Pavle Ravnohrib: Kultura, šolstvo in mediji so glavno orodje agende, ki se ta čas manifestira v celotni Evropi (2. del)
POSLUŠAJ ČLANEK
V včerajšnjem prvem delu intervjuja z igralcem Pavlom Ravnohribom smo govorili predvsem o cenzuri, pristranskosti, agitiranju za eno politično opcijo, demoniziranju tradicionalne družine, domoljublja in kristjanov na javni RTV.
V današnjem drugem delu intervjuja pa smo pogledali na stanje kulture pod Vaskom Simonitijem in pričakovanja g. Ravnohriba pod ministrico iz Levice, dotaknili smo se širšega stanja kulture in ohranjanja slovenske v času, ko globalizem spodbuja multikulturnost, pa tudi igralčevih pričakovanj pod vlado, ki jo vodi Svoboda.
Česa se ob Golobovi vladi veselite, česa pa se bojite?
Veselim se, da bom v mandatu te nove vlade končno operiran na kolku, kar so mi obljubili (smeh).
Sicer pa, če sem prav razumel, se nam bliža neke vrste demokratični socializem. Ta besedna zveza je sama v sebi v nasprotju, je neke vrste duhoviti nesmisel. Socializem še nikoli ni bil demokratičen in tudi nikoli ne bo. Verjetno nas čaka dokaj neuspešna ekonomija. Slovenija bo verjetno stagnirala, pravijo pametni ljudje. Po drugi strani bodo kratene osnovne svoboščine, kajti mladi ljudje, ki hodijo na volitve, sploh ne vedo, da je bil socializem tudi v Jugoslaviji totalitarni sistem. Da socializem preživi, nujno potrebuje sovražnike. To bomo sedaj vsi tisti, ki mislimo drugače kot vladajoča politična opcija.
Pred kratkim je bil na spletu objavljen seznam, na katerem sem tudi jaz – ljudi, ki jih je treba eliminirati. Označeni smo kot kolaboranti in janšisti. To ne bi bil problem, če bi ta seznam lansiral kar nekdo, a lansiral ga je človek, ki je javna oseba, ljubljanski mestni svetnik, predsednik borčevske organizacije in, če prav razumem, neke vrste zaščitnik vrednot NOB. Moj oče je bil aktivni udeleženec boja proti okupatorju, ni pa se šel revolucije. Bil je zelo lojalen državljan in član združenja borcev, a se sedaj obrača v grobu, ko ta človek njegovega sina, ki je starejši kot omenjena oseba, označuje kot kolaboranta. Taki spiski so obstajali že leta 1941. Varnostno-obveščevalna služba je eliminirala politične nasprotnike, mnogokrat zelo zavedne Slovence in jih potem označila kot kolaborante. Še hujši spiski so bili leta 1945, ko je bilo na tisoče ljudi izvensodno pobitih. Če bo šla zadeva v to smer, potem se nam ne piše dobro.
V vsej zadevi je najbolj problematično to, da tistih, ki smo na spisku, nobena od institucij, ki je za to poklicana, ni zaščitila, niti omenjenega spiska ni označila za sovražni govor in poziv k nasilju. Prav v selektivnem pristopu institucij, ki bi za to morale skrbeti, vidim poglavitni vzrok naraščajoče nestrpnosti in sovražnega govora.
Kakšno svobodo torej prinaša 3. junija, ko naj bi dobili novo vlado?
Ne vem. Bomo videli.
Rekel bi še, da to, kar je t. i. levo in t. i. desno, v slovenskih razmerah jemljem zelo pogojno. Levica je bila vedno zelo občutljiva za socialne pravice in progresivna. A danes levi del večinoma služi globalističnim tendencam in si izmišlja raznorazne ogrožene skupine. V Sloveniji smo na primer ogroženi tudi kristjani, a se iz nas norčujejo in nas označujejo s klerofašisti in klerotalibani. Od teh ljudi ni pričakovati, da nas bodo zaščitili. A morda pa zaščitijo vsaj tiste delavce, ki hodijo zjutraj ob šestih v službo in delajo do popoldne za borno plačo 600 do 800 evrov.
Kar se pa tiče njihove progresivnosti; obrnjeni so nazaj in ne naprej. Njihov ideal je socializem, ki je z berlinskim zidom neslavno propadel. Presenetljivo pa je vsaj t. i. desnica pokazala izjemen socialni čut in mislim, da je tista, ki spoštuje demokratične standarde.
