Prepričujejo nas, da je za onesnaževanje kriv kapitalizem. A največ umazanije je za seboj pustil socializem
Minuli mesec potekajoči dogodek podnebni štrajk, ki so ga organizirali mladi, je na plan privabi tudi številne politike. Pustimo tu ob strani vprašanje, kako primerno je to početje, če stranka, katere član si, sestavlja vlado. Še bolj pa zbode v oči neka druga stvar.
Politiki so se na prireditvi izrekli, da je kapitalizem do okolja nepravičen, zato bo potrebno namesto njega uvesti bolj socialističen ali celo popolnoma socialističen sistem. Ali to drži?
Že kratek zgodovinski izlet nam lahko pove, da je potrebno te trditve jemati s previdnostjo. Do sedaj se namreč ni pokazalo, da bi socialistične države kadarkoli v zgodovini skrbele za okolje bolje od kapitalističnih.
Argument zagovornikov socializma je sicer na pogled smiseln. Kapitalizem spodbuja potrošništvo. V socialistični družbi vseh teh izdelkov ne bi mogli imeti. Še zlasti, ker je to sistem, ki bi moral temeljiti na nekem zaprtem gospodarskem območju, kjer se vse, kar se proizvede na določenem območju tam tudi porabi. Takšno je bilo svetovno gospodarstvo vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Nato je prišla naftna kriza, eden ključnih trenutkov v spremembi svetovnega gospodarstva. Izkazalo se je, da surovin ni dovolj, da bi jih lahko neučinkovito rabili. Kaj so storile kapitalistične države? Vso svojo industrijo so prilagodile temu, da so se surovine podražile, oziroma da jih je premalo. Medtem pa socialistične na to vprašanje niso iznašle odgovora. Imele so zastarelo industrijo, ki je bila velikanska porabnica surovin. Ko so se te podražile, je postala zgodba zanjo zelo težavna. Njihovih izdelkov nihče od zunaj ni želel kupiti, zato dražje nafte niso bile sposobni plačati. Posledično so se v naši nekdanji državi, Jugoslaviji, s tem spopadli z zelo neinovativnim zmanjševanjem njene porabe s sistemom par-nepar in podaljševanjem zimskih počitnic.
Res je bila potrošnja manjša, toda si želite tako restriktivnega reševanja ali raje učinkovitejše rabe energije?
Drugo dejstvo, ki razkriva boljšo ekološko ozaveščenost kapitalizma glede bivanjskega okolja, je onesnaženost zraka. V tem trenutku je v Evropi najslabša kakovost zraka v velikih vzhodnoevropskih mestih. Na zahodu pa se s tem pojavom ne bomo tako pogosto srečali. Pariz, Rim ali London imajo tako precej boljšo kakovost zraka kot Varšava, Beograd, Bukarešta, Skopje ali Sarajevo.
Naj se sliši še tako absurdno, kapitalizem zaveda, da je vsako človeško življenje dragoceno tudi v finančnem smislu. Zato vsako prezgodnjo smrt zaradi onesnaženega okolja kot takšno tudi dojema. Mračni in umazani Manchester iz Marxovih knjig je le še daljna preteklost, ki jo je kapitalizem skozi svoj razvoj presegel.
Medtem pa socializem tega nikakor ni zmogel upoštevati. To se je dogajalo tako v primeru, če je bilo upravljanje podjetja državno, kot če so ga, tako kot v Jugoslaviji, delavci soupravljali. Nakup drage čistilne naprave? Kako, če država ne da denarja. Mislite, da so si delavci radi znižali plače v zameno za posodobitev proizvodnje?
Delavke Mure bi znale povedati, kako je, če si delovni invalid zaradi zastrupitve s formaldehidom. Ali nekdanje delavce v Salonitu, koliko njihovih kolegov je že umrlo za pljučnim rakom ali azbestozo. V socialističnem sistemu to prav nikogar ni zanimalo. Država pač ni pisala kazni sama sebi. Ali kupovala dragih čistilnih naprav na lastne stroške. V nasprotju z njimi pa so morali že čez zahodno mejo za takšne neumnosti drago plačevati.
Smisel kapitalizma je tudi v tem, da če ti nisi zmožen nečesa proizvesti na okoljsko sprejemljiv način, bo na tvoje mesto prišel drugi, ki bo tega zmožen. Tudi zato imajo takšnih težav manj, oziroma so bili sanirani iz sredstev onasnaževalca. Pri nas pa smo takšne stvari pometali pod preprogo. Zlasti so takšen primer nekateri rudniki. To bi namreč moral narediti njihov lastnik, država, a za to ne kaže prav nobenega interesa.
