[Prejeli smo] Katedrali svobode, vsem političnim strankam, medijem in Janezu Janši v koaliciji z volivci

75. prispevek za slovenski plebiscitno-nacionalni pomladni program

Podpisani Državljan K. – Vili Kovačič, zagovornik neposredne demokracije in pobudnik več referendumov – posebno tedaj, ko se parlamentarna demokracija prelevi v diktaturo brutalne parlamentarne večine, se oglašam izven konteksta vseh drugih prispevkov zbornika, nastalega pod imenom Prispevki za pomladni program. Gre za prispevke skupine izobražencev, ki deluje pod imenom Katedrala svobode. S svojim drugačnim spominjanjem pa želim opozoriti na vrzeli spomina oziroma na to, kar v njenih 74 prispevkih manjka. In v upanju, da bo z mojim prispevkom ta vrzel zmanjšana, čeprav ne v celoti zapolnjena.

Iz triletne časovne razdalje je lahko razsojati o napakah, ki so botrovale Golobovemu vzponu na oblast, ne moremo pa mimo ugotovitve, da smo ta vzpon trasirali sami in si ga tako rekoč »prislužili« – z nepremišljenim lansiranjem zakona o vodah. Zakona, ki sicer niti z eno besedo ni omenjal podzemnih voda, čeprav se vse vode tja stekajo. Je pa bil ta zakon idealna iztočnica za mobilizacijo nasprotnikov predhodne vlade. Kar je potem privedlo do evforije ob referendumski zmagi nasprotnikov zakona o vodah, saj je na volitvah leta 2022 več kot 400.000 glasov proti zakonu, ki so na krilih referendumske zmage šli v korist kasnejši Golobovi izvolitvi. To kruto dejstvo si velja zapomniti in ga priznati, ne iz želje po polemiziranju ampak zato, da se take napake ne bi nikoli več ponovile. Historia Magistra vitae est. Ker po preteku časa ni bilo nobene kritične refleksije o polpreteklih dogodkih, sam pa sem bil aktivno vključen v nasprotovanje tem spremembam, se čutim dolžnega, da na to izrecno opozorim. Sicer pa dovolj o tem.

90. člen Ustave RS

V tem sestavku želim namreč opozoriti predvsem na sistemski problem – belo liso javnega spomina, na povsem pozabljen antidemokratični udar na Ustavo RS leta 2013, ki je vse do danes, žal, ostal neopažen tudi v prispevkih omenjenega zbornika ter vseh medijev. Dotedanja referendumska ureditev (pred letom 2013) je sicer zaradi lahkotnosti vlaganja množice referendumov, vloženih predvsem s strani poslancev DZ, deloma pa tudi sindikatov, nujno terjala spremembe, vendar v povsem drugo smer. V smer omejitev poslancev, ne pa v smeri omejevanja volje ljudstva – volivcev in državljanov. Seveda je nujno ob tem poudariti, da se je leta 2013 v DZ zgodila nedopustna kupčija z ustavnimi določbami in načeli: desnica je za podporo leve strani parlamenta za sprejem tako imenovanega zlatega fiskalnega pravila zelo lahkotno in naivno podprla omejitve, ki so privedle do famoznega zavrnitvenega kvoruma in celo do prepovedi referendumov o določenih temah – človekove pravice, mednarodne pogodbe, davki itd. Skratka, trgovina z ustavnimi načeli nas je pripeljala na nivo, na katerem smo danes. Pri čemer je nujno treba izpostaviti protagoniste tega edinstvenega vdora v ustavo in jih imenovati: Gregor Virant, predsednik DZ; prof. Igor Kavčič, specialist za volitve in referendume; Miro Cerar, takrat koordinator DZ za ustavne spremembe; in poslanec DZ Matej Tonin. Kljub protestom številnih ozaveščenih državljanov pred poslopjem DZ je bila sprejeta ključna in usodna sprememba, to je sprememba 90. člena Ustave RS s tako rekoč sanjsko plebiscitarno večino 89 : 1.

