Pod svobodnim zdravstvom



Prihajajoča vlada je v svojo koalicijsko pogodbo napisala nekaj alinej v zvezi z zdravstvom. Zdravniki smo, tako kot večina ljudi, napovedane ukrepe sprejeli z razočaranjem. Od stranke, ki v imenu nosi besedo “svoboda”, bi pričakovali odločnejše prelivanje te vrednote v program dela. Žal se je zgodilo obratno. Praktično vsem točkam je skupno to, da zmanjšujejo še tisto malo svobode, ki je sistem še premore.

Svetlo upanje je predstavljal kandidat za ministra dr. Bešič Loredan, pa vendar malo pomaga dober kandidat, če je vezan na dokument, ki spominja na predvolilni program stranke Levica.

Pojdimo po vrsti. 

Napovedali so skrajšanje čakalnih dob v zdravstvu. Zakaj nastajajo čakalne dobe?

V Sloveniji imamo takšen sistem zdravstvenega zavarovanja, kjer je ZZZS edini ponudnik storitev. Torej ima monopol. ZZZS vsako leto vnaprej določa koliko posegov bo opravil vsak zavod in po kakšni ceni. ZZZS npr. odloči, da bo plačal neki bolnišnici 100 operacij menjave kolka. Če pa jih morate narediti 150 in jih bolnišnica toliko dejansko opravi, od 101. operacije dalje bolnišnica dela izgubo. Kaj potem delajo zdravstveni zavodi? Prvih 100 pacientov si razporedijo čez celo leto, od 101. pacienta dalje pa uvrstijo v naslednje leto. Tudi, če to pomeni, da ima osebje dovolj prostega časa – plansko-gospodarska norma je opravljena.

Zakaj pridem samoplačniško lahko do iste storitve in do istega zdravnika prej?

Zato, ker ste 101. pacient in je ZZZS-ju za vas zmanjkalo denarja. Obstajajo svetle izjeme, kot kardiologinja prof. Metka Zorc iz Medicorja, ki naprej sprejema paciente kljub temu, da od avgusta dela sebi minus. Lepo, bi kdo rekel, ampak – ali je to prav, da sistem izkorišča dobre in srčne zdravnike?

V oči bode prepoved dela v popoldanskem času. Govoriti o konkurenčnih klavzulah je v državnem zdravstvu, kjer ni profita in ne konkurence, nesmiselno. Jaz sem vesel, če kdo drug pobere nekaj mojega dela – imam zato več časa za svoje paciente, ambulanto, oddelek in urgentne službe. Vnebovpijoče vprašanje pa je, zakaj se vlada vtika v moje popoldneve. Jaz imam sklenjeno pogodbo s svojim delodajalcem za XY ur, ki jih pošteno oddelam. Kaj počnem v prostem času, je moja stvar.

Če zdravnik ne sme delati popoldne, ampak le dopoldne in le v državnem zdravstvu z zanič plačo – je to več svobode ali manj svobode?

Poleg tega, bodoča koalicija namerava zvišati minimalno plačo na 800 eur. Prva zdravniška plača bo po novem le 100 eur nad minimalno plačo in celih 400 eur nižje od povprečne plače. Nekoliko starejši zobozdravnik v državnem zdravstvu zasluži cca.1200 eur. Če je študij težek, delo zahtevno in plača slaba, zakaj bi kdo to študiral? In zakaj bi kdo iz tujine prišel v takšno stanje? Etični pogon ima mejo.
Rešitev je v odpiranju trga zavarovalnic. Naj več zavarovalnic ponudi svoja zavarovanja, ljudje naj prosto izbirajo.

Namesto monopola konkurenca


Ena redkih pozitivnih stvari v tej koalicijski pogodbi je, da bodo plačevali po opravljenih storitvah. V naslednjem stavku pa že napoved, da bo ta ukrep le začasen, dokler se ne skrajšajo čakalne vrste. Ampak povejte mi, če je vključitev vseh kapacitet nekaj, kar krajša čakalne vrste – zakaj ne bi takšnega uspešnega sistema imeli ves čas? Ali bomo vsakič počakali, da se v našem neučinkovitem zdravstvenem sistemu spet ustvarijo čakalne vrste, da bomo spet poklicali koncesionarje in zasebnike na pomoč?

Rešitev je v odpiranju trga zavarovalnic. Naj več zavarovalnic ponudi svoja zavarovanja, ljudje naj prosto izbirajo. S tem ustvarjamo izbiro in konkurenco, da se bodo zavarovalnice trudile dobiti več zavarovancev. Pri avtomobilih deluje: nikogar nisem srečal, ki bi na popravilo avta čakal dve leti.

