Po Brglezu potop? Kakšna je resnična politična teža dr. Milana Brgleza

Rok Čakš
10
Rok Čakš

Embed from Getty Images
Milan Brglez se je po sredini izključitvi iz stranke SMC danes ponovno oglasil, tokrat v pismu članstvu, ki se je hkrati znašlo v medijih.

Tudi tokrat dramatično opisuje okoliščine svojega “izgona” iz SMC, pri čemer sebe označuje kot strankinega kritika, a sočasno njenega najmočnejšega stebra. Ponovno pa ne skopari z obtožbami na račun Mira Cerarja – tokrat je glavna, da se je “skrito, zvečer, pritajeno … odšel pogajat z Matejem Toninom.”

Brglez že od začetkov spora žanje simpatije v medijih in na družabnih omrežjih, kjer mnogi za končni razhod krivijo Cerarja in izražajo prepričanje, da bo Brglezov odhod stranko močno prizadel, ker naj bi mnogo glasov dobila prav zaradi njega.

Nedvomno je dr. Milan Brglez nekaj volilnih glasov k SMC pritegnil, a številke in nekatera dejstva kažejo, da je njegova resnična politična teža precej manjša, kot želijo nekateri prikazati.

“Dragi prijatelji in prijateljice SMC in vsi v SMC, ki iskreno mislite, stranko SMC sem pomagal graditi od njenih prvih korakov. Bil sem njen kritik, a sočasno njen najmočnejši steber.”  S temi besedami v pismu članstvu, ki ga v celoti objavlja Siol.net, se dr. Milan Brglez umešča v kontekst stranke, ki jo je “pomagal graditi od njenih prvih korakov”.

S stranke ga je zdaj izgnal Cerar, umazano delo pa je po Brglezovih besedah prepustil generalnemu sekretarju, gospodu Jožetu Artnaku. Ta mu je naštel kup očitkov, ki po prepričanju Brgleza ne držijo, vključno s samkandidaturo za predsednika DZ, ki je po njegovem sploh ni bilo.

Kot piše, so v izvršilnem odboru spustili dimno zaveso, da bi ga na hitro odstranili, ker je za določen del SMC-ja pstal “moteč element”. “Verjetno zato, ker sem delal iskreno in pošteno, po svoji vesti in tako, kot sem mislil, da je prav,” meni.

Po Brglezovem prepričanju so se v stranki bali predvsem njegove razprave o tem, da je SMC volitve dejansko izgubila. Kritična ocena bi po njegovem morala biti del vsake resno vodene demokratične stranke in sicer z namenom, da napak ne popravljaš in se izboljšaš.

A kot pravi, konstruktivnih kritik v SMC mnogi ne želijo slišati, predvsem pa ne želijo, da se ovrednoti delo stranke. Brglez nato stranki še očita, da slabo ravna s svojimi ljudmi, Cerarju pa, da je pogosto kršil sklepe izvršilnega odbora stranke, še posebej, ko se je brez pooblastil skrivoma sestal z Matejem Toninom.

“Moja, kot mi očita, »samokandidatura«, je bila zagotovilo, da bi dr. Miro Cerar postal predsednik DZ. On se je pa raje, kot da bi začasno podprl mene, človeka iz svoje stranke, brez pooblastil pristojnih organov stranke, odšel pogajati z mag. Matejem Toninom. Na skrito, zvečer, pritajeno … Tega mu ne bi bilo treba.”

Kako uspešen je bil kot profesor?

Milan Brglez je v politiko 2014 prišel iz akademske sfere, kjer ni naredil preveč impresivne kariere. Čeprav je na politologiji, smer mednarodni odnosi (FDV) diplomiral že leta 1992, in magistriral leta 1996, je doktoriral šele deset let kasneje, pri 39-ih letih.

V politiko se je pri 47 letih podal iz akademskega naziva “docent”, kar je v ZDA primerljivo z “assistant professor”. Za primerjavo, njegov kolega s FDV, dr. Igor Lukšič, ki se je prav tako preizkusil v politiki, je doktoriral pri 32-ih letih, kot 37-letnik je dosegel naziv izrednega profesorja, naslednje leto postal dekan FDV in je danes redni profesor na katedri za teoretsko-analitsko politologijo.

Kljub povprečni strokovni karieri pa je Brglez v politiko vstopil kot predstojnik Katedre za mednarodne odnose FDV.