Nastala je velika neustavnost znotraj ustave. Ustava RS sicer govori, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo (3. člen), državljani pa pravico do upravljanja javnih zadev (44. člen). Pri tem je 3. člen v ustavi zapisan celo pred (iz)voljenimi poslanci DZ. In prav ta tako imenovana »oblast ljudstva« naj bi v državi, ki je prvič v zgodovini nastala na osnovi javno izražene ljudske volje, to je plebiscita 26. decembra 1990, morala dobiti posebno pozornost kritičnih intelektualcev, o kateri pa žal v tem primeru lahko samo sanjamo. Čeprav bi ljudstvo, ki je izglasovalo plebiscit, moralo imeti posebno prioriteto in specifično težo ter dolžno pozornost akademskih krogov, tudi v okviru zbornika, ki ga omenjam. Kljub svojemu pomenu pa je referendumska ureditev danes povsem izključena iz pozornosti demokratične javnosti, pa tudi opozicije. Čeprav smo tudi mnoge druge ključne politične odločitve sprejeli celo z neobveznim posvetovalnim referendumom 23. marca 2003, ko je ljudstvo odločalo in z več kot dvotretjinsko večino izglasovalo vstop v EU in Nato – vstop v EU z 89,61 odstotka in vstop v Nato s 66,08 odstotka.

Zato je še toliko bolj nujno opozoriti na problem popolnega nezanimanja za današnji sistemski kaos na področju referendumske ureditve in zakonodaje. Zato sem si, čeprav kot osameli jezdec, vzel pravico do izražanja stališč o neposredni demokraciji nekoliko drugače, kot je običajno.

Navezujem se na najnovejši poziv predsednika SDS, gospoda Janeza Janše in njegovo platformo »koalicija z volivci« oziroma »koalicija zdravega razuma« – KZR, k čemur poziva tudi zelo spregledana Majniška deklaracija 2025, kar je nova slepa pega akademske demokracije.

V ta namen predlagam 13 zahtev za koalicijo z volivci, kar pa ne more biti zgolj splošna bianco menica komurkoli za obljube, ki se potem ne uresničijo. Za katere pa tokrat vendarle pričakujem, da postanejo trdni del programa koalicije z volivci oziroma koalicije zdravega razuma – KZR.

Pozivanje k bojkotu referenduma

Danes smo z Golobovim mehko-trdim neofašizmom prišli tako daleč, da na tem področju vladata totalna zmeda in kaos, skratka anarhija, katere vrhunec je bilo letošnje pozivanje predsednika vlade (PV) Goloba k bojkotu referenduma. Na koncu je celo sledila njegova »bistroumna« ugotovitev, da je on, sicer poraženec referenduma, pravzaprav zmagovalec referenduma, ker je večina volivcev ostala doma. Preko 403.000 oddanih glasov zadnjega referenduma o dodatkih kulturnikom pa po njegovi logiki dojemanja demokracije itak nič ne štejejo – ker niso glasovali po njegovo. Kajti volilni rezultat omogoča resnico tolmačiti na svoj zmagovalni način. Kajti resnico se da izglasovati in nobenega problema ni, če se laž deklarira za resnico. Toliko o refleksiji, ki je ni od nikoder.

Dotakniti se želim načina diskusije, ki v Sloveniji dominira, a po mojem ne vodi nikamor, to je diskusija ad rem, namesto ad personam. Način diskusije ad rem, ki ga je v nedavnem intervjuju na TV SLO pri dr. Jožetu Možini promoviral nekdanji predsednik države Borut Pahor, nas je pripeljal do absurdne situacije, da imamo državo zločina brez zločincev, spomenike žrtvam brez imen (sramota ob Kongresnem trgu v Ljubljani) in vladajoče oblastnike, skrite za imeni institucij. Skratka, anonimnost ad rem ne vodi nikamor, zato predlagam drugo načelo: imena in obraze ključnih ljudi, ki odločajo o naših usodah, je treba čim bolj izpostaviti. Ne samo ad personam, ampak ad hominem.

Za poslance državnega zbora in Evropskega parlamenta bi morali nujno uveljaviti obvezen curriculum vitae, to je javno dostopen življenjepis, verodostojen dokument, ki je vsem ljudem (s fotografijo vred) na očeh. Za odgovorno ravnanje pa je nujno uvesti nadzor opravilne sposobnosti izvoljenih predstavnikov na delovnem mestu: test uživanja škodljivih substanc – vzorčni test alkohola, tako imenovani alkotest, in vzorčni test prepovedanih drog. Vsakodnevno nemočno opazovanje nesposobnosti je namreč ugotavljanje post festum, ekscesi in nespoštovanje pravil pa so na dnevnem redu.

Vrhunska politika, ki odloča o človeških usodah, mora biti podvržena testiranju in nadzoru, kot to velja za vrhunski šport in športnike. Skratka, vrhunska politika mora biti podvržena vrhunskemu nadzoru. Namesto tega pa nam zdaj vladajoča politika ponuja legalizacijo marihuane in njeno uporabo celo postavlja izven nadzora!

