Prisilna solidarnost ni nič drugega kot uvedba novega davka

Nekje v Sloveniji živi državljan, ki ima manjše, še kar uspešno podjetje. Pridno dela, redno plačuje davke, plače zaposlenih so solidne, delovni pogoji tudi. Državljan je dober in pošten človek. Takoj, ko je slišal za poplave, je priskočil na pomoč. S konkretnim osebnim nakazilom, v podjetju so se na »praznik solidarnosti« organizirali, vzeli s podjetja vse razpoložljive agregate in orodje, tudi manjša bagra in šli pomagat na območje, ki so ga prizadele poplave.

Tako so storili, kljub temu da se mu je kot dobremu gospodarju zdelo povsem neekonomično razglasiti dela prost dan, ki je bil za večino državljanov pač dopust. Nenazadnje je že minimalni odstotek delovno aktivnih državljanov, ki so se podali na poplavna območja, povzročil kaos v koordinaciji in organizaciji pomoči. Po njegovem bi bilo veliko modreje znesek, ki se iz enega delavnika nateče v državno blagajno, nameniti za sanacijo poplav. Kakorkoli, skušal je razumeti, da ne razume vsega in da neumnost nekoga ni razlog, da sam ne bi pomagal, kolikor lahko. Govoril je tudi z ženo in odločila sta se, da tudi kot podjetje darujejo večji znesek za prizadete v poplavah.

Ko pa je državljan v začetku tedna v medijih zasledil, da si bo njegovo »donacijo« vzela država sama in to toliko, kolikor si je bo hotela, je vsa do sedaj dana pomoč in predvidena nadaljnja dobrodelnost dobila nekako grenak priokus.

Solidarnost ne more in ne sme biti obvezna, še manj prisilna. Lahko je le priporočena. Spodbujena. Zanjo se lahko zaprosi, lahko se tudi trka na vest, če je ta bolj trda. Ampak ne more pa se je zahtevati in vzeti. Potem to pač ni več solidarnost, ampak pač povsem običajen nov davek. Torej recimo bobu bob: Tako imenovani solidarnostni prispevek ni noben solidarnostni prispevek, ampak je nov davek. 

Človek je naše največje bogastvo, zato ga moramo neprestano nadzirati (Moj ata, socialistični kulak)

Vladajoča oblast je s tem pokazala (spet), kaj si misli o svojih državljanih. Da so večinoma barabe, ki ne bodo pomagale, ki ne bodo odprle denarnice, ki ne bodo šle z lastnimi krampi in lopatami pomagat tako množično, da bi naredili prometni kolaps. K temu jih je treba prisiliti. Verjetno sodijo po sebi. 

Zakaj bi bili Slovenci še solidarni, če pa smo očitno tako infantilni, da si bo država sama vzela iz naših žepov, kot da sami nismo sposobni presoditi, koliko lahko in zmoremo dati? Dali boste vsi in mi vam bomo povedali koliko! Tisti, ki vodi, mora biti sam zgled. Zgled varčevanja, gospodarnega ravnanja in tudi solidarnosti.

Zakaj bi bili Slovenci še solidarni, če pa smo očitno tako infantilni, da si bo država sama vzela iz naših žepov, kot da sami nismo sposobni presoditi koliko lahko in zmoremo dati?

Kaj pa naslednji scenarij:

Parlament najprej sebi izglasuje za 30 % nižje plače. Niso tega pred volitvami nekateri že obljubljali? Razlika gre najbolj prizadetim v poplavah. Premier končno podari milijonsko nagrado, ki jo je dobil v času službovanja v državnem podjetju, humanitarnim organizacijam, in ne državnemu podjetju. Za delovni dan, ponedeljek 14. 8., se država odpove prispevkom, poslanci in vrh vlade pa dnevnemu zaslužku. Potem k temu pozovejo tudi podjetja. Potem pozovejo tiste zaposlene, ki zmorejo, da se odpovedo dnevnemu zaslužku. To je veriga solidarnosti, ki ostane sklenjena in vsak člen drži njen naslednji člen. 

Verigo solidarnosti ob teh poplavah so poprijeli navadni ljudje. Zavidljiva vsedržavna mreža prostovoljnega gasilstva temelji na pripravljenosti ljudi za pomoč. V tem, da nekdo daruje svoj čas, sposobnosti in/ali denar. Potem se je vmešala država, ki – namesto, da bi to solidarnost koordinirala in jo spodbujala – jo je v dveh potezah povampirila in razvrednotila.

Zgodovina nam je pokazala, kam vodi vsiljena in uzakonjena solidarnost. Kuba, Venezuela, bivše komunistične države ... Kako so vendar uspele druge države, ki jih ni pobožala palica socializma, sploh zgraditi svojo infrastrukturo? Ki je mimogrede boljša kot naša ... 

Pljunek na slovensko solidarnost

Slovenci torej v očeh države nismo solidarni sami po sebi, temveč pridaniči, ki nam je treba vzeti s prisilo. Pa niso problem davki sami na sebi, živimo v državi, katere sistem temelji na solidarnosti. Nič ni narobe s to solidarnostjo. Tudi s tem ne, da so davki seveda prisilni, in ne izbirni. 

Toda tokrat je vlada zlorabila tako našo solidarnost kot tudi naravno katastrofo, da nam je vsilila nov davek. In ta davek ni majhen. Tudi ni 68 € na povprečnega državljana, kot se v medijih spet manipulira z nevednimi državljani. Kot tudi plača povprečnega državljana ne stane 1.423,75 €, ampak 2.191,85 € bruto, oziroma 2.500,82 € bruto/bruto. Tisti, ki so nameravali darovati večje zneske, so pospravili denarnice, tisti, ki so jih že, se počutijo opeharjeni.

Imeli bomo tudi čast opazovati, kako se bo porabljal ta denar. Prve informacije o skokih cen izvajalcev in materiala se že pojavljajo, premier pa vehementno obljublja, da se bo vedelo za prav vsak račun, ki bo plačan iz tega denarja. Videti je, da vseeno malce precenjuje zaupanje državljanov v svojo oblast in v Svobodo.