… in kako uspešen kot politik?

V SMC je Brglez od začetka imel pomembno mesto, kar priča tudi okraj, v katerem je bil dvakrat izvoljen v državni zbor. Predsednik SMC Miro Cerar je te dni mimogrede omenil, da si je Brglez okraj izbiral sam in ne čudi, da je zbral ravno LJ-Bežigrad II.

Gre namreč za enega najbolj elitnih, izvoljivih okrajev za politično levico, ki ji je vedno do sedaj dala vsaj enega poslanca in so v njem kandidirali sami težkokategorniki – predsedniki ali ljudje iz ožjega strankarskega vodstva. Denimo Tone Rop za LDS, že omenjeni Igor Lukšič, takrat predsednik SD, ter leta 2011 takratna desna roka Zorana Jankovića, Jani Möderndorfer.

In, kot je razvidno iz spodnjega grafa, so ti politiki v kraju Bežigrad II praviloma dosegali močno nadpovprečne rezultate glede na uspeh njihove stranke na državni ravni. A Milan Brglez je v tem ugodnem okraju takšnih odstopanj kot omenjeni politiki ni naredil niti leta 2014 niti letos.

Pred štirimi leti ga je volilo 4.752 volivcev (39,1 %), zdaj pa zgolj še 1588 volivcev (13,6 %). To je letos zadostovalo šele za tretje mesto v okraju, za Luko Mescem iz Levice (20,3 %) in Ireno Potočnik iz SDS (16,6 %).

A bilo je dovolj za Brglezovo izvolitev med 10 poslancev SMC, znotraj katerih je bil po rezultatu prav tako povprečen. Daleč največji odstotek, dvokratnik stranke (19,8 %), je v okraju Šmarje pri Jelšah dobil Zdravko Počivalšek, 18 odstotkov je dobil poslanec iz Brežic Igor Zorčič, s slabimi 17 % pa je bil tretji dr. Miro Cerar. Brglez je s svojo podporo zasedel šele peto mesto med poslanci SMC.

Milan Brglez ni tak politični kaliber, kot si misli sam in nas prepričujejo drugi

Morda se nam po štirih letih vodenja državnega zbora in medijske prijaznosti ob mnogih javnih nastopih, ki so odmevali predvsem zaradi opozicijske drže do lastne vlade pri zanjo neprijetnih temah (kar so mnogi na levici interpretirali kot pokončnost) zdi, da gre pri Milanu Brglezu za politika prvorazrednega formata.

A kot kaže njegova politična pot in številke, je ta prvorazrednost predvsem v tem, da so mu v politiki kot razmeroma neznanemu in niti ne tako strašno uspešnemu akademiku, bile dane prvorazredne priložnosti – od najboljšega okraja, do funkcije vodje zakonodajne veje oblasti, torej mesta drugega človeka v državi. Danes se zdi, da teh ni znal najbolje izkoristiti.

In navsezadnje; o tem, da ne gre za politika najvišjega kova pričajo tudi njegove reakcije po izključitvi iz stranke. Po njih se jasno vidi, da jih kljub svojemu nenehnemu soliranju in kljubovanju stranki ni pričakoval. To pomeni, da je tudi v tem precenil svojo težo, ravnanje “za menoj potop”, ki smo mu priča vse od izključitve naprej, pa nedvomno ni v čast nekomu, ki ga smatrajo za ponosnega in dostojanstvenega človeka.

SMC bo tako z njegovim odhodom dolgoročno prej pridobila kot izgubila. Če bo ta stranka v naslednjih mesecih politično potonila, to zagotovo ne bo zaradi Milana Brgleza. Njegovega “doprinosa” pa bi se mnogo bolj morali bati tisti, ki ga bodo sprejeli v svoje vrste.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 10

  1. “To pomeni, da je tudi v tem precenil svojo težo, ravnanje “za menoj potop”, ki smo mu priča vse od izključitve naprej, pa nedvomno ni v čast nekomu, ki ga smatrajo za ponosnega in dostojanstvenega človeka.”

    Ta je pa prehuda, mislim tista o ponosu in dostojanstvu!

    Razen če imate v mislih prizor, ko je ponosno štrlel iz povorke na paradi ne vem kakega in čigavega ponosa.