V kapitalizmu lahko v takšnem primeru kapitalistom odvzameš njihovo premoženje. Sam sebi ga zagotovo ne boš.
Nenazadnje je kapitalizem v prednosti tudi, ker zna varovanje okolja spremeniti v poslovno priložnost. Takšen primer so recimo odpadki. Dokler je zanje skrbela država, so bili le odpadki, ki so se nabirali na ogromnih odlagališčih. Ta so skozi leta postali pravi hribi. Sedaj, ko zanje skrbijo zasebniki, pa so postali posel. Izkazuje se namreč, da jih je veliko večino mogoče predelati v nove izdelke.
Medtem pa na drugem koncu sveta, v Venezueli, na naftnih poljih kurijo zemeljski plin, ki bi se ga dalo uporabiti za energetsko izrabo. Namesto tega ga kar sežgejo, saj nimajo infrastrukture, da bi ga lahko uporabljali. Prav gotovo bi ga lahko koristneje porabili za proizvodnjo električne energije, ki jim je močno primanjkuje, ali ga z velikimi tankerji celo izvozili v Evropo, kjer ga prav tako potrebujemo.
Toda njihov sistem takšnih rešitev, ki bi nedvomno izboljšale gospodarsko in energetsko stanje države ob enaki okoljski škodi, ni sposoben izvesti.
Embed from Getty Images
Politiki so se na prireditvi izrekli, da je kapitalizem do okolja nepravičen, zato bo potrebno namesto njega uvesti bolj socialističen ali celo popolnoma socialističen sistem. Ali to drži?
Že kratek zgodovinski izlet nam lahko pove, da je potrebno te trditve jemati s previdnostjo. Do sedaj se namreč ni pokazalo, da bi socialistične države kadarkoli v zgodovini skrbele za okolje bolje od kapitalističnih.
Argument zagovornikov socializma je sicer na pogled smiseln. Kapitalizem spodbuja potrošništvo. V socialistični družbi vseh teh izdelkov ne bi mogli imeti. Še zlasti, ker je to sistem, ki bi moral temeljiti na nekem zaprtem gospodarskem območju, kjer se vse, kar se proizvede na določenem območju tam tudi porabi. Takšno je bilo svetovno gospodarstvo vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Naftna kriza razgali nesposobnost varčevanja s surovinami
Nato je prišla naftna kriza, eden ključnih trenutkov v spremembi svetovnega gospodarstva. Izkazalo se je, da surovin ni dovolj, da bi jih lahko neučinkovito rabili. Kaj so storile kapitalistične države? Vso svojo industrijo so prilagodile temu, da so se surovine podražile, oziroma da jih je premalo. Medtem pa socialistične na to vprašanje niso iznašle odgovora. Imele so zastarelo industrijo, ki je bila velikanska porabnica surovin. Ko so se te podražile, je postala zgodba zanjo zelo težavna. Njihovih izdelkov nihče od zunaj ni želel kupiti, zato dražje nafte niso bile sposobni plačati. Posledično so se v naši nekdanji državi, Jugoslaviji, s tem spopadli z zelo neinovativnim zmanjševanjem njene porabe s sistemom par-nepar in podaljševanjem zimskih počitnic.
Res je bila potrošnja manjša, toda si želite tako restriktivnega reševanja ali raje učinkovitejše rabe energije?
Mesta v (nekdanjih) socialističnih državah so bolj onesnažena
Drugo dejstvo, ki razkriva boljšo ekološko ozaveščenost kapitalizma glede bivanjskega okolja, je onesnaženost zraka. V tem trenutku je v Evropi najslabša kakovost zraka v velikih vzhodnoevropskih mestih. Na zahodu pa se s tem pojavom ne bomo tako pogosto srečali. Pariz, Rim ali London imajo tako precej boljšo kakovost zraka kot Varšava, Beograd, Bukarešta, Skopje ali Sarajevo.
Naj se sliši še tako absurdno, kapitalizem zaveda, da je vsako človeško življenje dragoceno tudi v finančnem smislu. Zato vsako prezgodnjo smrt zaradi onesnaženega okolja kot takšno tudi dojema. Mračni in umazani Manchester iz Marxovih knjig je le še daljna preteklost, ki jo je kapitalizem skozi svoj razvoj presegel.
Nekdanji predsednik CK Zveze komunistov Slovenije, Milan Kučan na srečanju Foruma 21 25. marca: "Te spremembe so seveda tiste vrste, če jim dodamo še to, kar se dogaja z okoljem, z naravo, z gospodarjenjem z naravo, potem mislim, da so razmere takšne, da zahtevajo streznitev. Na to so nas navsezadnje opozorili tudi otroci, ki so po celem svetu stavkali in opozarjali na to, da jim s tem, kar počnemo, pravzaprav kvarimo njihovo prihodnost, njihovo prihodnje življenje. Ne glede na to, kakšni so bili odzivi na to, mislim, da bi nas pravzaprav ne samo moralo to pretresti, ampak bi nas na nek način moralo biti sram, da nas otroci opozarjajo na to, da je veljavna neoliberalistična paradigma razvoja dosegla svoje limite s posegi tako v naravne resurse, pa tudi sicer v obremenjenost planeta.”
Okoljske rešitve so drage, država ne kaznuje same sebe
Medtem pa socializem tega nikakor ni zmogel upoštevati. To se je dogajalo tako v primeru, če je bilo upravljanje podjetja državno, kot če so ga, tako kot v Jugoslaviji, delavci soupravljali. Nakup drage čistilne naprave? Kako, če država ne da denarja. Mislite, da so si delavci radi znižali plače v zameno za posodobitev proizvodnje?
Delavke Mure bi znale povedati, kako je, če si delovni invalid zaradi zastrupitve s formaldehidom. Ali nekdanje delavce v Salonitu, koliko njihovih kolegov je že umrlo za pljučnim rakom ali azbestozo. V socialističnem sistemu to prav nikogar ni zanimalo. Država pač ni pisala kazni sama sebi. Ali kupovala dragih čistilnih naprav na lastne stroške. V nasprotju z njimi pa so morali že čez zahodno mejo za takšne neumnosti drago plačevati.
Smisel kapitalizma je tudi v tem, da če ti nisi zmožen nečesa proizvesti na okoljsko sprejemljiv način, bo na tvoje mesto prišel drugi, ki bo tega zmožen. Tudi zato imajo takšnih težav manj, oziroma so bili sanirani iz sredstev onasnaževalca. Pri nas pa smo takšne stvari pometali pod preprogo. Zlasti so takšen primer nekateri rudniki. To bi namreč moral narediti njihov lastnik, država, a za to ne kaže prav nobenega interesa.
V kapitalizmu lahko v takšnem primeru kapitalistom odvzameš njihovo premoženje. Sam sebi ga zagotovo ne boš.
Medtem pa na drugem koncU sveta, v Venezueli, na naftnih poljih kurijo zemeljski plin, ki bi se ga dalo uporabiti za energetsko izrabo. Namesto tega ga kar sežgejo, saj nimajo infrastrukture, da bi ga lahko uporabljali.
Skrb za okolje je lahko tudi poslovna priložnost
Nenazadnje je kapitalizem v prednosti tudi, ker zna varovanje okolja spremeniti v poslovno priložnost. Takšen primer so recimo odpadki. Dokler je zanje skrbela država, so bili le odpadki, ki so se nabirali na ogromnih odlagališčih. Ta so skozi leta postali pravi hribi. Sedaj, ko zanje skrbijo zasebniki, pa so postali posel. Izkazuje se namreč, da jih je veliko večino mogoče predelati v nove izdelke.
Medtem pa na drugem koncu sveta, v Venezueli, na naftnih poljih kurijo zemeljski plin, ki bi se ga dalo uporabiti za energetsko izrabo. Namesto tega ga kar sežgejo, saj nimajo infrastrukture, da bi ga lahko uporabljali. Prav gotovo bi ga lahko koristneje porabili za proizvodnjo električne energije, ki jim je močno primanjkuje, ali ga z velikimi tankerji celo izvozili v Evropo, kjer ga prav tako potrebujemo.
Toda njihov sistem takšnih rešitev, ki bi nedvomno izboljšale gospodarsko in energetsko stanje države ob enaki okoljski škodi, ni sposoben izvesti.
