotavlja nekdanji svetovalec belgijskega premierja Koert Debeuf, se različna zgodovinska izkušnja v času po drugi svetovni vojni odraža v psiholoških razlikah, tudi v politični psihologiji. Kot ugotavlja je današnja psihološka zavest v veliki meri ustvarjena v času po drugi svetovni vojni. Ta čas, pa so ljudje na različnih straneh železne zavese doživljali bistveno drugače.

Na zahodu so se izrazito trudili, da bi nevtralizirali vzroke, ki bi v prihodnje morda vodili v novo vojno, v čimer so videli predvsem fašizem in nacionalizem. Evropska unija kot povezava med narodi je bila zagotovilo miru, tem bolj bodo države medsebojno povezane tem manj bo med njimi meja in razlik.

V strahu pred fašizmom in nacionalizmom, ki so ju, kot ugotavlja Lynne Cohen, zmotno uvrstili na t.i. desni politični pol, so prišli tako daleč, da so na eni strani odpravili tudi velik del zdrave nacionalne identitete in domoljubja, na drugi strani pa povsem spregledali razraščanje skrajnih ideologij na levem delu političnega spektra.

Vzhodna Evropa po drugi strani, kot ugotavlja Debeuf, ni dala skozi enakega postopka »denacizacije«, kot Zahod, saj jo je takoj po vojni začela tlačiti Sovjetska zveza s svojim komunizmom, v katero so bile države Vzhodne Evrope ujete vse do leta 1989.

Evropska unija je zanje predstavljala garant svobodnega življenja in razvoja, vključno s svobodo govora in versko svobodo, ki je bila kot evropski temelj v času komunizma potlačena. V povezovanju z Zahodom tako vidijo predvsem zaščito pred morebitno ponovno rusko invazijo, tako do levičarskih politik kot pretiranega povezovanja in predajanja suverenosti pa so bistveno bolj skeptični, saj so se iz ene »internacionale« šele komaj dobro izvili pred tridesetimi leti.

Razlike se utegnejo še poglobiti

Trenutno se zdi, da ima zaradi večje ekonomske in politične moči prednost Zahodna Evropa. Največ odločitev na ravni Unije je namreč sprejetih na relaciji Berlin-Pariz, države vzhodne Evrope pa so še vedno neto-prejemnice evropskega denarja, s čimer jih je tudi nekoliko lažje politično držati v šahu. Evropska komisija Poljski in Madžarski še vedno pogojuje sredstva za obnovo po pandemiji, Poljska za vsak dan, ko ne odpravi sporne pravosodne reforme plačuje milijon evrov kazni.

A tudi slednje se utegne v roku desetih let bistveno spremeniti. Poljska je namreč država, ki je v zadnjih tridesetih letih beležila izjemno gospodarsko rast, njeno gospodarstvo pa se ni skrčilo niti v času finančne krize po letu 2008, ki je udarila praktično vse Evropske države. Do leta 2030 se tako pričakuje, da bodo vsaj nekatere vzhodne države postale neto plačnice, kar pa utegne razmerja v Evropski uniji nekoliko spremeniti, prepad med vzhodom in zahodom pa še poglobiti.

Pomembno vlogo utegne igrati tudi demografija. Skupno prebivalstvo Evrope se je lani zmanjšalo. Bolj sicer na vzhodu kot na zahodu, kjer je rast generirala predvsem višja rodnost med migrantsko populacijo in migracije same, v glavnem izven Evrope, kar dela zahodne družbe vse bolj heterogene. Na vzhod, kjer je populacija bolj homogena, pa se vračajo mnogi domačini, ki so boljše življenje iskali na Zahodu.

Dodano je prav v vzhodne članice prišlo največ beguncev iz Ukrajine, ki v statistikah še niso všteti in so bistveno bolj konservativno misleči od povprečnega Evropejca. Nadpovprečno konservativno pa razmišlja in voli tudi vse večji del mladih, na Poljskem že prevladujoč, v državah vzhodne Evrope, ki jim je vse bolj pomembna tradicija, vera in varnost. Daleč od tega, sicer, da bi šlo za totalitarno misleče posameznike, ugotavljajo pri Catholic Herald, se pa počutijo pozabljeni od Evropske unije, v osnovno idejo katere sicer še vedno verjamejo, a se vse bolj počutijo, da jim skuša vsiljevati tuj način življenja, ki ga ne sprejemajo.

Trenda vzpona konservativnih politik sicer ne beležita le Poljska in Madžarska. Nedavno so s skoraj vso levico pometli volivci na Češkem, pretežno konservativne vlade imajo tudi Slovaška, baltske države in Hrvaška.