  2. Vprašanje je, če Brglez sploh loči ponos od sramu. Mene bi bilo danes sram obračunavati – z “včerajšnjimi” prijatelji.

  3. Dejansko se tako obnašajo vsi,na levi in desni(npr.Čuš),kar pomeni,da ne razumejo demokracije.
    S tem se samo tolažijo,za nas je to nepomembno.

  4. Milan Brglez, je ena ključnih političnih figur slovenskega levičarskega pola. Očitno je ta pol bolj priljubljen kot konzervativna desnica, ki nikakor ne more doseči niti polovičnega uspeha na volitvah. Slovenci smo po zaslugi profesorja Brgleza levo usmerjeni,saj nesebično razdaja svoje znanje mlademu rodu, kar nam izpričuje Levica, ki je v ekspanziji, pa tudi mladi froum SD se krepi.
    Prav gotovo bi nova vladna kompozicija morala na vrhu parlamenta imeti takšno briljantno figuro kot je Milan Brglez. Zaradi zapleta s Cerarjem mu je sicer spodletelo a upanje ostaja. Tonin je začasen. Vsaj tako so z leve najavili. S tem nam že v štartu najavljajo lutkovno gkedališče. Važna je lutka, vlogo pa ti momo še napisali in igral boš tako, kot ti bodo strici predpisali. Tako kot je Tonin začasen, tako upa Brglez, da je sedaj tudi začasen. Upanje na mesto prvega med enakimi in pomembnejšega med enakimi še ni opustil Če prestopi v SD je Cerarja premagal z 11:9, ča k Šarcu celo 14:9. V vsakem primeru je dobil boj za mesto predsednika parlamenta s Cerarjem. Če mu to spodleti ima še drugo možnost. Postane lahko zunanji minister. Na znanjem ministrstvu je zazijala velika vrzel. Od parlamneta pa tudi od funkcije zunanjega ministra se je poslovila ena največjih zunanjepolitičnih kapacitet v Sloveniji, pa roko na srce tudi širše, Karel Erjavec.
    Dolgoletni zunanji minister je bil tako dolgo lutka stricev, da je sam postal stric. Počistil je štalo in zunanjo politiko naredil zopet levo. Stare kadre, metuzaleme iz samoupravnih časov je reaktiviral in obudil blokovsko politiko, ki pa seveda ni mogla priti do veljave, saj Slovenija zaenkrat še ni faktor v Evropi. Če uspe veliki met in Evropa zasiie v rdeči zarji, potem bo slovenska diplomacija zasijala in postala zvezda vodnica za vso Evropo.
    V takšnih razmerah in takšni perspektivi se Milanu Brglezu obetajo lepši časi. Ali bo privi med enakimi, ali pa prvi na zunanjepolitičnem parketu je vseeno. Važno je, da bo širil napredne marksistične ideje. Če bo stopil na mednarodni parket, bo prav gotovo zablestel. Evropa je namreč malo že pozabila na komunizem, na železno zaveso in na begunce, ki so skakali preko bodeče žice v demokracijo. Brglez utegne biti ta, ki lahko evropske kolege pouči, kako koristni so bili ti časi in kako prav bi bilo, da se vrnejo in razrešijo vse sedanje in bodoče krize v Evropi. S svojim obsežnim znanjem markiszma, pa tudi samoupravjanja, lahko ta steber levčasrtva naredi marsikaj koristnega, ne le v Sloveniji, ampak tudi v Evropi. Še eno prednost pred odhajajočim Erjavcem bo imel. Erjavec se je moral nenehno sklicevat na agresivnst Hrvatov, ki so nam kradli zemlj in morje. Morje so nam dokončno ukradli sodniki in s sodbo, bo propblem dokončno zapečaten. Brglez torej ne bo več rabil stresati ogen in žveplo na Hrvate. Lahko se bo posvetil z vem žarom k obujanju Kominterne. Ta se sicer ne imenuje več tako kot jo je poimenoval pokojni tobvriš Tito, ki jo je ustanovil s tovariem Stalinom. Danes se imenuje politična korektnost. Ta že sedaj opredeljuje navadne demokrate, kot fašiste in skrajne desničarje. Če Brglezu uspe veliki met, pa lahko celo politično sredino z Mekrlco vred proglasi za fašistični tabor in postane zlata sredina venezuelski Maduro.
    Ja tudi Slovenci mamo talente in upajmo, da se jim posreči tango na mednarodnem parketu.