Kaj si na področju kulture obetate pod novo vlado?
Nima smisla soditi vnaprej. Upam, da se kulturne institucije (gledališke in operne hiše, muzeji, galerije, knjižnice, tudi RTV Slovenija …), ki so strateškega pomena, ne bodo rušile ali celo uničile. Tako pomembne uničene kulturne institucije bi zelo težko na novo vzpostavili nazaj. Ampak glede na stranko, ki bo vodila resor, se bojim, da v njej ni ravno imanentne želje za obstoj slovenske kulture in države. Ker je to zanje že nacionalizem.
Vsekakor pa ne moremo enačiti profesionalnih institucij z alternativo. Proti alternativi nimam popolnoma nič. V svoji karieri sem z alternativo zelo veliko sodeloval, ampak alternativa naj bo popolnoma neodvisna in tudi resnično svobodna. Svobodna je pa takrat, ko ni odvisna od svojih ideoloških financerjev. Kulturna politika pa naj bo taka, da se ne meša v kulturne vsebine določenih institucije. Če že izberejo ravnatelja, naj mu tudi zaupajo. Upam pa, da imajo ti ravnatelji in direktorji občutek za slovensko kulturo.
Kako kot kulturnik ocenjujete delo ministra za kulturo v odhajanju Vaska Simonitija?
Menim, da je bil eden boljših, če ne najboljši kulturni minister v zadnjih letih. Zelo jasno je razbral, kaj je tisto, kar zahteva izjemno dobro organizacijo in posledično tudi velika finančna sredstva. Halo, ki so ga zganjale nevladne organizacije in alternativna gibanja, pa je bil po mojem mnenju – nimam povsem jasnega uvida – zato, ker je dr. Simoniti ugotovil, kaj je kulturno poslanstvo in kaj je njihova kulturno-politična in ideološka podstat. Kot smo videli v zadnjem času, so se raznorazne nevladne organizacije razglašale za kulturne, v bistvu pa to niso bile. Bile so vojska, ki je pomagala rušiti oz. onemogočiti tedanjo vlado.
Pa je mogoče povsem ločiti kulturo od politike? Ta čas tudi v gledališču vidimo podporo Ukrajini, kultura naj bi bila tudi družbeno kritična …
Če je ozračje tako nastrojeno, kot je v Sloveniji, potem je to nemogoče. Zame je kultura tudi slikarska razstava. Pa lahko avtor razstave ali galerija podpreta ukrajinski narod v uporu proti strašni agresiji. Res je, da je slika lahko aktualno politična, politična, tudi ideološka. Saj smo imeli umetnosti, ki so bile popolnoma ideološke. Socialistični realizem ni bil nič drugega kot ideologija v umetnosti. A umetnost je lahko tudi neideološka. Če preberemo neko Murnovo pesem, je to popolnoma neideološko. Lahko pa je kultura tudi zlorabljena v ideološke namene – in to se nam je dogajalo in se nam še dogaja.
Kultura, šolstvo, mediji so glavno orodje agende, ki se v teh časih manifestira v celotni Evropi. V totalitarnih režimih se je oblast vzpostavljala s pomočjo represivnih organov, kot sta vojska in policija, zdaj pa to poteka na veliko bolj mehek in za ljudi nezaveden način.
Kako gledate na stanje sodobne kulture? Zdi se, da je na nekakšni krizi identitete med tradicionalnim in modernim, med iskanjem smisla, lepote, družbeno kritičnostjo in hkrati abstraktnimi performansi in mazaškimi akcijami, služenju denarju : služenju narodu …
V današnjih časih je kultura izgubila svoj prvotni namen in poslanstvo ter tudi umetnost kot njen del, ker je postala del kulturnega in ideološkega boja. Globalizacija je za evropske narode in kulture zelo uničujoča, namen umetnosti in kulture pri tem je predvsem destrukcija obstoječih evropskih nacionalnih kultur. Avtohtone evropske kulture je treba uničiti, narediti neke vrste talilni lonec in izničiti vsakršne identitete – kulturne, verske, nacionalne in tudi spolne. Uvaja se neke vrste kontrolirani kaos, kjer bomo ljudje samo številke na papirju. Ta t. i. svoboda – pa ne govorim o platformi, ki je zmagala na volitvah – je zelo zavajajoč pojem. Ne gre za svobodo, ampak za prevaro. Če vzamemo na primer teorijo spola; o sebi si lahko mislim, kar si hočem, toda če na vzorcu mojih celic napravimo DNK analizo in preštejemo kromosome, bomo zelo jasno ugotovili, da sem moški, ki je star 65 let. Vse ostalo je utvara.
Ni več tako, da bi bila kultura v domeni ali interesu neke politične opcije tako, kot so imeli vsi totalitarizmi svojo umetniško smer. Danes je to mnogo bolj razpršeno. V umetniškem jeziku bi dejal, da živimo v postmodernističnem času, kjer je kot umetniški dogodek dovoljeno vse – potrebujemo samo konzumente. Tudi jaz imam lahko vsak večer performans z vstopnino 5000 evrov. Vsebina pa je zelo preprosta. Grem spat, gledalci pa čakajo. In to je performans. A seveda je treba najti ljudi, ki bodo verjeli, da je to performans, in predvsem, kar se mene tiče, tudi plačali vstopnino 5000 evrov.
Kdo je sploh publika in koga sploh zanima takšna kultura? Nekdo mora takšno »kulturo« tudi plačevati.
Ne vem, koga to zanima, mene ne. Tu veliko naredi propaganda, mediji. Kultura je danes tudi potrošni material. V pripravo koncerta, gledališke predstave, slikarske razstave vložimo določena sredstva in pri tem lahko tudi zaslužimo. Lahko pa prodamo tudi mačka v žaklju – torej nekaj, kar je brez vsebine, po medijih pa razglasimo, kako je to in, kot se danes reče. Ljudje pridejo, kupujejo vstopnice in gledajo.
Saj to ni nič novega, na tem principu deluje Hollywood, ki umetno ustvarja določene zvezde in v njihovo promocijo investira milijone dolarjev, te glasbene in filmske zvezde pa so potem dolžne služiti svojim gospodarjem. Hollywood se po moči pri izvozu ideologije lahko primerja z ameriško vojsko. Preko Hollywooda Amerika lansira svoje ideološke poglede na svet. V zadnjem času se ti menda spreminjajo in se celo dogaja, da se v nekaterih ameriških državah vračajo tradicionalne vrednote in način življenja. A pustimo času čas …
Kultura, kot jo opisujete, ne kaže optimističnih obetov za slovensko kulturo in narod … Kakšen je vaš odgovor na to dogajanje?
Kultura ni samo urbana kultura in niso samo mazaške akcije in performasi itd. Slovenci smo izjemno kulturni narod. Zmeraj trdim – in te razmere izjemno dobro poznam – da smo glede na število prebivalcev po kulturni ponudbi Slovenci gotovo svetovni prvaki.
Če gledamo slovenski prostor na italijanski strani – kulturna ponudba slovenskih vasi na italijanski strani je neprimerno večja kot v italijanskih, da ne govorim za slovensko Koroško. Tam imajo avstrijski Nemci dobesedno kompleks, kajti v slovenskih vaseh imajo gledališke skupine, pevske zbore, galerije, mažoretke itd. Avstrijci nimajo ničesar. Ali pa če vzamemo primer Amerike – dvomilijonska mesta – kolikor šteje naš narod – nimajo nobene operne hiše, nobene gledališke hiše. Njihova kultura sta Instagram in Facebook ter množica raznoraznih blesavih televizijskih postaj.
Izven dometa mainstream medijev se po slovenskem podeželju vrstijo mnogoštevilni kulturni dogodki; koncerti, gledališke predstave, razstave, literarni večeri, družabna srečanja, pogovorni večeri. Je pa seveda res, da leve vlade, ki so se vrstile druga za drugo, za to večkrat niso imele posluha. Obstajajo namreč komisije in žirije, ki ugotavljajo, kaj je v javnem interesu, in ko gre za versko ali narodnozavedno vsebino, te na razpisih pogosto ne dobijo denarja.