Bodoča vlada pa namerava nasprotno: z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja bi vam vzeli eno redkih izbir, ki jih imate v zdravstvu. Če ste včasih lahko izbirali med dopolnilnimi zavarovanji in po novem ne boste mogli več, je to več svobode ali manj svobode?

Odločajo naj ljudje


Beseda, ki se nekajkrat ponavlja, je centralizacija. Centralizacija pomeni, da bodo v nekem središču prevzeli vaše naloge, ker vam ne zaupajo, da jih boste dobro opravili.

Centralizacija nabav medicinskega materiala je klasičen primer. Ni mogoče, da ena oseba v Ljubljani ve za vsako potrebo v vsaki ambulanti v vsakem zdravstvenem domu. Za nizke cene pa najboljše skrbi tisti, ki dela neposredno s pacienti. Že zdaj zasebniki kupujejo medicinsko opremo po 1/3 cene kot v javnih zavodih. Samo kopirajmo tisto, kar deluje.

Tako daleč so šli, da so celo zapisali, da bodo povečali “izkoriščenost medicinske opreme”. Kako naj minister za zdravje preverja izkoriščenost vsakega ultrazvočnega aparata, vsakega CT-ja ali vsake igle? 
Beseda, ki se nekajkrat ponavlja, je centralizacija. Centralizacija pomeni, da bodo v nekem središču prevzeli vaše naloge, ker vam ne zaupajo, da jih boste dobro opravili.

Rešitev nikakor ni v še večji centralizaciji zdravstvenih odločitev, ampak ravno nasprotno: treba je vrniti moč odločanja ljudem. Decentralizacija vodenja zdravstvenih zavodov: naj vsak zavod upravlja s svojim denarjem, naj samostojno sklepa pogodbe z zavarovalnicami in naj konkurira z drugimi zdravstvenimi ustanovami, kdo bo bolj kvalitetno poskrbel za paciente.

ZAKAJ?

Če imamo v mislih, da gre v tem dokumentu za večino zahtev stranke Levica, se ne moremo čuditi, da stremijo k popolnemu nadzoru. V takšnem okolju ni prostora za svobodno odločanje, ker njihovi ukrepi praviloma predvidevajo oškodovanje enih v prid drugim in si nihče ne bi prostovoljno delal škode. Ravno zato so predlagani ukrepi v obliki zmanjšanja izbir in oddaljevanje odločanja od ljudi k vladi, ker se bojijo, da se boste vi sami odločali drugače, kot se oni. Zato vam tudi višajo davke: zato, da sami upravljajo z vašim denarjem, ker vam ne zaupajo, da ga boste smotrno (beri: njim všečno) porabili.

Če ima vlada vse niti v rokah, če ni sploh možnosti, da bi se ljudje odločali drugače, kot zapovedujejo vladne odločitve, je oblast popolna. V tem proseva avtoritarnost skrajnih ideologij: Če meni ni všeč neka oddaja, je ne gledam. Če njim ni všeč neka oddaja, jo je treba prepovedati. Če jaz hočem poslati svoje otroke v zasebno šolo, je to moja stvar. Če Levici niso všeč zasebne šole, jih je treba prepovedati, omejiti in jim ves čas nagajati. 
Če ima vlada vse niti v rokah, če ni sploh možnosti, da bi se ljudje odločali drugače, kot zapovedujejo vladne odločitve, je oblast popolna.

Jemljejo nam izbiro


Obvladajo nas lahko samo, če nimamo druge izbire. Zato onemogočajo zasebne šole, da hodijo vsi otroci v državne šole, potem pa v državne šole uvedejo “vsebine o spolih in spolnih stereotipih”. Na enak način hočejo onemogočiti popoldansko delo in zasebne zdravnike, da jih silijo v državno zdravstvo z zanič plačami, monopolnim državnim zavarovanjem in trikrat preplačano centralizirano nabavo. Tja, kjer so lahko pod nadzorom.

Prihajajo težki časi za zdravstvo. Kolega, tudi zdravnik, mi je danes rekel, da bi takoj šel v tujino, če bi bil nekaj let mlajši. Velika večina nas deli njegove občutke: odpovedi lahko damo, nečloveškim naduram se lahko odpovemo, v tujino lahko gremo. Ampak imamo vsi enake zadržke, ker v tem potapljajočem se sistemu ostajajo naše družine in naši prijatelji, ki si tega ne zaslužijo, saj 96 % ljudi ni volilo Levice, pa je kljub temu obsojenih na njihov program.

Zato je pomembno, da vsi skupaj jasno in glasno povemo Levici: NO PASARÁN. Toliko svobode menda še imamo.

Federico V. Potočnik, dr. med., zdravnik specializant infektologije
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike