Prelomna velika sobota

V včerajšnjem odmevnem intervjuju je p. Marko I. Rupnik – poleg tega, da ni popolnoma zavrnil možnosti človeškega, grešnega naklepnega ozadja krize s koronavirusom – govoril o trenutnih razmerah kot o prelomnih časih, ko se je v naši civilizaciji končalo določeno obdobje, v katerem je veljalo, da človek zmore spoznati, nadzirati in gospodovati nad vsem, in se začelo odpirati novo, ko se zopet sprašujemo o naših temeljnih vrednotah, se zavedamo človeške majhnosti in potrebe po Bogu.

Prva velika sobota, ko je Gospod Jezus Kristus mrtev ležal v grobu in je »sestopil pred pekel«, descendit ad inferna, je bila prav tako (še v večji meri) prelom določene dobe. V mislih nimam zgolj krščanskega štetja let, ki je povozilo poganskega, marveč nam že teologija zgodnjih krščanskih mislecev govori o tem, da se je z Kristusovim velikonočnim prehodom dejansko dogodil najpomembnejši prelom človeške zgodovine.

Kljub temu, da že starogrška poganska mitologija pozna podobne »pohodnike pred pekel«, npr. Odisej, Heraklej in Orfej, so ti le kot bleda senca nakazovali odrešilen Kristusov velikosobotni podzemeljski sestop, ki je uresničil prehod od smrti na veliki petek do zmagoslavnega vstajenja velikonočne noči. Velika sobota je tako tih dan, ko se na videz ne dogaja dosti. To dejstvo toliko bolj občutimo letos, ko ni mogoča vsa zunanja tradicija (in folklora!) obhajanja tega dne. A morda nas lahko ravno to dejstvo, da nam ni omogočeno skupno praznovanje – velika sobota je morda dan, ko se v cerkvah zbere največ ljudi –, prebudi prav h globljemu notranjemu razumevanju tega, glede na vsebino, tihega dne.

Morda nas lahko ravno dejstvo, da nam ni omogočeno skupno praznovanje, prebudi prav h globljemu notranjemu razumevanju tega, glede na vsebino, tihega dne.

Kristus pod zemljo simbolizira tudi sodobno družbeno občutje o odsotnem Bogu, ki je navidez je svoje ljudstvo zapustil, v resnici pa popolnoma (odrešilno) zasukal potek človeštva. Njegova navidezna odsotnost je pomenila prelom s starim in vstop v novo obdobje. Globoko sem prepričan, da je prav današnja velika sobota lahko simbol za daljšo, nekaj tednov oz. mesecev trajajočo »veliko soboto«, ki jo to pomlad živimo globalno, saj – poleg ekonomskih in političnih izzivov – zagotovo v določeni meri vznika nov svet, nov način našega sámorazumevanja, nov model cerkvenega življenja in tudi dojemanja Boga.

Če je pekel kraj, kjer ni Boga, je s Kristusovim vstopom vanj odslej Bog tudi tam, kjer je zanikan, pravi švicarski teolog von Balthasar. Na nov način bomo v tem času doživeli Božjo bližino, ki bo v nas budila globljo vero in zaupanje do Boga, obenem pa nas naredila bolj rahločutne do naših bližnjih. Čeprav lahko marsikdo letošnje spomladanske dni zaradi zaprtosti doživlja kot pekel, odsotnost ali celo zanikanje Boga, imamo priložnost, da se poglobimo vase in se v duhu oklenemo Kristusa, ki nas bo popeljal proti svobodi velikonočne zarje.

Zame osebno je to skrivnost oz. paradoks krščanskega življenja izjemno lepo opisal zgodnjebizantinski pesnik Roman Melod († ok. 556), ki v Himni o vstajenju 4.3[1] predstavi dialog med Belialom, to je hudičem, ki se pogovarja s personificiranim Podzemljem (Hadom); če ne bi bil Kristus dotolčen in ubit, se ne bi razodela neznanska Božja moč, ki oživlja in odpira pogled proti novi dobi, od znotraj vliva novost v naše življenje.

»Želim da veš, Podzemlje prijateljsko, da je vse vzdržal
On, ki je hotel rešiti smrtnikov rod.
Zaradi ljudi je izgledal kakor človek in želel vzdigniti meso,
da bi Adama skupaj z Evo odrešil kakor Bog.
To je v žalovanju Belial rekel Podzemlju:
»Če ne bi bil ubil Kristusa, nas on nikdar ne bi mogel zmagati!
Toda hiteli smo ga zgrabiti kot smrtnika,
se uprli na vrata ter jih utrdili s palicami,
sedaj pa nam je prekrižal načrte On,
ki strl izstrelke Belialove, zmago podzemlja
in želo je smrti.«

Naj prekriža in prelomi načrte tudi vsega ostalega, kar je slabo v naših življenjih, in odpre pot k rasti pšeničnega zrnja.