Po evropskem košarkarskem naslovu še dva svetovna prvaka v kanuju: smo se Slovenci naučili zmagovati?

Vtisi po zgodovinskem uspehu košarkarjev, ki so v veličastni seriji devetih zaporednih zmag prišli do naslova evropskega prvaka, se še niso dobro usedli, ko je naš šport doživel nov triumf.

V sicer medijsko manj odmevni, a nič manj konkurenčni disciplini kanuja na divjih vodah sta minuli vikend v slalomu in spustu svetovna prvaka postala Benjamin Savšek in Anže Urankar (kajakaš Peter Kavzer pa je bil tretji).

Vsi ti športniki vtisa niso pustili le z rezultati, ampak tudi s samo igro/vožnjo, pristopom in odnosom.

Slovence je (bilo) strah zmagovati

Košarkarje je vseskozi krasil borben in športen duh, ekipna igra in realen, discipliniran pristop brez podcenjevanja ali precenjevanja nasprotnikov.

Sploh zadnje je bilo v preteklosti pri naših športnikih na žalost vse preveč prisotno, tako v posamičnih kot ekipnih športih. In zdelo se je, kot da to nekako odraža tudi narodni značaj. Da se naš narod nikakor ne more počutiti enakovrednega drugim (velikim) igralcem, pa tudi če to objektivno je.

Slovenski ljubitelji športa se namreč še predobro spomnimo bolečih tekem in dogodkov, denimo smučarskih nastopov (npr. nihajoči karieri Tine Maze in Primoža Peterke), nogometa (tekmi Slovenija-Jugoslavija na Euru 2000 in Slovenija-ZDA na SP 2010), olimpijskih nastopov sicer izjemnega gimnastika Mitje Petkovška ali pa morda celo najbolj bolečega poraza košarkarske reprezentance proti Grčiji v četrtfinalu EP 2007 po 20 točkah naskoka.

Nekateri porazi so me zaboleli in na začetku izzvali tudi precej jeze, sploh ker sem vedno bolj dobival občutek, da so pogosto le posledica nekega (nacionalnega) strahu pred uspehom.

Kako Slovenci vidimo sami sebe

Sam sicer nisem pristaš težkih kritik na račun športnikov, ko ne dosežejo pričakovanih rezultatov. Ljudje pač nismo stroji in šport pač ni matematika, da bi bilo vse vnaprej določeno, priznam pa, da so me nekateri omenjeni porazi zaboleli in na začetku izzvali tudi precej jeze, sploh ker sem vedno bolj dobival občutek, da so pogosto le posledica nekega (nacionalnega) strahu pred uspehom.

Še huje je bilo, da se je zdelo, da ta (pra)strah ne zavira samo naših športnikov, ampak dejansko kar celoten narod v vsakdanjem življenju in tekmovanju z drugimi. Da ta nerealno nizka samopodoba in pomanjkanje samozavesti dejansko ovirata naš gospodarski in družbeni napredek ter približevanje zahodni Evropi, kar je morda še toliko bolj privrelo na dan v kriznih letih.

Več kot očitno je (bilo), da imamo Slovenci slabo samopodobo in smo izredno samokritični; takoj, ko opazimo neko napako ali nepravilnost, lahko iz nje naredimo tragedijo, modrujemo o zavoženosti države itd. O tem smo na Domovini pisali tudi v članku o duševnem zdravju, kjer smo navedli denimo podatke iz t.i. svetovne lestvice sreče, ki jo objavlja OZN in kjer Slovenija zaseda bistveno nižje mesto kot na objektivnih lestvicah ekonomske in družbene razvitosti.

S samokritičnostjo seveda v osnovi ni nič narobe, a le dokler smo zmožni svoj položaj videti vsaj približno realno. Tako kot lahko samovšečnost in aroganca povzročita, da nekdo zaspi na lovorikah in dobi "višinsko bolezen", tako lahko tudi pretirana samokritičnost deluje zelo kontraproduktivno in v človeku krepi apatijo, vdanost v usodo ter nedejavnost.

Ali smo se naučili pozitivnega in realnega pristopa do sebe in problemov?

Pomembno vprašanje v zvezi s tem je, ali smo se, sploh v zadnjih letih, Slovenci otresli takšne miselnosti in se naučili/si dovolili biti zmagovalci? Seveda se to ne zgodi čez noč in tudi z enim ekipnim evropskim naslovom ne, a sam bi rekel, da smo gotovo naredili nekaj korakov k temu.

Sicer smo še daleč od denimo ameriške mentalitete, kjer se praktično celotno življenje vrti okoli zmagovanja/porazov in ljudje celoten svet dojemajo kot nekakšen Superbowl velešov, in mislim, da tega tudi ne bi smeli imeti za cilj. Dosti pomembneje je, da se naučimo tega, česar denimo Američanom (pa tudi marsikaterim balkanskim narodom) ne manjka - da nas namreč ni strah uspeha in zasluženega zmagoslavja.

Mislim, da smo temu danes gotovo bistveno bližje kot pred denimo 10 leti. In nedavna zmagoslavja rokometašev na SP, košarkarjev na EP ter veslaška triumfa Savška in Urankarja so to prav gotovo potrdili ter delno tudi zgradili. Šport pač ni samo postranska stvar.