Politiki vedo bolje od strokovne komisije petih doktorjev znanosti, programski projekti katerih medijev v Sloveniji ustrezajo pogojem za državno sofinanciranje, lahko sklepamo po današnji razpravi na parlamentarnem odboru za kulturo, na katerem so poslanci strank leve opozicije predlagali razveljavitev rezultatov letošnjega razpisa za financiranje programskih vsebin medijev.
Pri tem izhodišče za razpravo ni bila vsebina prijavljenih projektov, temveč pavšalne ocene, kateri mediji bi po mnenju politikov levih strank morali prejeti državna sredstva, katerim pa ta ne bi smela biti dodeljena. Pri čemer se sredstva iz medijskega razpisa sploh ne podeljujejo za medije, temveč za prijavljene programske projekte.
Nepoznavanje tematike, o kateri so govorili, je najbolje demonstriral nastop poslanke Maše Kociper, ki je mahala s tiskano izdajo Domovine, čeprav novi tiskani tednik sploh ni prejemnik sredstev za sofinanciranje programskih vsebin medijev.
Na letošnji razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev je prispelo 143 prijav. V kategoriji A, kjer je bilo razdeljenih dobrega pol milijona sredstev, je sofinanciranje prejelo 41 projektov od prijavljenih 110, v kategoriji B, kjer so radijske postaje posebnega pomena in je bilo na voljo milijon in pol evrov, pa je 28 od 33 medijev prejelo 100 % financiranje. V kategoriji A so posameznemu mediju dodelili največ 65 % zaprošenih sredstev, s čimer so omogočili, da je sofinanciranje prejelo večje število medijev kot v prejšnjih letih. Skupaj je bilo tako izdanih 69 pozitivnih in 74 negativnih odločb.
Večina prijaviteljev predvsem iz kategorije B je državno sofinanciranje prejemala že prejšnja leta. “Problem” je nastal, ker je bilo letos neuspešnih 5 prijaviteljev iz te kategorije, iz kategorije A pa redni prejemniki sredstev v preteklih letih, kot so Delo, Dnevnik in Mladina.
Poslanci strank leve opozicije, ki so zahtevali sejo o “Politično pristranskem financiranju medijev na razpisu Ministrstva za kulturo za leto 2021”, so zahtevali razveljavitev razpisa in ponovno imenovanje komisije ter vrednotenje prijav. Njihovi sklepi niso bili izglasovani.
Med gosti so nastopili predvsem predstavniki medijev, ki na letošnjem razpisu niso bili uspešni. Poudarjali so pomen svojega medija za slovenski javni prostor ter ocenili, da bo zaradi nujnega krčenja vsebin kot posledice neuspeha na razpisu ogrožena tudi pravica javnosti do obveščenosti.
Na Domovini smo seveda veseli, da so med bralci naših izdaj tudi politiki leve provenience. Poslanka SAB Maša Kociper je s poglobljenim branjem Domovine, saj si brez tega podrobne “analize” najbrž ni privoščila, nedvomno razširila obzorja svojega razmišljanja, kar ji lahko v življenju zgolj koristi.
Malo manj pa smo srečni, ko se politiki spuščajo v ocenjevanje nečesa, česar ne poznajo, ne razumejo, oziroma kar se zanje niti ne spodobi. Ironija je, da na levi sceni politikom SDS-a očitajo ravno to – politične pritiske in vmešavanje v medije, medtem ko so bili njihovi parlamentarni nastopi ter predlog sklepov tipični primer poskusa poseganja politike na medijsko področje.
Za razumevanje, kaj vse je s tem narobe, ostanimo pri “ekspertizi” Maše Kociper promocijske številke novega tednika Domovina “od strani do strani”, ki jo je ocenila za “pamflet NSi” in se vprašala, “zakaj ga torej plačujemo iz medijskega sklada.”
Najprej – tednika Domovina ne Kociprova, ne drugi davkoplačevalci ne plačujejo iz medijskega sklada. Projekt tiskane Domovine niti ni kandidiral na razpisu, temveč je podprt z zasebnimi investicijami. Prav tako promocijska številka ni bila s strani pošte brezplačno distribuirana, kot se širi “fake news” po družabnih omrežjih.
Zavod Iskreni kot izdajatelj je na razpis prijavil multimedijski programski projekt Dialogos – o vrednotah prihodnosti, ki je zasnovan kot kvalitetna razprava dveh sogovornikov različnih nazorov – oddaje lahko spremljate TUKAJ in sami ocenite njihovo kvaliteto. Navsezadnje je v tretji oddaji sodeloval sam prvi medijski strokovnjak osrednjih medijev, dr. Marko Milosavljević, nad gosti leve prominence v naslednjih oddajah pa bo presenečen še marsikdo.
Maša Kociper seveda o tem ne ve ničesar, pa bi morala vedeti vsaj, da se na tako imenovanem medijskem razpisu financira programske vsebine – torej projekte, in ne medijev kot takšnih. A vse današnje ocene politikov so bile dane brez poznavanja vsebine projektov, ki so prepričali strokovno komisijo.
Da je Domovina “pamflet NSi” Kociprova utemeljuje na voluntiranju zdajšnjega ministra Cigler Kralja pri izdajatelju, Zavodu Iskreni. A argument je za lase privlečen toliko, kot trditev, da je gasilsko društvo Šmarca izpostava LMŠ-ja, ker je njegov član Marjan Šarec in mu je kot župan za delovanje dodeljeval občinski denar. Ali pa, da je RTV Slovenija izpostava strank SD, LMŠ in Levica, ker so tam službovali njihovi predsedniki oz. vidni strankarski politiki (navsezadnje tudi predsednica odbora za kulturo, Violeta Tomić).
Drugi “dokaz” za Kociprovo pa je izbor Jerneja Vrtovca za najuspešnejšega politika meseca aprila s strani poznavalcev politike, sodelujočih v našem projektu ocenjevanja uspešnosti slovenskih politikov. Ampak potem je Domovina ta mesec pamflet nepovezanih poslancev, ker je bil za najuspešnejšega ocenjen Igor Zorčič, novembra lani je bila pamflet DeSUS-a, ko je bil na vrhu Karl Erjavec, januarja 2019, ko smo začeli s projektom, pa celo pamflet Liste Marjana Šarca, ki je bil takrat ocenjen za najuspešnejšega.
Približno na tem nivoju so bili današnji argumenti praktično vseh razpravljavcev iz političnih vrst, na podlagi katerih so zahtevali razveljavitev razpisa. Zato niso vredni minute resne razprave o problematiki državnega financiranja medijev in so živ dokaz, zakaj bi ta tema morala ostati izven sfere političnega. Tudi zato kaj več iz same razprave v tem članku ne poročamo.
Referenca avtorja tega komentarja, da o tej tematiki presoja, pa je dvajset let medijskega dela, katero je bilo samo dvakrat podprto z davkoplačevalskim denarjem, in obakrat problematizirano – pred desetletjem s strani politikov SDS-a, danes s strani politikov levih strank. V obeh primerih s približno enako praznimi argumenti in na primerljivem nepoznavanju tematike, kot so to danes demonstrirali Kociprova in tovariši.
In edina resnica je, da se je medijski razpis v času serije levih vlad iz tekmovanja kvalitetnih, raznolikih in domiselnih vsebin predvsem manjših, nišnih medijev, sfižil v redno vsakoletno državno pomoč pešajočim dominantnim medijem, ki so sčasoma postali odvisni od (teh in drugih) davkoplačevalskih sredstev. Prav zato je ogenj v strehi letos, ko so jim bila po dolgih letih državne infuzije ta “odtegnjena”, kot to imenujejo sami. Zaradi njih je pretekla leta brez realnih možnosti za državno sofinanciranje ostajala večina prijaviteljev, ki pa niti slučajno nimajo političnega in ideološkega zaledja, da bi lahko izpeljali lobistično akcijo takšnih razsežnosti, kot jo spremljamo tokrat.
Prav slednja, na čelu z današnjo politično agitacijo leve opcije za medije iz “svojih” nazorskih in interesnih krogov, je najboljša demonstracija tega, zakaj je od časa do časa dobro, da se oblast v državi zamenja ter se vsaj za kakšno leto od proračunskih sredstev odstavi tiste, ki jih jemljejo za povsem samoumevne – torej da jim sama po sebi pripadajo. In da dobi svojo priložnost tudi kakšen kvaliteten programski projekt iz medijev, ki nimajo potrebnega političnega in ideološkega zaledja za redni vsakoletni abonma na razpisih, ki naj bi pomenili pošteno tekmovanje izvirnih novinarskih vsebin.
