Protest pisane druščine "drugorazrednih" nasprotnikov vlade prinesel tudi napoved dveh novih strank

Današnji protivladni protest je zanimiv iz vidika, kaj pomeni, če ima protest podporo osrednjih medijev in če brez nje ostane, oziroma da ni požegnan s strani "prvorazrednih" sil za zrušitev Janševe vlade. Seveda je edino pravilno, da mediji k protestu sredi epidemije niso spodbujali, a kot vemo, v preteklosti ni bilo vedno tako. Pravzaprav je ta odnos dokaz, da imamo v Sloveniji, tudi kar se nasprotovanja desnosredinski vladi tiče, "prvorazredne" in "drugorazredne" protestnike - prve z vso potrebno podporo medijske mašinerije in druge, ki te podpore nimajo in se zanašajo na mobilizacijo preko družabnih omrežij. Zakaj je nimajo, je sicer očitno - gre za pisano združbo ljudi sumljivega tipa, zanikovalcev nevarnosti koronavirusa in ljubiteljev vseh vrst teorij zarot - podpirati kaj takšnega, četudi so proti Janši, bi bilo vendarle preveč, oziroma kontraproduktivno. Zato ne čudi ponavljanje medijskih sporočil, da "prvorazredni" petkovi protestniki z današnjimi "drugorazrednimi" nimajo nič, oziroma se od njih distancirajo. Čeprav uradno vsaj za organizatorje petkovih protestov velja, da ne obstajajo. Vse to seveda še ne pomeni, da ti "drugorazredneži" svojih stališč do ukrepov za zajezitev koronavirusa ne krepijo na njihovem stalnem medijskem sesuvanju, oziroma ustvarjanju dvoma v njihovo smiselnost in učinkovitost. Da bi stranki, ki sta bili danes napovedani, uspeli, kljub določenemu mobilizacijskemu potencialu družabnih omrežij, ni za pričakovati. Brez podorne medijske mašinerije je danes stranko iz nič izjemno težko spraviti na parlamentarno raven. Zato gre bolj za jalove poskuse posameznikov, živečih v svojih spletnih mehurčkih, odmaknjenih od družbeno-politične realnosti. Obenem pa kljub temu dolgoročno ne gre odpisati možnosti, da bi kakšna močna, kameri všečna in v sodobni multimedijski komunikaciji spretna osebnost kdaj v prihodnje preko spleta uspela mobilizirati potencial vse večjih apolitičnih množic, katerih svet se začne na drugi strani meje, ki loči realnost od teorij zarot. To je namreč volilni potencial, ki ga obstoječa politika ne nagovarja, in v parlamentu nima svojega glasu. Ali je dobro, da bi ga imela, je seveda drugo vprašanje, ampak tudi to, da vsak državljan lahko dobi svojo priložnost (če je poslovno sposoben), je demokracija. Četudi gre za sumljivega Anisa ali čudaškega Zorana.