Psiholog Klemen Čeligoj: V času šolanja na daljavo so na gladino priplavale mnoge težave, ki smo jih prej dobro prikrivali

Klemen Čeligoj je psiholog na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja v Ljubljani. Poleg dela v šolstvu, kjer je na različnih šolah delal z otroki s posebnimi potrebami, nudil dodatno strokovno pomoč, delal z nadarjenimi in nudil učno pomoč osnovnošolcem in dijakom, je deloval tudi na več drugih psiholoških področjih, na primer na področju psihologije športa in psihične priprave športnikov ter psihološke preventive.

V prvem delu intervjuja smo z njim spregovorili o izkušnjah šolanja na daljavo in stisk v času epidemije na njihovi šoli, o tem, ali lahko govorimo o izgubljeni koronageneraciji in epidemiji duševnih motenj, pa tudi o tem, kako dojemanje in doživljanje epidemije pri starših vpliva na otroke.

Slovenija gre v oranžno fazo, šole se, sicer še vedno ob upoštevanju številnih ukrepov, odpirajo. Kako ste sprejeli to novico, kaj pomeni za vas?

Odločitev je pričakovana, saj so se razmere nekoliko izboljšale. Razmišljali smo, da bodo morda iz preventivnih razlogov vendarle počakali še en teden, ker se v našem delu države začnejo zimske počitnice. A vseeno odločitev ni presenetljiva. Šola se bo na nek način postopoma vrnila v kolikor toliko normalno stanje.

Meseci za nami so bili za različne družine različni, nekaterim družinam je šolanje na daljavo ustrezalo bolj, drugi so imeli z njim velike težave. Kakšne so bile izkušnje na vaši šoli?

Šolanje na daljavo smo večkrat evalvirali, pred kratkim so eno anketo pri nas izvedli kar starši sami. Izkazalo se je, da so mnenja glede tega, ali je šolanje na daljavo njihovim otrokom ustrezalo ali ne, izrazito deljena. Približno polovici je ustrezalo, polovici pa ne.

Ne bi govoril o izgubljeni generaciji.

Hkrati pa se je izkazalo tudi, da se je velika večina družin na takšno obliko šolanja dobro prilagodila ter da je po mnenju večine staršev šola izobraževanje na daljavo izpeljala dobro. To seveda ne pomeni, da ni bilo nobenih težav, smo se pa nanje skušali sproti odzivati in jih reševati.

S kakšnimi izzivi in težavami so se na vas obračali otroci in starši v času šolanja od doma in kako ste jim pomagali?

Prvi izzivi so bili s področja informacijske tehnologije, ampak tukaj se je šola že vnaprej dobro pripravila po lanski izkušnji in smo že ob začetku šolanja na daljavo nekaterim družinam omogočili izposojo opreme. Nekateri pa so kasneje ugotovili, da morda domača računalniška oprema ni dovolj zmogljiva, ali pa so potrebovali še kakšno tablico ali računalnik, ker je bilo več otrok, ki so hodili v šolo in so vsi potrebovali naprave, večkrat hkrati, ali pa so tudi starši od doma delali preko računalnika, tako da so potrebovali še kakšen kos opreme in smo jim naknadno priskočili na pomoč z izposojo opreme. Je pa te težave lažje odpraviti, zahtevnejši so izzivi s področja odnosov.

Kot so povedali mnogi strokovnjaki, so v času šolanja na daljavo na gladino priplavale mnoge težave, ki smo jih prej dobro prikrivali. Na primer, če se v družini izrazito ne razumejo, se to morda lažje preživi, če so skupaj nekaj ur na dan, kot če so skupaj cele dneve, vsak dan, več mesecev zapored.

Ne moremo tudi mimo učnih težav. Največkrat so bili v medijih izpostavljeni učenci s posebnimi potrebami in tako je prav, ker so ranljiva skupina, na katero moramo biti posebej pozorni. Smo pa pri nas ugotovili, da je večina teh otrok šolanje na daljavo preživela razmeroma mirno in uspešno, saj smo jih redno spremljali, jim nudili raznovrstno pomoč. Več težav pa je bilo pri nekaterih drugih učencih, posebej pri tistih z zelo nizko učno motivacijo. Nekateri so potrebovali vsakodnevno spremljanje s strani razrednika ali koga iz svetovalne službe; marsikomu smo tudi na daljavo omogočili pomoč prostovoljcev in nekaterim družinam je to ogromno pomenilo.

Videli smo proteste tako staršev, kot tudi otrok in dijakov, ki so si želeli v šole, a hkrati na drugi strani tiste, ki so se ob šolanju od doma počutili dobro. Kakšen je vpliv dojemanja in doživljanja epidemije s strani staršev na otroka?

Vpliv je velik. Na splošno se starši verjetno premalokrat zavedamo, da otroci naše besede vpijajo in sploh mlajši jih sami ne morejo pravilno razumeti. Tako je bilo zelo pomembno, da smo se starši z otroki o njihovem doživljanju teh nenavadnih časov pogovarjali na njim razumljiv način.

Se vam ne zdi, da smo že pred epidemijo koronavirusa imeli epidemijo duševnih motenj?

Situacija je bila v preteklih mesecih težka, za nekatere tudi izjemno težka. Včasih smo pa k temu prispevali tudi sami, če smo videli vse črno. Na misel mi pride Frankl s svojim upanjem v taborišču ali pa prizori iz filma Življenje je lepo, kjer se lepo vidi, kako se da s pozitivnim pristopom lažje preživeti zelo hude stiske. Je pa res, da so to lepi zgledi, ni pa preprosto tako živeti. Ko smo v stiski, ko smo zaskrbljeni, pa naj bo to zaradi izgube službe, skrbi, da jo bomo izgubili ali zaradi tega, ker preprosto ne zmoremo istočasno delati od doma, še nekaj otrok šolati na daljavo, jim pomagati in skrbeti za kakšnega predšolskega otroka … To so zelo realne in zahtevne stiske. Staršem v tem času ni bilo lahko in nemogoče je pričakovati, da bomo vsi na situacijo gledali široko, razmišljali o posledicah svojih besed in svojega odnosa do epidemije.

Institucije pri nas so poročale o povečanem številu predpisanih antidepresivov v času epidemije in večjem številu hospitaliziranih mladih zaradi samomora. Tudi v tujini je podobno, polnijo se otroški psihiatrični oddelki, vse več je duševnih motenj med otroci in mladostniki, povečan je obisk pri otroških psihiatrih in psihologih … Nekateri govorijo tudi o koronageneraciji, ki naj bi jo epidemija zaznamovala za celo življenje. Kako vi glede na svoje izkušnje in delom s starši in otroki v preteklem letu ocenjujete posledice epidemije pri otrocih? Je pred nami epidemija duševnih motenj ali se bomo lahko kot družba hitro pobrali?

Odgovor na to vprašanje bi začel s črnim humorjem: se vam ne zdi, da smo že pred epidemijo koronavirusa imeli epidemijo duševnih motenj? Številke so že prej kazale na zelo visoko prisotnost duševnih motenj, v Sloveniji naj bi bilo več kot deset odstotkov ljudi, ki se v nekem trenutku soočajo z duševno motnjo, v celem življenju pa naj bi približno tretjina ljudi doživela vsaj eno duševno motnjo. Meni se to zdijo ogromne številke. Za to pač ne moremo kriviti korone, ker se je dogajalo že prej. Ne želim pa zanikati dodatnih stisk in tudi duševnih težav, ki jih je ta čas prinesel. Posebej so izpostavljeni najstniki, ker so za njih vrstniki zelo pomembni, mnogi predvsem pri njih najdejo oporo.

In ravno ta čas izrazite uporabe tehnologije je tudi mladim pokazal, da so stiki v živo vendarle več vredni kot ti prek spleta. Gotovo bodo nekateri zaradi stisk v zadnjem obdobju imeli težave tudi v prihodnje. Ne bi pa govoril o izgubljeni generaciji, kot se včasih sliši. Mislim, da so vendarle mnoge generacije preživele še dosti hujšo krizo, kot je bila ta. In konec koncev; za mnoge otroke je lahko ločitev staršev hujša kriza kot nekaj mesečno šolanje na daljavo. Ampak ponavljam: za nekatere posameznike je bilo tudi to obdobje resnično stresno in ne želim zanikati njihovih stisk.

Kakšnih ukrepov glede epidemije duševnih motenj si želite s strani države in kako lahko k njeni zajezitvi pripomore vsakdo izmed nas?

Prva stvar, na kateri moramo delati vsi, je, da se te težave destigmatizira, da duševne težave niso tabu in nisi stigmatiziran, če imaš neko duševno motnjo. Da se iz tega ne norčujemo. Temveč, da to sprejmemo kot bolezen, s katero se marsikdo sooča – nekatere bolezni so bolj fizične, druge bolj duševne narave.

Ne smemo pozabiti, da nekateri učenci in dijaki stisko doživljajo sedaj, ko se šole odpirajo.

Sistem pa mora takšne osebe pravočasno prepoznati. Mnoge med temi motnjami se razvijajo in bolj kot so razvite, težje jih je potem ustaviti oziroma pomagati ljudem s tako motnjo. Naslednji korak pa je omogočanje dostopne pomoči. Ne le, da rečemo, da pomoč obstaja, ampak mora biti dejansko lahko dostopna. Čakalne dobe za nekatere preglede in obravnave pri specialistih so nenormalno dolge; pol leta, leto in več, govorim npr. o področju klinične psihologije v javnem zdravstvu. A ljudje se morajo lažje, z manj pomisleki odločati za tovrstno pomoč. Pa sva spet pri destigmatizaciji …

Težave in stiske otrok sedaj skupaj z njimi prihajajo v šole. Ste se oz. se boste posvečali tudi pogovoru o njih, morda njihovemu reševanju?

Če gre za stiske, ki so nastale med epidemijo, zaradi tega, ker so bili učenci doma, niso bili v stiku s sošolci, so bili v ne ravno dobro funkcionalni družini, je sicer prav, da se s tem ukvarjamo. A če se bomo začeli sedaj, smo že nekaj zamudili, ker bi jih morali začeti spremljati takoj, ko so doživljali največjo stisko. Pri nas smo marsikomu pomoč nudili že vmes, ko smo zaznali potrebo.

Za mnoge otroke je lahko ločitev staršev hujša kriza kot nekaj mesečno šolanje na daljavo.

Ne smemo pa pozabiti, da nekateri učenci in dijaki stisko doživljajo sedaj, ko se šole odpirajo. Spet se bodo soočili s socialnimi odnosi. To so sicer odnosi, po katerih oni hrepenijo, si jih željo, a so za nekatere tudi zelo stresni. V tem času se je večkrat omenjalo nasilje v družinah – in tako je tudi prav, saj je to lahko velik problem – a do nasilja lahko prihaja tudi v šolah. Medvrstniško nasilje je lahko velik problem, med najstniki, ki so jim vrstniki zelo pomembni, je to nasilje lahko večja težava, kot se zdi na prvi pogled.

Če se vrnem na svoje delo: z učenci, za katere je vrnitev v šolo stresna, smo se o tem že pogovarjali, sploh v zadnjem času, ko se je začelo domnevati, da se bodo ukrepi sprostili in šole odprle. Pogovarjali smo se, kaj lahko sami naredijo za boljši začetek. Seveda pa bodo podporo potrebovali tudi, ko bodo zares prišli v šolo. A večina učencev vendarle nima takih težav.

So pa stiske vedno, tako v šoli kot doma in med počitnicami. Vsak čas in razmere prinesejo svoje stiske in nanje se moramo odzvati.