  5. Poznate in poznamo aksiom: lastna hvala teza mala! Ali tale na isto temo: lastna hvala se pod mizo val’a. Primerjava s tov. Brglezom je na mastu in primerna, prava! Brglezu pa tole: v sirsi familiji imamo doktorja FDV. Ojoj!!! Da dobis na FDV oceno 10, je dovolj, ce se ucis eno nedeljo….

    • Ali ni še nekdo na našem političnem polju, ki nenehno in brez sramu (kljub temu, da ga državljani ne sprejemajo)trdi: da je edini sposoben rešiti RS, da ima samo on najprimernejšo ekipo za vladanje, da samo njega ceni in podpira tujina… in še več podobnih primerov neokusne samohvale oz. neumnega hvalisanja brez primere!

  6. Kot skrajni levičar spada bolj v Levico ali za spoznanje manj skrajno SD kot pa v še nekoliko manj skrajno levo SMC. Sploh je pa vseh 7 levih strank od sredine tako daleč, kot je moja malenkost od vatikanske kurije. Zato je smešno govoriti o “levosredinski” koaliciji in vladi, ker so vse leve stranke na vrvicah trdih paleokomunistov iz ozadja z zlobnim škratom na čelu. Zato so prehodi med temi strankami samo izraz medsebojnih trenj in prerivanja okoli korita, ne pa političnih razhajanj. Zanimivo bo videti, kako se bo v ta marksistični zverinjak vklopila NSi in mu nadela “sredinsko” patino.
    Še bolj smešni so njihovi doktorati in profesure na rdečem marksističnem semenišču, ki so ga osnovali taki udbovski kalibri “znanja” kot so bili Dolanc, Roter, Toš in podobni “znanstveniki” in “profesorji” Kardeljevega formata.

  7. SMC je stranka, ki na svojem kongresu z dvigom rok izvoli predsednika. Tajno glasovanje bi bilo bolj demokratično. Tako, da se naj Cerar ne hvali kakšno podporo ima v stranki. Z dvigom rok glasujejo zanj vsi, ki so bili deležni strankinih ali Cerarjevih uslug, na tajnem glasovanju pa bi mu dali vedeti, da se v marsičem z njim ne strinjajo. Ustavni pravnik, ki nima ne širine ne spoštovanja do prava in ustave. Enako velja za dr. naravnega prava Brgleza.

  8. Brglez s svojim »v srce parajočim pismom« upravičeno pričakuje podporo najbolj skrajnih iz leve falange (LMŠ, SD, SMC, Levica; ZAB in Desus), predvsem tistih desperadosov, ki si želijo »čistokrvne« leve vlade (na veliko žalost trgovske firme NSi). Zato to še ni nujno njegov »labodji spev«, a glede na videno partizansko vodenje DZ bomo, kjerkoli že bo, priča številnim topoumnostim tega »uglednega profesorja« partijske FDV.

    Doktorjev (in magistrov) kot listja in trave, a poglejmo kakšne oslarije počenja ta »intelektualna špica«. Ustavni pravnik (Cerar) dobiva serijsko klofute z US, Brglez »vrhunsko« tolmači naravno pravo, da o trčenem Trčku, nekje v vesolju izgubljenem Hanžku, malomarni plagiatorki in plejadi istega kova, ne govorimo. Res »intelektualna špica«, ki nam kaže vso razkošnost svojega intelekta s – čitalnimi vajami. Ko je na mizi kaj zahtevnejšega, odpovedo kot mokre kure.

    Ravs in kavs v domačem kurniku. Ki ne more prikriti silovitega spopada za sinekurne zaposlitve. Drugače bi namreč morebiti morali celo kaj zares delati. A glede na to, da praktično večina prihaja iz izobraževalnega sistema, za njih velja tista butalska: »ker ne zna, bo pa druge učil«. Enkrat bodo pač le pospravljeni na smetišče, kamor v resnici sodijo.

    Jokaj Brglez, morda se bo res komu »milo storilo«. Meni gre le na bruhanje.

  9. “Kakšna je resnična politična teža dr. Milana Brgleza?”

    To je odvisno od režimskih medijev in od omrežij.

    Če ga režimski mediji ne bodo omenjali, bo hitro pozabljen.

    Nobene škode, še veliko bi jih moralo oditi istim potom.

Komentiraj