Podobno velja za naše izseljenstvo. Vse tiste organizacije, kjer je imela kontinuiteta od l. 1945 nanje vpliv, so dobile denarna sredstva, kjer pa so se temu upirali, iz Slovenije niso dobili nikakršne pomoči, ampak se je celo dogajalo, da so določene kulturne skupine razpadle. Ta kulturni del je tudi zaradi pomanjkanja sredstev in ideoloških vsebin, ki so jim jih pošiljali iz Slovenije pod levimi vladami, deloma že razpadel.
Ali Slovenci dovolj naredimo za ohranjanje lastne kulture?
Deloma ja, a če se na vse, kar je nacionalno, gleda zviška in omalovažuje, potem pač ne.
Ljudje vas poznajo kot srčnega, iskrenega, spontanega, posebej tudi v vlogi Prešerna. Kje vi v času vojne, vse večjih kriz in širjenja bolezni iščete osebni mir?
Doma sem na kmetih in zadnjih nekaj let sem bolj kmet kot igralec. Vstajam nekaj pred šesto. Trenutno imamo košnjo, zelo naporno delo in hodim zvečer ves utrujen spat med 21. in 22. uro. Meni je delo na kmetiji neke vrste duhovna vaja. Zjutraj je treba vstati, spustiti svoj ego na zemljo in jo povprašati, če je še pripravljena sodelovati z nami. Potem pa je seveda treba spoštovati naravne zakonitosti, ker narava je močnejša od človeka.
Glede na to, da sem dokaj prepoznavna oseba, se v javnosti ne pojavljam rad, zgolj po neki nujnosti. Moja družba so tako predvsem družina in prijatelji iz mladostnih let, ki jim zaupam in s katerimi lahko delim spoštovanje.
V današnjem drugem delu intervjuja pa smo pogledali na stanje kulture pod Vaskom Simonitijem in pričakovanja g. Ravnohriba pod ministrico iz Levice, dotaknili smo se širšega stanja kulture in ohranjanja slovenske v času, ko globalizem spodbuja multikulturnost, pa tudi igralčevih pričakovanj pod vlado, ki jo vodi Svoboda.
Česa se ob Golobovi vladi veselite, česa pa se bojite?
Veselim se, da bom v mandatu te nove vlade končno operiran na kolku, kar so mi obljubili (smeh).
Sicer pa, če sem prav razumel, se nam bliža neke vrste demokratični socializem. Ta besedna zveza je sama v sebi v nasprotju, je neke vrste duhoviti nesmisel. Socializem še nikoli ni bil demokratičen in tudi nikoli ne bo. Verjetno nas čaka dokaj neuspešna ekonomija. Slovenija bo verjetno stagnirala, pravijo pametni ljudje. Po drugi strani bodo kratene osnovne svoboščine, kajti mladi ljudje, ki hodijo na volitve, sploh ne vedo, da je bil socializem tudi v Jugoslaviji totalitarni sistem. Da socializem preživi, nujno potrebuje sovražnike. To bomo sedaj vsi tisti, ki mislimo drugače kot vladajoča politična opcija.
Pred kratkim je bil na spletu objavljen seznam, na katerem sem tudi jaz – ljudi, ki jih je treba eliminirati. Označeni smo kot kolaboranti in janšisti. To ne bi bil problem, če bi ta seznam lansiral kar nekdo, a lansiral ga je človek, ki je javna oseba, ljubljanski mestni svetnik, predsednik borčevske organizacije in, če prav razumem, neke vrste zaščitnik vrednot NOB. Moj oče je bil aktivni udeleženec boja proti okupatorju, ni pa se šel revolucije. Bil je zelo lojalen državljan in član združenja borcev, a se sedaj obrača v grobu, ko ta človek njegovega sina, ki je starejši kot omenjena oseba, označuje kot kolaboranta. Taki spiski so obstajali že leta 1941. Varnostno-obveščevalna služba je eliminirala politične nasprotnike, mnogokrat zelo zavedne Slovence in jih potem označila kot kolaborante. Še hujši spiski so bili leta 1945, ko je bilo na tisoče ljudi izvensodno pobitih. Če bo šla zadeva v to smer, potem se nam ne piše dobro.
V vsej zadevi je najbolj problematično to, da tistih, ki smo na spisku, nobena od institucij, ki je za to poklicana, ni zaščitila, niti omenjenega spiska ni označila za sovražni govor in poziv k nasilju. Prav v selektivnem pristopu institucij, ki bi za to morale skrbeti, vidim poglavitni vzrok naraščajoče nestrpnosti in sovražnega govora.
Da socializem preživi, nujno potrebuje sovražnike. To bomo sedaj vsi tisti, ki mislimo drugače kot vladajoča politična opcija.
Kakšno svobodo torej prinaša 3. junija, ko naj bi dobili novo vlado?
Ne vem. Bomo videli.
Rekel bi še, da to, kar je t. i. levo in t. i. desno, v slovenskih razmerah jemljem zelo pogojno. Levica je bila vedno zelo občutljiva za socialne pravice in progresivna. A danes levi del večinoma služi globalističnim tendencam in si izmišlja raznorazne ogrožene skupine. V Sloveniji smo na primer ogroženi tudi kristjani, a se iz nas norčujejo in nas označujejo s klerofašisti in klerotalibani. Od teh ljudi ni pričakovati, da nas bodo zaščitili. A morda pa zaščitijo vsaj tiste delavce, ki hodijo zjutraj ob šestih v službo in delajo do popoldne za borno plačo 600 do 800 evrov.
Kar se pa tiče njihove progresivnosti; obrnjeni so nazaj in ne naprej. Njihov ideal je socializem, ki je z berlinskim zidom neslavno propadel. Presenetljivo pa je vsaj t. i. desnica pokazala izjemen socialni čut in mislim, da je tista, ki spoštuje demokratične standarde.
Kaj si na področju kulture obetate pod novo vlado?
Nima smisla soditi vnaprej. Upam, da se kulturne institucije (gledališke in operne hiše, muzeji, galerije, knjižnice, tudi RTV Slovenija …), ki so strateškega pomena, ne bodo rušile ali celo uničile. Tako pomembne uničene kulturne institucije bi zelo težko na novo vzpostavili nazaj. Ampak glede na stranko, ki bo vodila resor, se bojim, da v njej ni ravno imanentne želje za obstoj slovenske kulture in države. Ker je to zanje že nacionalizem.
Raznorazne nevladne organizacije so se razglašale za kulturne, v bistvu pa to niso bile. Bile so vojska, ki je pomagala rušiti oz. onemogočiti tedanjo vlado.
Vsekakor pa ne moremo enačiti profesionalnih institucij z alternativo. Proti alternativi nimam popolnoma nič. V svoji karieri sem z alternativo zelo veliko sodeloval, ampak alternativa naj bo popolnoma neodvisna in tudi resnično svobodna. Svobodna je pa takrat, ko ni odvisna od svojih ideoloških financerjev. Kulturna politika pa naj bo taka, da se ne meša v kulturne vsebine določenih institucije. Če že izberejo ravnatelja, naj mu tudi zaupajo. Upam pa, da imajo ti ravnatelji in direktorji občutek za slovensko kulturo.
Kako kot kulturnik ocenjujete delo ministra za kulturo v odhajanju Vaska Simonitija?
Menim, da je bil eden boljših, če ne najboljši kulturni minister v zadnjih letih. Zelo jasno je razbral, kaj je tisto, kar zahteva izjemno dobro organizacijo in posledično tudi velika finančna sredstva. Halo, ki so ga zganjale nevladne organizacije in alternativna gibanja, pa je bil po mojem mnenju – nimam povsem jasnega uvida – zato, ker je dr. Simoniti ugotovil, kaj je kulturno poslanstvo in kaj je njihova kulturno-politična in ideološka podstat. Kot smo videli v zadnjem času, so se raznorazne nevladne organizacije razglašale za kulturne, v bistvu pa to niso bile. Bile so vojska, ki je pomagala rušiti oz. onemogočiti tedanjo vlado.
Pa je mogoče povsem ločiti kulturo od politike? Ta čas tudi v gledališču vidimo podporo Ukrajini, kultura naj bi bila tudi družbeno kritična …
Če je ozračje tako nastrojeno, kot je v Sloveniji, potem je to nemogoče. Zame je kultura tudi slikarska razstava. Pa lahko avtor razstave ali galerija podpreta ukrajinski narod v uporu proti strašni agresiji. Res je, da je slika lahko aktualno politična, politična, tudi ideološka. Saj smo imeli umetnosti, ki so bile popolnoma ideološke. Socialistični realizem ni bil nič drugega kot ideologija v umetnosti. A umetnost je lahko tudi neideološka. Če preberemo neko Murnovo pesem, je to popolnoma neideološko. Lahko pa je kultura tudi zlorabljena v ideološke namene – in to se nam je dogajalo in se nam še dogaja.
Kultura, šolstvo, mediji so glavno orodje agende, ki se v teh časih manifestira v celotni Evropi. V totalitarnih režimih se je oblast vzpostavljala s pomočjo represivnih organov, kot sta vojska in policija, zdaj pa to poteka na veliko bolj mehek in za ljudi nezaveden način.
Kultura je izgubila svoj prvotni namen in poslanstvo ter tudi umetnost kot svoj del, ker je postala del kulturnega in ideološkega boja.
Kako gledate na stanje sodobne kulture? Zdi se, da je na nekakšni krizi identitete med tradicionalnim in modernim, med iskanjem smisla, lepote, družbeno kritičnostjo in hkrati abstraktnimi performansi in mazaškimi akcijami, služenju denarju : služenju narodu …
V današnjih časih je kultura izgubila svoj prvotni namen in poslanstvo ter tudi umetnost kot njen del, ker je postala del kulturnega in ideološkega boja. Globalizacija je za evropske narode in kulture zelo uničujoča, namen umetnosti in kulture pri tem je predvsem destrukcija obstoječih evropskih nacionalnih kultur. Avtohtone evropske kulture je treba uničiti, narediti neke vrste talilni lonec in izničiti vsakršne identitete – kulturne, verske, nacionalne in tudi spolne. Uvaja se neke vrste kontrolirani kaos, kjer bomo ljudje samo številke na papirju. Ta t. i. svoboda – pa ne govorim o platformi, ki je zmagala na volitvah – je zelo zavajajoč pojem. Ne gre za svobodo, ampak za prevaro. Če vzamemo na primer teorijo spola; o sebi si lahko mislim, kar si hočem, toda če na vzorcu mojih celic napravimo DNK analizo in preštejemo kromosome, bomo zelo jasno ugotovili, da sem moški, ki je star 65 let. Vse ostalo je utvara.
Ni več tako, da bi bila kultura v domeni ali interesu neke politične opcije tako, kot so imeli vsi totalitarizmi svojo umetniško smer. Danes je to mnogo bolj razpršeno. V umetniškem jeziku bi dejal, da živimo v postmodernističnem času, kjer je kot umetniški dogodek dovoljeno vse – potrebujemo samo konzumente. Tudi jaz imam lahko vsak večer performans z vstopnino 5000 evrov. Vsebina pa je zelo preprosta. Grem spat, gledalci pa čakajo. In to je performans. A seveda je treba najti ljudi, ki bodo verjeli, da je to performans, in predvsem, kar se mene tiče, tudi plačali vstopnino 5000 evrov.
Kdo je sploh publika in koga sploh zanima takšna kultura? Nekdo mora takšno »kulturo« tudi plačevati.
Ne vem, koga to zanima, mene ne. Tu veliko naredi propaganda, mediji. Kultura je danes tudi potrošni material. V pripravo koncerta, gledališke predstave, slikarske razstave vložimo določena sredstva in pri tem lahko tudi zaslužimo. Lahko pa prodamo tudi mačka v žaklju – torej nekaj, kar je brez vsebine, po medijih pa razglasimo, kako je to in, kot se danes reče. Ljudje pridejo, kupujejo vstopnice in gledajo.
Saj to ni nič novega, na tem principu deluje Hollywood, ki umetno ustvarja določene zvezde in v njihovo promocijo investira milijone dolarjev, te glasbene in filmske zvezde pa so potem dolžne služiti svojim gospodarjem. Hollywood se po moči pri izvozu ideologije lahko primerja z ameriško vojsko. Preko Hollywooda Amerika lansira svoje ideološke poglede na svet. V zadnjem času se ti menda spreminjajo in se celo dogaja, da se v nekaterih ameriških državah vračajo tradicionalne vrednote in način življenja. A pustimo času čas …
Kultura, kot jo opisujete, ne kaže optimističnih obetov za slovensko kulturo in narod … Kakšen je vaš odgovor na to dogajanje?
Zmeraj trdim, da smo glede na število prebivalcev po kulturni ponudbi Slovenci gotovo svetovni prvaki.
