Poteze golobje večine so praktično uresničenje mita o vladavinah Janševih vlad

Dogodki zadnjih tednov nas opominjajo, kako je lahko demokracija v določenih sferah preprosto diktatura večine. Pri vsem pa je najhuje to, da ne gre za razsvetljeno večino, ki bi imela v mislih dobro naroda in vseh njenih delov. Gre preprosto za večino, ki uresničuje Golobovo napoved, da bo njihova diktatura trajala več mandatov. Če želijo to doseči, pa si je potrebno podrediti vse družbene podsisteme. Ali pa jih vsaj onemogočiti do te mere, da se ukvarjajo z lastnim preživetjem namesto s kritiko oblasti, aktivnim državljanstvom ter javnim izražanjem svojega mnenja. Vse to, kar že v osnovi gre desnici in konservativcem bolj slabo od rok. Pod črto so poteze golobje večine metodološko uresničenje mita o vladavinah Janševih vlad.

Napad na kmeta

Politična ideologija, ki si želi ukazovati državljanu o vsem, od tega, kaj naj je, do tega, kako naj misli, si ne želi ljudi, ki bi nadzorovali lastni proizvodni cikel. In zadnji v tej sodobni družbi, ki je tega še sposoben, je kmet. Kmečko organiziranje, ki ima že samo dovolj težav s samim seboj zaradi razdrobljenosti, politične neenotnosti, članske neaktivnosti ter preprosto narave dela, ki jo kmet opravlja, je sedaj pod očitnim napadom golobje večine. Najprej z zakonom o zaščiti živali, kjer v bistvu ideološka »policija« pridobi moč preiskave, sodbe in predloga kazni. Imenovanje nestrokovnih komisij in »sodnikov« ima preveč podobnosti z nastavljanjem sodnikov v prejšnjem sistemu, kjer je bil korak med pekom in sodnikom dolg le za dolžino partijske izkaznice. Podobno je sedaj aktivist le dolžino delovnega tedna stran od biti »sodnik« o delu kmeta in stanju živali.

Drugo fronto pa je parlamentarna večina odprla prav proti kmetskemu predstavništvu, ker se za razliko od ostalega nevladnega sektorja še ni priklonil guruju spoštljivega dialoga z družbo, premierju Golobu. Dialog le z nastavljenci in ideološko enako mislečimi ter sprenevedanje, da vse skupaj ni le predstava za javnost, je še eden izmed elementov diktatorstva – demokratičnega diktatorstva. Saj narod si res piše sodbo sam, ampak kako razgledan je ta narod in na podlagi kakšnih informacij ter s kakšnim pisalom si upa pisati svojo sodbo, pa ostaja v rokah podsistemov, kjer so bili vsi poskusi pluralnosti poteptani in posuti s soljo preživetih časov.

Dialog le z nastavljenci in ideološko enako mislečimi ter sprenevedanje, da vse skupaj ni le predstava za javnost, je še eden izmed elementov diktatorstva – demokratičnega diktatorstva.

Eden izmed stebrov, ki s svojimi sicer preštevilnimi slabostmi še vztraja, pa je kmečko predstavništvo. Povsem logično je, da takšno predstavništvo ne bo želelo predati nadzora nad svojim proizvodnim ciklom, osebno svobodo in se ne bo nikoli strinjalo, da je enakost absolutna, ki povozi posameznikovo neponovljivost ter unikatnost talentov. To dnevno gledajo pri svojem delu in v naravi, ki jih obdaja. Zaradi tega pa seveda nikoli ne bodo ideološko sedeli na isti strani kot aktualna vlada. Golobja večina pa tega ne prenese, saj možnost postavitve ogledala lahko razkrije absolutno bedo negativne selekcije naše politične elite.

Napad na Cerkev

Tako kot tudi ne prenese, da bi si narod pisal sodbo sam na podlagi celovitejših informacij ter temeljev, ki presegajo sodobno potrošništvo in željo po zlagani enakosti ter nezasluženem udobju za vsako ceno. Institucija, ki pa o tem govori, je v Sloveniji zgodovinsko gledano Katoliška cerkev. Institucija, organizacija civilne družbe, podjetje in skupnost  – vse to in še veliko več. Z vidika golobje večine pa očitno del civilne družbe, ki ima potencial osvetlitve bede sodobne družbe. Bede, o kateri je sposobna govoriti in jo je voljna lajšati s številnimi organizacijami pod svojim okriljem.

Ključno vlogo pri tem imajo tudi številnimi posamezniki, ki se zavedajo, da pričevanje ne pomeni zgolj pridige, ampak tudi biti akter v družbi. To je odgovornost, od katere sicer sodobna Cerkev in njeni predstavniki pogosto bežijo, in zato prevečkrat ostane njihova sposobnost osvetljevanja le na ravni potencialne energije. Očitno pa je že to dovolj, da jih je potrebno zaposliti z iskanjem lastne socialne minimalne varnosti, da bo manj časa za to, da se potencial prelije v resničnost.

Vendar o tem je bilo prelitega že veliko črnila in znamenja časa pravijo, da se nam obetajo drugačni časi, kjer bo čreda manjša, ampak se bo skupaj s pastirjem zavedala svoje odgovornosti do družbe v svoji okolici. Kajti pri družbi, kjer je volk sit in ovca cela, je rezultat obgrizen pastir.

Udobje za ceno lastne hrbtenice je tisti strup, ki uničuje naš narod, ubija pastirja in čredo.

Stopiti skupaj

Vse to ni nič novega. Je pa to še ena izmed mnogih priložnosti, da skupnost stopi skupaj. Duhovnik in kmet sta idealna kombinacija za preživetje in rast. Rast do kritične mase, ki bo lahko nagovorila tudi tiste, ki so že ujeti v modernem suženjstvu dela za čisto preživetje in preživetje svoje družine. Namreč, nobena redistribucija ne bo prinesla pozitivnih sprememb, če ne izhaja iz pravice do življenja, ta pa iz razumevanja neponovljivosti posameznika. Samokritika ob tem je zdrava, ampak prevečkrat paralizira katoliško občestvo in ga spremeni iz delavcev v celotnem vinogradu v primestne zamerljive vrtičkarje. Najhuje pa je, da drug drugemu zapiramo vrata svojih gredic iz občutka lastne pomembnosti.

Delati dobro pomeni delati skupaj. Tako mora čreda stopiti za takšnega obgrizenega pastirja (ali veliko njih), da ta ne pade. Jasno in glasno, ne tiho in s figo v žepu. Ne polovičarsko z upanjem, da bo golobja večina prizanesla tistim, ki so tiho. Udobje za ceno lastne hrbtenice je tisti strup, ki uničuje naš narod, ter ga prepušča v nemilosti teorij, ki so se globalno dokazale kot največji morilec ter zaviralec razvoja. Udobje za ceno tišine je tisto, kar ubija pastirja in čredo. Kajti, ko pade prvi, je druga prepuščena na nemilost volkov.

Zato je zadnji čas, da se začne z dolgoročno selekcijo pastirjev, ki pa se jim mora stati za hrbtom. Pa ne samo moralno, ampak tudi realno. Dokler tega ne spregledajo naši vrtičkarski voditelji vseh vrst, toliko časa so to leta debelih krav za golobjo večino. Krav, ki se debelijo na hrbtih vseh nas.