Milosavljević: Nekateri mediji so avtomatično pričakovali denar

Rok Čakš
5

Nekateri mediji, ki so prijavili svoje projekte na javni razpis za sofinanciranje medijev, so glede na svoj status avtomatično pričakovali denar, je razburjenje okrog medijskega razpisa komentiral dr. Marko Milosavljević.

Dodal je, da med tistimi “ki niso dobili sredstev, sedaj mnogi mislijo, da so si jih zaslužili, in zdaj krivijo najrazličnejše razloge”.

A profesor novinarstva s FDV-ja tega ni izrekel letos, temveč ob zelo podobni, a obrnjeni situaciji, leta 2009, ko so nekateri mediji ostali brez sredstev po takratni menjavi oblasti (vir: Siol.net).

In če je takrat za STA dejal, da je sam “proti financiranju velikih medijev s strani države,” dobro desetletje kasneje meni drugače. Saj bo, kot je dejal za Večer, “prek večjih medijev gotovo dosežen večji javni interes z vidika dosega.”

Kot kaže spodnja analiza prejemnikov sredstev iz medijskega razpisa v zadnjih enajstih letih, se je zgodilo ravno to, pred čemer je takrat svaril dr. Milosavljevič: veliki mediji so, glede na svoj status, avtomatično prejemali denar.   

Razdelitev sredstev iz razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev je v Sloveniji zadnji čas vroča tema; ne toliko, ker bi tako zanimala javnost, temveč ker se zdi pomembna samim ustvarjalcem medijskih vsebin. Čeprav je večina prejemnikov sredstev, glede na prejšnja leta, enaka, pa nekaj večjih medijev, vajenih rednega vsakoletnega financiranja, tokrat na razpisu ni bilo uspešnih. Po več letih neuspešnih poskusov pa so finančno podporo države dobili nekateri drugi, manjši in nazorsko drugače usmerjeni mediji.

Čeprav se Društvo novinarjev Slovenije opredeljuje kot vseslovenska novinarska organizacija, so tokrat stopili v bran enim medijem ter kot “problematične” izpostavili druge.

V protestni izjavi so izpostavili, da so brez financiranja ostali “ključni osrednji nacionalni in regionalni mediji ter neodvisni portali.” Po drugi strani pa se jim zdi problematično “financiranje tolikšnega števila izdajateljev, ki so jih bodisi ustanovili člani SDS, imajo madžarsko lastništvo oziroma so svetovnonazorsko blizu katoliški cerkvi.”  Pri tem so poimensko izpostavili Nova obzorja d.o.o., Nova24TV, Planet TV, Siol.net, Zavod Iskreni in oddajo Faktor.

Da so lahko podali “pošteno in celovito oceno javnega financiranja medijskih vsebin“, so v društvu počakali na objavo celotnega seznama. Takšno oceno so po njihovem lahko podali brez vpogleda v konkretne projekte, ki so jih na razpis prijavili posamezni izdajatelji medijskih vsebin.

Milosavljević: na komisijo so pritiskali vsi

A razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev je namenjen financiranju posameznih projektov in komisija ni ocenjevala samega medija, je bistvo izbirnega postopka že leta 2009 razložil dr. Marko  Milosavljević. Že takrat je bil kot predsednik komisije razočaran, “da so mnogi mediji, ki so jim pomoči iz tega razpisa življenjsko pomembne”, oddali slabo in površno pripravljene projekte.

Tudi takrat so po njegovih besedah na komisijo pritiskali vsi: “politiki, poslanci, župani, lastniki medijev, direktorji, uredniki in sorodniki prej navedenih.”

Poudaril je, da javni razpis ni namenjen sistematičnemu financiranju posameznih medijev, ampak financiranju posameznih projektov ter dodal, da je sam proti financiranju velikih medijev s strani države. A je opozoril, da je zakon takšen, kot je.

Enajst let kasneje: veliki mediji postali redni letni prejemniki državnega denarja iz medijskega razpisa

Razpis, ki naj bi bil vsakoletna enakovredna tekma različnih medijev, predvsem manjših oziroma tistih, ki v medijsko krajino prinašajo drugačnost, pluralnost, se je v enajstih letih od zgornjih Milosavljevićevih misli izjalovil ravno v to, pred čemer je svaril medijski strokovnjak s FDV-ja.

Kot je razvidno iz spodnje tabele, so redni vsakoletni prejemniki sredstev postali ravno “veliki”, oziroma “ključni osrednji nacionalni mediji”, kot so jih v svoji izjavi označili v DNS.

Prvi med njimi je osrednji slovenski časopis Delo, ki je v zadnjih enajstih letih financiranje iz medijskega razpisa prejel vsako leto razen 2017 in letos. Podobno je s časopisom Dnevnik, ki je, vključno z letos, brez ostal trikrat, Večer pa štirikrat. Mladina je letos ostala brez sredstev iz razpisa prvič po sedmih letih rednega financiranja.

Od nazorsko drugačnih medijev imajo dobro serijo uspešnih prijav tudi Demokracija, Reporter in Družina, a z nekaj nižjim skupnim seštevkom od zgoraj navedenih medijev.

Od manjših medijev, ki so jih omenjali v DNS, izpostavljamo Pod črto, ki naj bi po krivici izvisel, ter Časnik in Domovino, ki sta bila našteta med “problematičnimi”.

Najdlje, že več kot desetletje, je na medijski sceni Časnik.si, a je bil v tem času na razpisu uspešen trikrat, sredstva je prejel leta 2012, 2015 in letos. Precej uspešnejši pri pridobivanju davkoplačevalskih sredstev pa je Podčrto.si, ki mu je bilo državno financiranje položeno praktično v zibelko in ga nato spremljalo skozi vsa leta odraščanja do danes.