13 točk

Spoštovani naslovniki tega pisanja, skromno upam, da bo moj prispevek za slovenski pomladni program nekoliko razkril problem zamolčanih ali prezrtih poglavij slovenske parlamentarne in ustavne zgodovine, ki jo moramo kritično presojati, predvsem pa napake priznati in se iz njih učiti, če hočemo napredovati.

Za ta prispevek sem jih strnil v 13 točk nujnih sprememb, o katerih na žalost akademskim razpravljavcem izginja spomin ali pa manjka pogum. Začeti moramo z referendumsko demokracijo, ki danes ob brutalni diktaturi parlamentarne večine nujno dobiva vedno večji pomen. Žal pa je to dejstvo močno spregledano tudi v zborniku in Katedrali svobode. Zato v naslednjih 13 točkah v okviru poziva za koalicijo z volivci institut referenduma povsem upravičeno postavljam na prvo mesto. Koalicijo z volivci začenjam prav s tem:

1. Zavrnitveni kvorum 90. člena Ustave RS je v nebo vpijoča neenakost referendumskega glasu ZA in glasu PROTI; je svetovni unikum, ki ima povsem konkretne materialne in naravne posledice (* to je tudi predmet moje trenutne ustavne pobude in ustavne pritožbe).
2. Določba 90. člena ustave, po kateri referendumsko odločanje o občutljivih temah (davki, človekove pravice, obramba in mednarodne pogodbe) ni dopustno, je seveda v neposrednem nasprotju s 3. in 44. členom ustave.
3. Za kršitve enakosti v referendumski kampanji bi morali uvesti sankcije, ne zgolj neobvezne ugotovitve povsem brezzobe Državne volilne komisije (DVK), ki mirno tolerirajo hude zlorabe celo v javnih medijih, kot sta STA in RTV SLO.
4. Prepoved obravnave iste zakonske materije se mora podaljšati z enega leta na pet let, to je več, kot je dolžina enega zakonodajnega mandata (ki je pet let).
5. Ustavne sodnike, pa tudi člane RčS, naj se v DZ izvoli z dvotretjinsko večino za dobo pet let, ne devet let, z možnostjo ponovitve petletnega mandata.
6. Vsem sodnikom brez veljavnega državnega pravosodnega izpita (DPI) naj se sodniška funkcija nemudoma odvzame!
7. Prav tako naj se za državnozborske volitve kot tudi za volitve v Evropski parlament ukine omejitvena določba 48. člena zakona o volitvah v DZ, po kateri je lahko na kandidatni listi največ toliko kandidatov, kot je izvoljenih. Izbira med več kandidati je temeljni postulat demokracije in je opredeljena celo v 80. členu ustave, ki govori o odločilnem vplivu (preferenci) volivca na izbiro kandidata. Skratka, gre za odprte kandidatne liste z obveznim preferenčnim glasom, za kar so glasovale tudi tri četrtine volivcev na zadnjem posvetovalnem referendumu o uvedbi preferenčnega glasu.
8. Našteto hkrati pomeni obvezno uveljavitev preferenčnega glasu na ravni volilnih okrajev, s tem da vsak volilni okraj, to je 88 okrajev, dobi svojega poslanca. To seveda pomeni odmik od kandidiranja zgolj strankarskega vrha izbranih kandidatov – ali kot pravi ddr. Klemen Jaklič »vsiljenih kandidatov« – ter končno uvedbo zdrave konkurence znotraj (strankarskih) list.
9. Ukinejo naj se spolne kvote, ker so anahronizem in so diskriminatorne in onemogočajo izvolitev najsposobnejših in pomenijo zgolj prisilno izenačevanje spolov, ki sta po naravi samo dva in sta si po naravi različna, vendar komplementarna. Očitno pa bi tudi to naravno dejstvo v sedanjem zmedenem slovenskem in svetovnem času spadalo v ustavo.
10. Posvetovalni referendumi naj končno dobijo svoj smisel: to je obveznost četrtega branja zakonskega predloga in obvezne javne predstavitve mnenj v DZ, kar je že večkrat predlagal predsednik državnega sveta, gospod Marko Lotrič.
11. Pravica predlaganja posvetovalnega referenduma naj se s poslancev razširi tudi na volivce, npr. na 5.000 volivcev, z glasovanjem na daljavo preko posebnega zaščitenega portala.
12. Volivci, slovenski državljani v zamejstvu ter trajni ali začasni slovenski izseljenci po vsem svetu, naj končno postanejo upoštevanja vredni člani slovenske skupnosti in državnosti: omogočiti jim moramo glasovanje na daljavo – to je vsekakor možno doseči po svetovnem spletu preko posebnega zaščitenega volilnega portala. Država mora to zagotoviti že pred novimi parlamentarnimi volitvami hkrati s takojšnjo vrnitvijo v zadnjih 15 letih približno 500 ukinjenimi volišči.
13. Vsi posvetovalni referendumi, ki so zdaj zgolj oblika merjenja moči in zgolj javnomnenjska anketa, naj se izvajajo preko posebnega volilnega oziroma referendumskega internetnega portala.

