Predstavljamo velike Slovence: pedagog Henrik Schreiner

V današnjih časih, ko se pogosto zdi, da je slovensko šolstvo v slepi ulici in smo priča mnogim brezplodnim debatam na to temo … bi bilo škoda, če bi pozabili, da smo Slovenci v preteklosti imeli velike može, ki so svojo stroko dobro poznali in so vedeli, kaj je potrebno storiti. Eden teh je bil Henrik Schreiner, ki je umrl ravno na včerajšnji dan leta 1920.

 Dere sen jaz mali bija…

Henrik se je rodil leta 1850 v Ljutomeru kot sin malomestnih staršev. Doma so mu kot otroku privzgojili spoštovanje in odgovoren odnos do dela. Okolje Prlekije, ki je bila v tistih taborskih letih središče slovenstva, pa mu je vcepilo rodoljubje in narodni ponos. Po osnovni šoli v domačem kraju je z odliko končal mariborsko gimnazijo in nato na Dunaju študiral naravoslovne predmete. Zatem je trinajst let kot učitelj prirodopisa služboval na Tirolskem in si pridobival pomembne izkušnje.

Leta 1890 ga je avstrijsko ministrstvo za uk in bogočastje imenovalo za vodjo učiteljišča v Mariboru. Iz dokumentov je razvidno, da so se zanj odločili iz dveh razlogov. Prvič, zaradi strokovnega ugleda, ki si ga je pridobil na Tirolskem in drugič, zaradi nemško zvenečega priimka, saj so želeli, v tedaj narodnostno občutljivem Mariboru, zanesljivo pro-nemško usmerjeno osebo. Glede prvega razloga so imeli zelo srečno roko, glede drugega pa precej manj…

Njegovo imenovanje za ravnatelja učiteljišča v Mariboru je imelo velik in daljnosežen pomen za ohranjanje in razvijanje slovenske narodne zavesti in tudi utrditev severne slovenske etnične meje.

Slovenec sem, od zibelke do groba…

Henrik je bil in vedno ostal zaveden slovenski domoljub. Njegovo imenovanje za ravnatelja učiteljišča v Mariboru je imelo velik in daljnosežen pomen za ohranjanje in razvijanje slovenske narodne zavesti in tudi utrditev severne slovenske etnične meje. Seveda tega njegovi predpostavljeni ob imenovanju niso niti slutili.

Do Schneiderjevega prihoda je bilo mariborsko učiteljišče bolj nemško kot slovensko in vpis slovenskih dijakov je bil skromen. Po njegovem nastopu pa je število slovenskih dijakov hitro naraščalo. K vpisu je vabil nadarjeno kmečko in delavsko mladino ter tako izobrazil kvalitetni kader, ki je še desetletja izobraževal naš narod.

Mariborsko učiteljišče je s svojim ravnateljem in profesorskim zborom postalo središče in gibalo slovenstva v Mariboru. Toda ni se ustavil le pri pedagoškem delu, zelo aktivno se je vključeval tudi v kulturno in gospodarsko življenje mesta. Bil je soustanovitelj in aktivni član mnogih društev, čitalnic, gledaliških skupin … politike pa se je izogibal.

Službo ravnatelja je opravljal polnih trideset let. Tako dolgo je vztrajal, ker je vedel da bi ga nedvomno nasledil nemškutar, kar bi imelo za slovensko šolstvo usodne posledice. Ne glede na stalni narodni boj pa je mariborsko učiteljišče uživalo velik strokovni ugled v vsej Avstro-ogrski monarhiji. (Treba je priznati, da so germanski narodi tudi v najbolj temačnih obdobjih svoje zgodovine vedno cenili in spoštovali dobro opravljeno delo. Morda je zato njihovo gospodarstvo tako cvetoče.)

Ne glede na stalni narodni boj pa je mariborsko učiteljišče uživalo velik strokovni ugled v vsej Avstro-ogrski monarhiji.

Stoji učilna zidana…

Henrik je bil odličen pedagog. Tako teoretično kot praktično. Poučevanje mu je bilo v veselje. Sodobniki opisujejo, da se je na vsako učno uro skrbno pripravil in da so ga imeli radi tako učitelji kot učenci.

Kot ravnatelj učiteljišča je stalno spremljal novosti na področju pedagoške znanosti in jih po premisleku uvajal v šole. Lotil se je celovite prenove slovenskega šolstva. Bil je pisec številnih kakovostnih pedagoških razprav, knjižnih izdaj, učbenikov...

Želel je, da se slovensko ljudstvo dvigne, najprej kulturno, in preko tega tudi gospodarsko. Zato je želel izboljšati šolstvo. To bi dosegli z dobro izobraženim slovenskim naraščajem, zavednim slovenskim učiteljstvom in slovenskimi učbeniki.

Naslanjal se je na herbartistično pedagogiko, vendar ji ni slepo sledil. Uporabil je izhodišča in metode, ki so se mu zdele koristne in primerne konkretni situaciji. Njegovi pedagoški pogledi in delo so mnogo preobsežni za članek. Za predokus nanizajmo nekaj zanimivejših poudarkov:

-Naloga šole ni le izobraževanje, ampak tudi vzgoja.

-Bil je nasprotnik latinščine in grščine v gimnazijah. Sprašuje, zakaj toliko ur za neuporabno znanje… Pravi: »stavim, da tudi taki z najboljšimi redi iz grščine in latinščine ne razumejo niti pol latinskih in grških znanstvenih izrazov… se splača, da žrtvujemo toliko truda za nekaj tujih besed«? Namesto tega priporoča učenje materinščine, enega svetovnega jezika in enega jezika sosedov.

-Priznaval je zasluge Cerkve pri izobrazbi slovenskega naroda, posebno pri izobrazbi revnejših slojev. Istočasno pa je poudarjal, da mora slovenski narod dobi večji delež posvetne inteligence in izobražencev.

-Kot praktičen človek širokih pogledov, se je zavedal tudi izven šolskih težav dijakov. Recimo revščine in slabih stanovanj. Zelo si je prizadeval za izgradnjo dijaškega doma in ureditev prehrane.

-Pred svojim časom se je zavedal izjemnega pomena predšolskega obdobja. Piše: »da se otrok v prvih treh letih svojega življenja več nauči, kot akademik na visoki šoli«.

-Izjemen vpliv pripisuje ženskam in materam. Pravi, da so one tiste, ki bodo preko vzgoje rešile vprašanje človeštva. Poudarja tudi vlogo očeta in  odločilni pomen urejene družine s pristnimi, toplimi človeškimi odnosi.

-Pouk mora biti zanimiv, čimbolj izkustven in po zakonu vzročnosti (iskanje vzrokov). Učitelj ne sme pretiravati z obsegom snovi.

-pri pouku prirodopisa spodbuja učitelje, naj učencem predstavijo lepoto narave in tako spodbudijo njihovo naravno radovednost. Spoznajo naj, da ne živijo »v dolini solz, ampak na krasni Zemlji Božji«. Priporoča čim več izletov v naravo.

Henrik Schreiner je odličen primer, kaj lahko doseže kvalitetna osebnost v povezavi z vrhunsko strokovnostjo. Bil je povezovalec in graditelj, ne rušitelj.

Še posebno danes, ko se zdi poklic pedagoga pogosto razvodenel in uradniški, je pomembna zavest, da je slovenski narod zmožen dati velike može (in žene) Schreinerjevega kova.