2/2 … Tako je @LidijaDM čisto resno sposobna analize @Nova24TV, čeprav zatrjuje, da je ne gleda, niti bere, @MasaKociper pa za tednik @Domovina_je preprosto ocenj, da gre za pamflet @NovaSlovenija …⬇️ https://t.co/FybBDLawMC pic.twitter.com/IURQH6PRHg
— BojanPožar (@BojanPozar) June 9, 2021
Po njihovih merilih je to nedopusten pritisk medije.
— Johanca #CepimoSe (@Johanca_4me) June 9, 2021
Karikatura za naslednjo Domovino se riše skoraj sama: Maša Kociper s krogci, je končno vzela v roke Domovino – kvalitetne vsebine v njej, jo bodo zagotovo spremenile v bolj razgledano osebo 🙂
Sicer razpis ne sme biti samoumeven levim medijskim prijaviteljem. V primeru, da ne morejo preživeti brez tega denarja, naj preprosto ugasnejo. Simple.
Tako je.
Ne bo pomagalo gospa,ki govori o 7 kvadratnih metrih veliki občini niti Domovina ne more več pomagati. Izgubljen primer. Če bi ji dal v varstvo 3 narisane ovce bi jih sigurno izgubila.
Politiki leve opozicije v parlamentu presojali, katerim medijem bi morali dati in katerim odvzeti državno financiranje
Gospod Čakš! To bi pa že lahko vedeli, da ima v demokraciji vsak pravico presojati! Koliko bo pa njegova presoja upoštevana, je pa druga stvar! Naslov je torej neposrečen, ker naslov napeljuje na misel, kako si to sploh upajo!
Torej, če leva politična opcija odloča o čem in ima desna pripombe, se to imenuje vmešavanje v delo neodvisnih institucij ter uvajanje diktature. Ko pa desna politična opcija nekaj odloči in ima leva politična opcija pripombe, je pa to pravica presojanja v demokratični družbi. Zanimivo. Torej prvorazrednost in drugorazrednost ni omejena samo na dogodke ampak očitno ta delitev obstaja tudi za nas državljane.
To je res Igor. A naslov je zgolj poročilo o tem, da so razpravljali. V prispevku je tudi povedano, kaj so razpravljali, komentar pa je ločen od poročanja.
Zorčič ne dovoli, da bi vsak lahko presojal!
Ko Maša Kociper postane urednica tednika DOMOVINA je to dosežek posebne vrste, treba se ga je zapomniti.
Po izdelanem magnetogramu lahko dobite njeno analizo kot vodilo, kakšna vsebina mora biti da načnete krog krog sredinskih bralcev. Mehke slike in vsaj dva članka, ki jih ženske rade popoldan preberejo. In zmaga je naša.
Kako pa se morajo vsebina programirati v celoti pa je treba poslušati tov. Tomić alias Šentjurc. Šenjurčeva iz revirjev, Tomićeva iz uskoške familije. Vsi internacionalisti, vsi komunisti. Socializem jim je zgolj za krinko, tako kot Hitlerju.
To je res.
Po tolikih letih komunistične vladavine bi že lahko vedeli, kako nam komunisti vladajo.
Sprva, v diktaturi so na silo zavzeli vse pomembne pozicije v družbi. Po osamosvojitvi in tako imenovanem sestopu iz oblasti, pa so se sicer navidezno umaklnili in prepustili represivni aparat demokraciji. Ne vladajo več nad policijo in vojsko.
Zadržali pa so vse pomembnejše vzvode, ki jim omogočajo vladanje. Tudi sedaj bi vladali, pa ga je polomil njihov izbranec Šarec.
Kljub slavnostno napovedanemu sestopu in prelevitev v socialdemokracijo, se komunisti niso odrekli financam, torej bankam, niso se odrekli gospodarstvu, pred vsem pa ne šolstvu, medijem in sodstvu.
Zaradi neznanja in pred vsem zato, ker komunizem pač ne zna gospodariti, so zavozili gopspodsrstvo in bančništvo, ki je sedaj že v privatnih rokah, na žalost v glavnem tujih.
Tako komunistom preostane samo še vladanje, nadzor nad proračunskimi sredstvi, ki so lahko vir napajanja njihovih tajkunov.
Z izgubo oblasti so izgubili nadzor nad proračunskimi sredstvi, ki so jih delili med svoje zaveznike. Zato pravzaprav prihaja do napetosti, do protestov in do ekscesov, ki vodijo v bitko na nož. Ni izključena serija atentatov, če s političnimi sredstvi ne bodo dosegli zmage.
Značilni pa so fevdi, ki jih obvladujejo. Eden takšnih je šolstvo.
Kaže, da je Slovenija po številu doktorjev znanosti na miljon prebivalstva vodilna država na svetu. To je posledica šolskega fevda, ki ga obvladujejo komunisti. Najprej so si izmislili in uzakonili pravilo, da je edini kriterij za zasedbo določenege vodilnega mesta šolska izobrazba( da mora kandidat biti naš, se razume samo po sebi). Za pridobitev ustrezne šolske izobrazbe so organizirali razvejan šolski sistem, ki vzgaja in podeljuje diolome in doktorate za prešetevilne poklice, ki se pojavljajo na razpisih in jim morajo kandidati ustrezati.
Šole so državne ustanove in samo one imajo pravico šolati kadre, zato je jasno, da politično usmerjene šole ustvarjajo politično usmerjeno stroko, ta pa seveda služi politični opciji, se pravi komunistični družbi.Ko tukaj omenjam komunizem in komunistično družbo seveda poensotavljam. vse skupaj je en sam komunizem, pa naj ga nekateri poimenujejo tako, drugi drugače, gre za eno in isto stvar. Gre za oblast, diktaturo, ki se zaleze v vse družbene pore in vlada.
Tako komunistično šolstvo skrbi za pravo ideološko usmerjenost, nato pa predstavlja edino stroko, ki lahko ocenjuje določene družbene pojave in o njih odloča.
Zančilno je, da je stroka le tam, kjer prevladujejo komunisti izšolani na komunističnih fakultetah, med katerimi prednjači FDV, kjer so strokovnjaki za vsa področja in edini lahko podajajo meritorna mnenja o vseh stvareh , ki se porajo v družbi in širše. Njihova ni le Slovenija, je svet in celo vesolje.
Karkoli se zgodi in potrebujejo mediji stroko, jo najdejo v profesorskem kadru FDV. Da pa ne bi bila ta pričanja preveč monotona, ali bi celo lahko kdo pomislil, da so naročena, takoj na pomoč priskoči še stroka iz filofaksa,pravne ali ekonomske fakultete.
Kdorkoli v državi ne upošteva te tehnologije, ni strokovnjak, je šarlatan.
Poglejmo si samo zelo lep primer vladne strokovne skupine za boj proti kovidu. Ta skupina je sestavljana iz 15 ali nekaj več vrhunskih strokovnjakov iz področja medicine. Zato ne uživa med komunisti zaupanja. Skorja dnevno slišimo pomisleke, da ne gre za stroko. Seveda, saj v skupini ni nikogar iz FDV in filofaksa.
Ščasoma so komunistična visokošolska preročišča dobila vseeno konkurenco na novih mlajših univerzah.
Takoj je potrebno odločno ugotoviti, da tam ni stroke, saj teh univerz ne kontolirajo komunisti. Če, je njhov vpliv premajhen, zato se pač ne morejo njihovi učitelji predstavljati kot renomirani strokovnjaki.
Dolgi uvod lahko pojasni problem delitve sredstev med medije.
Jasno je, da je delitev nepravična, pred vsem pa nestrokovna. Kljub temu da je ministrstvo upoštevalo proceduro, ki je predpisana za takšno razdeljevanje, ni prav, saj ni bila prisotna stroka. Ni bililo ednijh strokovnjakov, ki zmorejo opraviti tako zahtevno nalogo.
Zakaj pa imamo javno šolstvo? Zakaj imamo strokovnjake, ki brez posebnih navodil vedo, komu je potrebno podariti denar?
Ve se, da je FDV edina znanstvena inštitucija, ki ve, kako se ta denar deli. Ve, komu denar pripada.
Vse kar ni kronano s FDV v Sloveniji ne velja nič. Še huje, če kdo izpusti iz odločanja zanesljivi kadre FDV, je diktator, ki izvaja pritisk na medije in ga je potrebno očrniti v evrospki medijski loži.
Primer pa nam nazorno kaže, da je v Sloveniji okrog 5.000 oseb ki vladajo, saj so nameščene na pozicije kretničarjev, ki skrbijo za to, da se družba premika po komunističnih tirnicah in ne iztiri.
Teh 5.000 oseb se same imenujejo za intelektualce. Dvorne znanstvene ustanove so jih promovirale med znastvenike, posredno nekatere najbolj nasilne pa celo v akademike, ki znižujejo ugled SAZU.
Dokler nam bodo vladali ti intelektualci, Slovenija ne bo izvedla tranzicije in bo komunistična republika.
Da pretiravam? Niti ne. V Sloveniji se ne more zgoditi nič, če zadeve ne odobri stroka.
Včeraj smo bili priča, kako stroka v parlamentu obračunava s šarlatani, nepoklicanimi, ki so si drznili deliti naš denar. Ja naš, denar, ki pripada samo nam, komunistom.
Se s tem strinjaš Igor?
APMMB2
Vsak pošten državljan, ki pozna razmere v Sloveniji, se z vami strinja.
Komunisti so v času njihove DIKTATURE obvladovali vse od sodstva pa do ŠOLSTVA.
To šolstvo “ustvarja stroko, ki mora gledati le v Levo”.
Imate prav, “stroka” je lahko samo Leva, ali pa se je ne upošteva.
To je lepo pokazal tudi zadnji primer v PARLAMENTU, kako Zorčič, skupaj s “pravno stroko” razume DEMOKRACIJO.
Bravo, resnično, ampak žalostno za Slovenijo. Pretečti bo moralo še 150 let, da bomo imeli demokracijo, ker paradajzarji že počasi na škrge dihajo. Najprej je potrebno komplet sodnijo zamenjat, te dati na borzo in v penzion, pa postavit sodnike s svetovnim nadzorom, ne pa rdeče debile s podarjenimi diplomami
Gospod, tovariš Igor! Tako kot vi presojate marsikaj, bi se morali preseliti v Venezuelo, Vietnam, Laos ali pa morda na “daljše” počitnice na Kubo. Morda bi celo kakšno mišljenje spremenili.
Levičarji so kot razvajeni otroci. Ko gredo z babico v trgovino, jim ta vedno kupi liziko. Ko gre pa ata z njim v trgovino, pa včasih ni lizike. In takrat se mečejo po tleh in trmarijo. Ni pametnega razloga za nakup lizike ampak tako so si zamislili. No, v bistvu je razlog. Očitno je bila v liziki substanca, ki jih je naredila odvisne in zdaj ne morejo brez nje. Enako je pa z razpisi. Navadili so se na njih kot na subvencije in zdaj nimajo denarja za normalno poslovanje. Pametnega argumenta nimajo, zato pa trmarijo kot otrok v trgovini brez lizike.
Zelo dobra prispodoba.
Če Delo, Dnevnik in Mladina skrbi, da bo javnost prikrajšana za obveščenost, jim zagotavljam, da že 20 let živim brez njih in sem vseeno dobro obveščen. Nič mi ne manjka. Še prihranil sem lepo vsoto.
Sicer pa odličen komentar Uredništva.
Stara in še vedno priljubljena je populistična ljudska tolažba, da ne medalja in ne krogla nikoli ne zadeneta pravih prsi!
Zaradi česar so tisti, ki niso bili iz množice kandidatov izbrani (za medaljo), nikoli in nikdar niso zadovoljni ne s tistimi, ki odločajo, in ne s pravili igre, v katera so sami zavestno privolili, ko so v igro z vnaprej določenimi in znanimi pravili vstopili.
Tisti mediji, lastniki, upravljalci, uredniki, novinarji, zunanji sodelavci, ki se zdaj glasno in besno pritožujejo nad veljavno izbrano in strokovno kompetentno strokovno komisijo ministrstva za kulturo, ki da ni izbrala njihovega “projekta” in ga ni podprla z državnim denarjem davkoplačevalcev, so podobni otročje diletantskim žogobrcarjem, ki bi po prejetem golu zahtevali spremembo pravil igre, na katera so sami privolili s prostovoljno postavitvijo na igrišču.