Skratka, kamena doba ni prenehala, ker bi zmanjkalo kamenja, ampak ker so Butalci opustili namero, da premagajo pamet. Danes in na volitvah pa imamo/imajo edinstveno priložnost – ne da izgubljeno pamet premagamo, ampak da si jo pridobimo in uporabimo!

Spoštovani bralci, volivke in volivci ter člani uredništva zbornika Katedrale svobode, spoštovani predsednik koalicije z volivci gospod Janez Janša ter spoštovani vsi člani koalicije z volivci ter člani Zbora za republiko in različnih podmladkov, forumov ter medijskih podkastov političnih strank in različni komentatorji!

Zgornje zahteve in predlogi so nastajali spontano in iz potrebe po osvežitvi spomina na postopek pohabljanja demokracije in s pogledom od blizu – iz žabje perspektive, ne iz ptičje perspektive Katedrale svobode, katere prispevki so sicer spoštovanja vredni in jih v veliki večini podpiram, a so zaradi prevelike razdalje in višinske razlike morda premalo vidni ali pa so za koga celo moteči, morda prav zato, ker so konkretni in iz akademske višine neopazni.

Nastali pa so tudi iz izkušenj nezmožnosti, ki so danes v samostojni Sloveniji postale praktično nepremagljive. Ne le zaradi labirintov birokracije, pač pa tudi zavor znotraj nas samih, da ne rečem zaradi prastrahu in celo nezaupanja voditeljev in intelektualcev do lastnega ljudstva.

Vsekakor pa ne moremo spregledati misli, ki jo je pred več kot dvema stoletjema izrazil tretji predsednik ZDA in ki vsaj za civiliziran zahodni svet nepreklicno veljajo še danes! Tretji predsednik ZDA je ob rojstvu največje demokracije na svetu namreč daljnovidno svaril:

Spoštovani, s tem zaključujem svoj, 75. prispevek k zborniku, ki ga sicer močno pozdravljam, sem si pa drznil pogled razširiti s pogledom od spodaj navzgor in s strani. In ga dopolniti s pogledom iz žabje perspektive plebsa oziroma ljudstva, ki je sicer včasih slabo in/ali dvomljivo informirano in temu ustrezno neozaveščeno, a ima na srečo z neposredno demokracijo vendarle zadnjo besedo, torej ne samo na volitvah. Pri čemer je zakonska regulativa, ki jo je leta 2018 ob razveljavljenem referendumu naložilo zakonodajalcu, to je DZ, ustavno sodišče.

Čeprav je slovenska država tako rekoč po čudežu nastala prav zaradi volje plebsa, to je referenduma, je referendumska ureditev neodpustljivo zanemarjeno področje demokracije ter akademskega nezanimanja in ignorance. Strankarska demokracija pač ni zadnji in najvišji dosežek demokracije, posebno kadar ta postane izključujoča diktatura parlamentarne večine. Takrat se pokaže njena nemoč in pokaže moč neposredne demokracije. Zato bi njena ureditev morala biti tudi v ospredju zanimanja akademskih razprav, a je žal od njih popolnoma odrinjena.

Upam le, da bodo prihajajoči zakonodajni referendumi o evtanaziji in uživanju marihuane prinesli streznitev in bodo referendumski glasovi in volilne skrinjice kmalu nadomestile popolno neoperativnost enostrankarskega zakonodajnega telesa.

Pravzaprav je dobro, da neposredna demokracija prevzema funkcijo parlamentarne demokracije in tako vse bolj postaja nadomestilo ugrabljenega parlamenta. Od oblasti pijana vladna koalicija nujno potrebuje streznitev. Koalicija z volivci se bo gradila tudi skozi referendume, od spodaj navzgor. Več kot bo škodljivih in s pametjo skreganih zakonov, prej bo konec golobjega (mehkega) fašizma. In toliko močnejši bo volilni rezultat za obdobje vladavine prava po koncu fašizma, zato je kriza, v kateri smo, pravzaprav zelo ustvarjalna in produktivna, saj v sebi nosi neizogibni kal lastnega razkroja.

Vili Kovačič, državljan K.