Novo na Domovini: video oddaje – soočenje sogovornikov o vrednotah prihodnosti Foto: Dialogos

Medij Domovina, ki je nastal nekaj mesecev za Podčrto.si, tovrstnih rojstnodnevnih državnih darov ni bil deležen. Po več neuspelih poskusih smo bili z multimedijskim projektom Dialogos – o vrednotah prihodnosti, uspešni šele letos, po šestih letih od nastanka. V tretji video oddaji Dialogosa, o slovenskih medijih med avtonomijo, pluralizmom in politično odvisnostjo, je sodeloval tudi dr. Marko Milosavljević.

Medijski razpis zgolj eden od virov davkoplačevalskih sredstev s strani velikih medijev

Razgreta razprava okrog medijskega razpisa, ki jo, kot se sliši, že izvažajo v tuje medije kot so New York Times, Euronews in drugi, odvrača pozornost od dejstva, da gre pri konkretnem razpisu le za enega od odvodov državnih sredstev v večinske medije. Kot primer – zgolj z Ministrstva za kulturo je Delo v pregledanem desetletju prejelo še enkrat toliko državnih sredstev kot preko medijskega razpisa – skupaj več ko pol milijona. Podobno je, sicer v nižjih zneskih, oziroma deležih, tudi pri Dnevniku, Mladini in podobnih.

Kot smo nedavno pisali na Domovini, zgolj Erar v letu 2020 beleži 228 tisoč evrov investicij v Mladino iz različnih javnih blagajn (oglaševanja raznih javnih institucij, množične naročnine – na RTV Slovenija imajo denimo naročenih kar 54 Mladin), pa dobrega pol milijona v Dnevnik ter kar 1,6 milijona evrov v Delo.

Kaj dr. Milosavljević pravi danes

Desetletje kasneje je v osrednjih medijih najbolj priljubljeni komentator slovenske medijske scene do državnega financiranja “velikih medijev” mnogo bolj prizanesljiv. Za Večer je tako pred dnevi ocenil, da bi “na razpisu lahko dali prednost medijem z manjšo naklado, ker se poskuša okrepiti pluralnost in se torej pomaga tudi manjšim medijem, medtem ko večji običajno imajo tudi več finančnih sredstev in naj ne bi potrebovali toliko dodatne pomoči. A po drugi strani je bolj logično, da sredstva dobijo večji mediji: kulturne vsebine v Delu ali Večeru bodo dosegle bistveno večje število državljanov kot pa objave v nekem relativno marginalnem mediju s tisoč primerki naklade. Prek večjih medijev bo gotovo dosežen večji javni interes z vidika dosega.”

Katero Milosavljevićevo stališče – današnje ali tisto izpred desetletja – je bližje duhu in namenu sklada za sofinanciranje programskih vsebin medijev, presodite sami.

5 KOMENTARJI

  1. To da se nekateri, ki imajo več kot 1,000.000,00 EUR letnega prihodka zaletavajo zaradi 20.000,00 EUR ali 2 % pomeni, da nekateri razen kraje državnega denarja ne razumejo prav nič.
    Ali si morete misliti da en novinar ki ima univerzitetno izobrazbo ne more zaslužiti brutto na leto 30.000,00 EUR. 10.000,00 EUR razlike je za davke.
    Torej so vsi taki diplomanti ki ne more napraviti letno prometa za 30.000,00 ZANIČ in njihova diploma ZANIČ in takim pripada za ženske metla za moške pa kramp in lopata.
    Sramota za vse novinarske diplome in šopirjenje revežev, ne fizičnih ampak mentalnih.
    Če delavec z osnovno šolo lahko zasluži bo tudi kao neki intelektualec.
    In če take podpirajo levičarji je to samo dokaz več kako so umsko zaostali. Če pa se oglasi še Štrukelj pa to samo potrjuje: LENOBA, LENOBA vseh grdob GRDOBA.

  2. Nekateri na ves glas povdarjajo, kako da morajo več odločati ljude. Ko pa se pojavi predlog, da bi večji procent dohodnine zavezanci zami razporejali, so pa proti. Jaz sem za 10%. Iz tega se bi financirali vsi NVO-ji, mediji pa še kdo. Takoj bi shirali vsi, ki so sami sebi namen.

  3. Medij, ki se ne zmore z lastnim profesionalnim delovanjem ohraniti na svobodnem tržišču, zagotovo ni vreden javne podpore.
    Če si ni sposoben pridobiti dovolj denarja od neposrednih kupcev/naročnikov ter od oglaševalcev in potencialnih poslovnih partnerjev, ga ne more trajneje ohraniti noben državni sklad in nobena strokovna komisija v imenu splošne javnosti in domnevne pluralnosti.
    Edina smiselna izjema, ki bi morda lahko prispevala k nujnemu in zaželenemu medijskemu pluralizmu slovenskega medijskega prostora, bi morda bila začetna in strogo omejena začasna oz. “zagonska” državna subvencija za nove medije z novimi vsebinami in potencialno novimi uporabniki oz. ciljnimi bralci, poslušalci, gledalci.
    Kar pomeni, da bi se razpisna komisija lahko v izhodišču odrekla pragmatičnemu in skrajno nespodbudnemu načelu “vsakomur nekaj” ter se vsako leto selektivno in odgovorno odločila zgolj za skrajno omejeno število začasnih prejemnikov morebitnih zagonskih subvencij.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime