Poplave v Poljanski dolini 1926 in 2023: zgodbe, ki smo jih poslušali od tete Mici, so postale grozljiva realnost

Leta 1926 je bila teta Mici stara dobrih deset let. V svojih spominih je zapisala, kako je bilo leta 1926, ko so vode poplavile Poljansko dolino.

»Voda je divje drla le malo proč od mene. Preden so otroci prišli do mene, da bi me rešili, sem se že pogreznila v valove. Na drugi strani potoka je rasla velika smreka. Deroča voda jo je spodnesla, da je padla počez čez strugo. Močno sem otepala z rokami, potem mi je le uspelo, da sem se oprijela debla. Ne vem, kako, a močan val me je zagrabil in vrgel na breg. Kako sem se rešila na varno, ne vem. Bila sem vsa obtolčena in ilovnata. Ko je oče videl, kakšna sem, me je dal še čez koleno. Drugi otroci, ki so nemočno opazovali moj boj z valovi, so mami povedali resnico. 'Samo Sveti angel te je rešil,' mi je rekla mama.«

Tetina zgodba je bila vtkana tudi v moje otroštvo. Otroci smo jo pogosto poslušali, saj so nas starši z njo svarili, da se z naraslo vodo ni igrati. V veži sta dolgo časa viseli dve fotografiji: na eni so bili ujeti ognjeni zublji, ki so razsvetljevali nočno nebo na Goropekah, ko je gorela tamkajšnja kmetija, na drugi pa so bile Žiri iz leta 1926. Povsod tam, kjer je takrat Sora poplavila, danes stojijo hiše … Škoda, da se iz takratne katastrofe nismo ničesar naučili.

O poplavah leta 1926 in 1962 je pisal tudi dr. Milan Gregorčič iz Gorenje vasi. Če bi snovalci urbanističnih načrtov prebrali njegov zapis, potem bi pri oblikovanju občinskih prostorskih načrtovanj trikrat premislili, preden bi izdali marsikatero gradbeno dovoljenje.

Ti presneta Sora!

Sora je, kar pomnim, ob vsakem močnejšem nalivu prestopala bregove. Zmeraj, ko sem z žalostjo v srcu opazovala zanemarjene bregove ter polne struge naplavin, sem si rekla, saj ni čudno, da je tako, ker nihče ne poskrbi zanjo. Kot otrok sem včasih spremljala deda, ki je, tako kot njegovi drugi vrstniki, redno čistil grabne. Z nabrežin je še v pozni starosti odstranjeval podrta drevesa, na glas pa se je jezil na tiste, ki so na rečnih bregovih odlagali plevel in krompirjevino.

Sodni dan 2023

Četrtkove noči ne bomo tako hitro pozabili. Sora je v manj kot treh urah narasla za tri metre. Zmanjkalo je tudi elektrike, ostali smo v temi. Močan dež je mašil odtoke na ulici in dvorišču in mož, ki je dežural ob njih, je zaskrbljeno zmajeval z glavo: »Česa podobnega pa še ne!« Gasilci in Civilna zaščita so šli na teren, ljudje, ki jim je voda zalila hiše in poslovne prostore, so reševali, kar se je rešiti dalo. Voda je po glavni cesti drla še naslednji dan, zgodaj dopoldne. Novice o uničenih hišah, cestah in mostovih ter o grozljivih zemeljskih plazovih, ki so odnašali hribovske poti, doline pa spreminjali v neprehodne grape, so se kot blisk razširile od ust do ust.

Škoda, ki jo je povzročila vodna ujma, je bila nepredstavljiva, pravzaprav strahotna. Uničenih je bilo več kot petdeset kilometrov cest, plazovi z več tisoč kubičnimi metri materiala pa so spremenili podobo Poljanske doline. Ljudje so morali zapustiti svoje domove, ker jim je grozilo, da jih bo plazovita zemlja zasula pod seboj. Številne vasi so bile tudi zaradi podrtih mostov odrezane od sveta.

Pogled na dolino je bil še v nedeljo dopoldne, ko sva se s sinom počasi prebijala proti Škofji Loki, zelo strašljiv. Malo pred Gorenjo vasjo je plaz zasul cesto, odstranili so le toliko zemlje, da smo se lahko zapeljali skozi. Zaradi usada pred mostom v Brodeh smo se prebijali po ozki stranski, nekoč regionalni cesti. Za več kot dvesto gasilcev ni bilo počitka.

V Žireh, mojem rojstnem kraju, je bilo poplavljenih ali zasutih več kot sto hiš. Brežine Sore in Rakulščice še zmeraj kažejo žalostno podobo. Med vejami je ujeto celo prenosno stranišče.

Ko človek postane Človek

Že od nekdaj trdim, da se v vsaki še tako slabi stvari skriva nekaj dobrega. Prepričana sem, da bomo tudi iz poplav, ki so življenje v Poljanski dolini postavile na glavo, izšli močnejši. »Skop morma držat!« je moto gorenjevaškega župana Milana Čadeža. Prepričana sem, da bo rodil obilne sadove tudi v prihodnjih tednih, mesecih in letih. Tistih, ki so pripravljeni pomagati, ni malo. Zadnjih štirinajst dni sem preživela med Slovenci v Torontu. »Kako vam lahko pomagamo?« je bilo njihovo prvo vprašanje, kamor sem prišla.

Prepričana sem, da bomo tudi iz poplav, ki so življenje v Poljanski dolini postavile na glavo, izšli močnejši.

Tisti, ki razmere na terenu dobro poznajo, pravijo, da se za štirimi stenami odvijajo žalostne zgodbe. Ljudje, ki jim je povodenj uničila domove in jih pregnala iz hiš, imajo kredite. So še kako drugače zadolženi. Z nizkimi prihodki. Marsikdo ne bo mogel popraviti hiše, kaj šele zgraditi nove.

Kronično primanjkuje čistil. Ljudje so se znašli v veliki duševni stiski. Marija mi je dejala, da včasih pomaga že lepa in spodbudna beseda.

Pri nas doma – deset nas je – smo zbrali kar nekaj denarja. Del žepnine so prispevali tudi vnuki.

O nesrečah, ki nas lahko prizadenejo, se z njimi veliko pogovarjam. Človek nikoli ne ve, kaj se lahko zgodi jutri. A že občutek, da v nesreči nismo sami, veliko pomeni. Zelo si želim, da bi jim bilo zmeraj mar za bližnjega!

Prijazna sekretarka Fani iz območnega združenja RK Škofja Loka je povedala, da bodo veseli vsakega daru. Denar bo šel, tako kot zmeraj, v prave roke.