In infantilnim žogobrcarjem, ki ne zmorejo sprejeti poraza, so podobni oz. kar enaki politični in “strokovni” medijski kibici, ki po veljavno ter pregledno izpeljani ter dokončani “igri” zahtevajo nič manj kot “podiranje šahovskih figur”, izničenje rezultatov kompetentnih presoj, zamenjavo sodnikov (članov komisije) in najbrž tudi pravil igre do tiste mere, da bodo “njihovi” vselej in samoumevno še naprej “zmagovalci” in še naprej ter zanesljivo abonirani prejemniki dodatnih denarcev iz žepov vseh slovenskih davkoplačevalcev.
Še enkrat bom poudaril, da bi država (oz. ministrstvo za kulturo v njenem imenu) morala predvsem zagotoviti čim boljše in čim bolj enakopravne in pravične zunanje pogoje poslovanja za vse medije na trgu, brez izjem.
Dodatno projektno in zgolj začasno so-financiranje izbranih medijev bi morala uveljavljati zgolj v skrajno omejenem časovnem roku in zgolj s posebnimi vsebinsko strogo določenimi programskimi cilji, jasno razvidnimi iz razpisa, v katerem bi morali biti jasno zapisani tudi kriteriji in merila vrednotenja prispelih projektov.
V izhodišču projektnih razpisov bi moralo biti jasno zapisano, da z njimi ministrstvo spodbuja le kakovostno zapolnjevanje medijskih “belih lis” oz. nezaželenih “praznin” na področju izbranih vsebin, novih profesionalnih žanrov in medijskih formatov ter predvsem, da skuša pomagati v prvi vrsti novim medijem zgolj in samo pri prvih korakih na sicer svobodnem in enakopravnem medijskem trgu.
Vsem ponudnikom in izvajalcem medijskih storitev bi moralo slej ko prej postati jasno, da noben medij ne sme in ne more biti eksistenčno odvisen zgolj od začasnega in omejenega projektnega denarja iz žepov vseh davkoplačevalcev. Kar pomeni, da noben medij ne more preživeti, če ga ne sprejmejo in s svojimi sredstvi ne podprejo bralci, poslušalci in gledalci ter poslovno zainteresirani pravni osebki.
Ukiniti ta način delitve državnega denarja.
Komentatorji pozabljate, da v bistvu levi mediji večino sredstev sploh ne dobijo preko medijskih razpisov. Tabela, ki ste jo na Domovini prikazali (https://www.domovina.je/milosavljevic-nekateri-mediji-so-avtomaticno-pricakovali-denar/) odstre le del zgodbe, saj je razpis za vsebine medijev načeloma pač pluralna, neodvisna zadeva (opomba: kolikor je v preteklih letih pač že bila).
Glavnina denarja se k velikim MSM pretaka mimo razpisov, kot je bilo prikazano tule: https://www.domovina.je/janseva-vlada-gor-ali-dol-izdatna-javna-sredstva-za-leve-medije-tudi-v-letu-2020/
To so pa bistveno višje številke od le-teh v razpisu za vsebine medijev in v bistvu so te številke ključne za medijsko preživetje.
Za npr. Dnevnik je tako ključnih 6,5 milijona evrov, ki jih je dobival mimo razpisov in ne 217.000 evrov iz naslova razpisa za vsebine medijev.
Uredništvo, kaj res ni kaj bolj pametnega za pisanje kot o bandi zadrogiranih lenuhov. Imajo 5-10% volilcev in lahko do onemoglosti zavijajo v luno, kaj več od plačanega “teatra” ne bodo dosegli. Tako ali tako je njihova igra, ki jo plačuje velekapital, opij za 5-10% volivcev, ki pojma nimajo za kaj se gre in kdo ima od tega dobiček.
Edino kar ima smisel je, da daste v nedeljo v pušco kot zahvalo, da Vam delajo dobro brezplačno reklamo.
Samo upam, da ste Kociprovi poslali povezavo do tega članka. Mene bi bilo na njenem mestu sram, če bi se tako blamiral…
Sram je samo poštene ljudi, ko spoznajo, da so nekaj narobe naredili.
Brezobzirneže, pa nikoli ni sram.
Poglejmo na leto 1945, ko so po vojni pobijali nedolžne ljudi.
Zelo malo se jih je pred smrtjo pokesalo. ZZB, pa je še danes ponosna na ZLOČINE in prav nič jih ni sram, to celo junaško demonstrirajo..