Prodaja bank kot logična posledica tranzicijskih zablod

Presenetljivo mirno je minila prodaja še zadnje od največjih slovenskih državnih bank. Ta sicer številnim ni bila v interesu, a kaj veliko niso mogli. Evropska komisarka za konkurenčnost Margrethe Vestager je bila neomajna in ni želela o tem niti slišati. Da bi bila slovenska vlada z njo pripravljena tvegati odkrit spor, je bilo malo verjetno. Zlasti zato, ker pripada isti evropski poslanski skupini kot LMŠ, liberalcem. Poleg tega je bila iztržena cena ugodna.

Možnost sabotaže postopka je bila zato veliko manjša. Medtem ko so v ostalih strankah odločitev o prodaji sprejeli relativno mirno, je ostre besede slišati le iz Levice. Pa še tam bolj iz stališča pomiritve njihove volilne baze. Izhoda ni bilo.

Slovenska politika se je tako po osemindvajsetih letih samostojne države znašla v še pred desetletjem nezamisljivem položaju. Ostala je brez vpliva v največjih slovenskih bankah. Odločitev ji zagotovo ni pogodu, nihče se svojemu vplivu ne odpoveduje rad. Kajti politična moč brez finančne moči je zgolj brezzobi tiger. Ni malo tistih, ki se zavedajo, da bo odslej uveljavljanje volje vladajočih bistveno bolj težavno.

Banka in njen nadzor nad podjetij

Slovenski bančni sistem ni nikoli slovel po svoji transparentnosti. Slovenske banke so bile vedno pod budnim očesom vladajočih. Pomembne odločitve se nikoli niso sklepale brez nadzora politike.

Pri tem so se s težavo brzdale vse vlade. Zagotovo pa je zadeva doživela svoj največji eksces leta 2009 z imenovanjem Draška Veselinoviča kot predsednika uprave NLB. Ta je bil direktor banke zgolj 73 delovnih dni. Nato je bil po hitrem postopku odstavljen. Razlog za njegovo hitro slovo je bil samo en. Ni želel poslušati navodil politike. Uprava NLB je bila namreč takrat pod velikim pritiskom. Podaljševati je morala številna kratkoročna posojila, s katerimi so si podjetja zagotavljala likvidnostna sredstva za svoje delovanje. To je v času hude gospodarske krize pomenilo odločitev med življenjem in smrtjo.

Višek tega početja je bila takrat vsesplošna gonja proti tajkunom. Ko je Veselinovič podaljšal posojila skupini okrog Pivovarne Laško, je bila njegova usoda zapečatena. Ekonomskega razloga, zakaj tega ne storiti takrat ni bilo. A politična odločitev je bila, da se Mercator mora zlepa ali zgrda vrniti v državne roke.

Zloraba bančnega sistema za potrebe političnih ciljev je huda stvar. Skupina NLB bi posojilo za nakup Mercatorja nekoč najverjetneje dobila vrnjeno v celoti. Namesto tega je sesula celoten holding in s tem bančno luknjo poglobila za desetine milijonov evrov.

Državna banka pomeni državni nadzor nad vašim podjetjem

Morda ste se bralci tega prispevka takrat s tem strinjali. A razumeti morate, da banka v demokratični družbi nikakor ne sme postati institucija za politični nadzor nad gospodarstvom v državi.

Zato sledi še nekoliko drugačen primer. Ta je le druga stran istega kovanca.

Tako kot lahko banka vaše podjetje bankrotira, ga lahko tudi obudi k življenju.

Leta 2006 je na županskih volitvah v Ljubljani zmagal sedanji župan Zoran Jankovič. Ena od njegovih glavnih predvolilnih obljub je bila izgradnja nove športne dvorane in stadiona. Padla je odločitev o njegovi gradnji v okviru javno zasebnega partnerstva v ljubljanskih Stožicah. Partner pri tem naj bila srbska Delta. Ta je že kmalu ugotovila da, projekt ne pije vode in od njega odstopila. Župan pa je zastavil ves svoj vpliv, da so državne banke projektu kljub temu odobrile posojilo.

Epilog je znan. Stadion in dvorano so plačale banke. Njihovo izgubo s projektom davkoplačevalci preko sanacije bank. Gradbišče nakupovalnega centra pa je v desetletju že tako razpadlo, da potrebuje obnovo.

Za njim so ostala tudi propadla podjetja glavnega izvajalca in njegovih podizvajalcev, ki plačila v obljubljenih zneskih niso videli nikoli. In trupla propadlih podjetnikov, ki so si v obupu jemali življenja. Ni odveč poudarjati, da za tako slabo pokrit projekt zasebne banke nikoli ne bi dale denarja. A državne so ga preko političnih pritiskov morale.

S takimi dejanji je, upajmo, konec

S prodajo Abanke, zadnje od saniranih bank, se obdobje, ko je politika lahko neposredno lomastila po slovenskem bančnem sistemu, končuje. Politikom in volivcem pa naj ostane nauk, da vpletanje politike v institucije, ki morajo biti pri svojih odločitvah avtonomne, na dolgi rok ne prinaša ničesar dobrega, v žepe davkoplačevalcev pa še večjo sušo. Čeprav bi nas vladajoči radi prepričali v nasprotno.

Državna banka ni zločin. A če ne zna poslovati gospodarno, neodvisno in pošteno, je za vse najbolje, da se zgodba zaključi tako, kot se je. S prodajo nekomu, ki bo to lahko zagotovil.