Pomeni obstoj vaške straže konec državne ureditve? Se je država odrekla monopolu nad nasiljem?

Martin Nahtigal
Vir zajetega posnetka: Siol.net
V zadnjem času spremljamo porast samoorganiziranih skupin, ki spominjajo na paravojaške organizacije. Vendar zgolj spominjajo, saj je njihova organiziranost, vojaškost in realna sposobnost izvajanja načrtovanih "akcij" oddaljena od kakršnekoli resničnosti. Toda obenem teoretsko načenjajo enega izmed temeljev nastanka državne tvorbe.

Skozi zgodovino lahko spremljamo razvoj skupnosti in civilizacije ter opazujemo kako se skupnost odreče delu svojih svoboščin za zagotovitev lastne varnosti. Vsaka družba sprejme, da bo skrbela za razred vojakov, za plemiča in njegovo skupino, itd. v zameno, da bodo slednji poskrbeli za njihovo varnost. Graščaku se oddaja del pridelka primarno zato, ker smo si s tem zagotovili mesto za obzidjem v primeru zunanje nevarnosti. Obenem pa ima vlogo sodnika in vzdrževalca miru znotraj skupnosti. Deljenje pravice, razsojanje o nasilju in z nasiljem, s kaznijo je njegova pravica. Toda obenem je to tudi njegova dolžnost.

Sistem se je razvijal, postavljene so različne varovalke ... Toda na koncu dneva: država kot represivni aparat je legalizirano nasilje. Z nastankom države nihče drug ne sme legalno uporabljati nasilja, noben prepir se ne sme končati s pretepom. Kajti vsi se strinjamo, da bo država to sankcionirala v našem imenu, v imenu skupnosti.
V modernem pojmovanju se odrekamo pravici do samovoljnega nasilja v zameno za relativno varnost.

V modernem pojmovanju se odrekamo pravici do samovoljnega nasilja v zameno za relativno varnost. Država je upravljanje skupnega in država je odrekanje določenih pravic za to, da imamo urejene skupne elemente, ki jih sami samostojno ne bi mogli urediti. Oziroma bi se urejevanje teh področjih potencialno končalo z nasiljem. Državo imamo tudi zato, ker je ljudi strah fizične smrti. Politika je namreč zgolj nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.

Država ne opravlja svoje naloge


Nismo v stanju klasične vojne in večina prebivalstva se ne čuti ogroženega. Toda država je padla na testu zagotavljanja občutka varnosti. To za Evropo ni nekaj novega. S tem se spopadamo na ravni Evropske zveze že kar nekaj časa, začenjši z skrajnimi političnimi skupinami v Nemčiji. Slovenija je pač, tako kot pri večini stvari, nekaj let za drugimi.

Ko pade temeljno zaupanje, da država zagotavlja varnost, smo v stanju, ko se začne ponovna samoorganizacija. Ljudje se nehajo odrekati pravici do "nasilja", do samoobrambe, do izvajanja dejanj, ki povečujejo občutek varnosti. Kombinacija ilegalnih migracij, populizma, sedaj že leta trajajočega občutka, da je napadena identiteta Evrope in nesposobnost politike, da bi se s tem soočila pripelje do tega, da se pojavijo samoorganizirane skupine. Na slovenski ravni pač nekaj deset moških, ki s sprehodi po gozdu, daje ljudem občutek, da se je nekaj naredilo, da se bo nekaj spremenilo.
Družbena pogodba o tem, da bo država zagotovila varnost v zameno za predajo pravice do "nasilja" je v očeh belokranjskih stražarjev prekinjena, saj se ne počutijo varne.

V tem je tudi razlika med štajersko vardo in belokranjsko vaško stražo. Prva je napovedala napad na ustavni red države in k temu pozivala vse državljane Slovenije. Dejansko je izgledalo, kot da napovedujejo možnost nasilne menjave oblasti. Medtem ko je belokranjska vaška straža zapolnila prostor, ki ji ga je država prepustila. Družbena pogodba o tem, da bo država zagotovila varnost v zameno za predajo pravice do "nasilja", je v očeh belokranjskih stražarjev prekinjena, saj se ne počutijo varne. Ne spodkopavajo ustavne ureditve, ne želijo zamenjati graščaka; le opravljajo delo, za katerega mislijo, da ga graščak ni opravil.

Država, od nas izbrani predstavniki, so tukaj za to, da povrnejo tudi občutek varnosti. So razred "zaščitnikov", ki jih plačujemo ljudje od svojega "pridelka". Politik je trgovec z upanjem in belokranjska straža je očitno upanje v tega politika izgubila. Upanje v to, da jim bo zagotovljena primerna varnost. Naši davki plačujejo za politikov čas, da se ukvarja s skupnim. S skupnim dobrim, z urejanjem "nasilja", z razporeditvijo pravic in dolžnosti. Če tega ni sposoben zagotoviti, bodo ljudje začeli to opravljati sami.

Kar pa v teoriji pomeni prvi korak k razgradnji državne ureditve. Sploh, ker se država na celotno situacijo ne odziva. Legalistično gledano menda ne kršijo zakonov s svojimi "sprehodi" ob meji. Toda smo le korak od kakega incidenta, ki bo vključeval realno nasilje.

Pustiti celotno zadevo, da pride tako daleč pa je izjemno nespametno. Četudi smo ravno sredi parlamentarnih počitnic in je večina naših politikov migrantov. Čeprav oni so migrirali le na lokacije z več instagram potenciala.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ograja na meji zagotavlja regulacijo tokov, ki so neobvladljivi. V Ljubljani porast kaznivih dejanj.
  • 22. 09. 2023
"Vam ne morem prodati karte, so migranti okupirali bus," se je danes slišalo na ljubljanski avtobusni postaji (VIDEO)
  • 21. 07. 2023
Poljska in Madžarska vztrajata v nasprotovanju reformi pravil o migracijah. Melonijevi mediacija med stranema ni uspela
  • 01. 07. 2023