Embed from Getty Images
Zadnje objave
110 let od prve svetovne vojne: Ognjeni krst je bil popoln! (15. del)
9. 10. 2024 ob 18:00
Anže Logar je izstopil iz SDS, ni pa povedal, zakaj
9. 10. 2024 ob 15:24
Suženjstvo skozi čas in krivda »belega človeka«
9. 10. 2024 ob 15:00
Nov val nezakonitih migrantov preko slovenske meje
9. 10. 2024 ob 9:25
169. številka Domovine je že pripravljena!
9. 10. 2024 ob 6:10
Domovina 169: Podjetnik Gregor Novak: Elektrika bo dražja
9. 10. 2024 ob 6:00
Nove nezakonitosti v aferi Litijska
8. 10. 2024 ob 21:21
Ekskluzivno za naročnike
110 let od prve svetovne vojne: Ognjeni krst je bil popoln! (15. del)
9. 10. 2024 ob 18:00
Suženjstvo skozi čas in krivda »belega človeka«
9. 10. 2024 ob 15:00
169. številka Domovine je že pripravljena!
9. 10. 2024 ob 6:10
Prihajajoči dogodki
OCT
09
OCT
12
OCT
17
NOV
02
Rok Škrlep: Recept za srečo (snemanje predstave)
19:00 - 21:00
NOV
17
30. Gala koncert Radia Ognjišče
15:00 - 19:00
Video objave
Drzni zmagovalci - Štefan Pavlinjek: "Vsak podjetnik bi moral biti pilot."
3. 10. 2024 ob 18:00
Izbor urednika
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
6 komentarjev
helena_3
in na koncu kmetje s pesticidi vsepovprek,
Nič niso pesticidi pri kmetih vsepovprek.
Za prodajo in porabo pesticidov veljajo v Sloveniji ostri predpisi in omejitve, kar je prav. Kmetje morajo voditi natančno evidenco, kje so pesticid kupili, kdo je proizvajalec, koliko in kje so ga porabili. Inšpektorji najmanj enkrat letno to tudi preverijo na kmetijah.
Pred leti, v socializmu, pa je šlo tole res precej vsepovprek. Vem, ker sem delala v kmetijski zadrugi in sem hodila tudi na teren, na kmetije.
Toliko v pojasnilo, ker me moti na pamet govorjenje.
BARBARA RAKUN
Točno to, Helena, zdaj bodo še kmetje krivi, predpisi so zelo ostri. Država zelo bdi nad kmeti. Kmeti pa so tudi del sistema, in seveda če se je v socializmu reklo, dajmo proizvodnjo povečat in to s pesticidi, so kmetje ubogali. Kaj bi se pa zgodilo, če ne bi? Saj vemo, kako so komunisti ravnali s kmeti in vsemi, ki niso bili pristaši socializma.
pozdrav
Res je, v jugoslovanskem socializmu ni bilo posluha za - varstvo okolja.
Med drugim se spomnimo zasvinjane reke in zasvinjana mesta.
Poglejmo socialistično Kitajsko, kako je je vsa v smogu in nima smisla za varstvo zaposlenih v tovarnah.
Sprehajalec
Resnica, ki jo članek odkriva je v Sloveniji naslednja:
žveplena kislina v izpustu v Trbovljah in Velenju, azbestne cevi iz Anhovega in na koncu kmetje s pesticidi vsepovprek, da o Heliosu in Melaminu sploh ne govorimo.
Ker najbrž nekaj mladih teh podjetij ne pozna, naj vprašajo svoje starše da jim bodo povedali, kako je bilo lepo v socializmu, kako smo se imeli radi, ko smo še bili mladi.
Paradigmo, ki jo je članek načel je z lahkoto potrdjevati do plastičnih žlic in krožnikov na sindikalnih zabavah. Ali ne? Ali je spet ideološki problem????
BARBARA RAKUN
Najbolj ironično je to, da na onesnaževanje opozarjajo tisti, ki imajo največ nakopičenega bogastva, največ privilegijev, največ jim pomeni materialno stanje in jih prav malo briga za ljudi.
Ki v življenju niso ničesar doprinesli v gospodarstvo, kmetijstvo, niso fizično delali in garali.
Ki so zagovarjali socializem (ga še vedno), zraven pa množično potovali po svetu, spali v najbolj dragih hotelih, se šli biznis,itd.
MEFISTO
Največ umazanije sta za seboj pustila komunizem in socializem.
Žive in mrtve, stvarne in nestvarne.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.