Kultura ni samo urbana kultura in niso samo mazaške akcije in performasi itd. Slovenci smo izjemno kulturni narod. Zmeraj trdim – in te razmere izjemno dobro poznam – da smo glede na število prebivalcev po kulturni ponudbi Slovenci gotovo svetovni prvaki.
Če gledamo slovenski prostor na italijanski strani – kulturna ponudba slovenskih vasi na italijanski strani je neprimerno večja kot v italijanskih, da ne govorim za slovensko Koroško. Tam imajo avstrijski Nemci dobesedno kompleks, kajti v slovenskih vaseh imajo gledališke skupine, pevske zbore, galerije, mažoretke itd. Avstrijci nimajo ničesar. Ali pa če vzamemo primer Amerike – dvomilijonska mesta – kolikor šteje naš narod – nimajo nobene operne hiše, nobene gledališke hiše. Njihova kultura sta Instagram in Facebook ter množica raznoraznih blesavih televizijskih postaj.
Izven dometa mainstream medijev se po slovenskem podeželju vrstijo mnogoštevilni kulturni dogodki; koncerti, gledališke predstave, razstave, literarni večeri, družabna srečanja, pogovorni večeri. Je pa seveda res, da leve vlade, ki so se vrstile druga za drugo, za to večkrat niso imele posluha. Obstajajo namreč komisije in žirije, ki ugotavljajo, kaj je v javnem interesu, in ko gre za versko ali narodnozavedno vsebino, te na razpisih pogosto ne dobijo denarja.
Podobno velja za naše izseljenstvo. Vse tiste organizacije, kjer je imela kontinuiteta od l. 1945 nanje vpliv, so dobile denarna sredstva, kjer pa so se temu upirali, iz Slovenije niso dobili nikakršne pomoči, ampak se je celo dogajalo, da so določene kulturne skupine razpadle. Ta kulturni del je tudi zaradi pomanjkanja sredstev in ideoloških vsebin, ki so jim jih pošiljali iz Slovenije pod levimi vladami, deloma že razpadel.
Ali Slovenci dovolj naredimo za ohranjanje lastne kulture?
Deloma ja, a če se na vse, kar je nacionalno, gleda zviška in omalovažuje, potem pač ne.
Ljudje vas poznajo kot srčnega, iskrenega, spontanega, posebej tudi v vlogi Prešerna. Kje vi v času vojne, vse večjih kriz in širjenja bolezni iščete osebni mir?
Doma sem na kmetih in zadnjih nekaj let sem bolj kmet kot igralec. Vstajam nekaj pred šesto. Trenutno imamo košnjo, zelo naporno delo in hodim zvečer ves utrujen spat med 21. in 22. uro. Meni je delo na kmetiji neke vrste duhovna vaja. Zjutraj je treba vstati, spustiti svoj ego na zemljo in jo povprašati, če je še pripravljena sodelovati z nami. Potem pa je seveda treba spoštovati naravne zakonitosti, ker narava je močnejša od človeka.
Glede na to, da sem dokaj prepoznavna oseba, se v javnosti ne pojavljam rad, zgolj po neki nujnosti. Moja družba so tako predvsem družina in prijatelji iz mladostnih let, ki jim zaupam in s katerimi lahko delim spoštovanje.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
MAR
21
Okronana - Ptuj
19:00 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Vroča tema o razmerah v Katoliški cerkvi: Kje je 1.480.156 katoličanov?
13. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
13 komentarjev
traverza
Ego je obratno sorazmeren z inteligenco. To Ravnohrib upošteva samo zjutraj, ko se sooči z materialno stvarnostjo in upošteva njene principe pri svojem ravnanju. Seveda bi moral upoštevati tudi principe na družbeni in psihološki ravni, kjer sta ena od pomembnejših, da se človek s polnimi usti drugače obnaša, kot lačen človek ter, da je ravnanje odvisno od razumevanja stvari, kar pa je za Ravnohriba že stvar katoliške duhovnosti ne pa humanizma, ki v nasprotju s katoliško hinavščino oz. kulturo nalaga, da smo do ljudi in živih bitij usmerjeni pri ukrepanju v izboljšanje njihovega položaja, ki omogoča vključitev v ekonomske in družbene procese, ne pa v priprošnje pri ne vem katerem bogu.
Vera
Pavle, odlično! Veseli me, da poslušate Radio Trst, ker vem da je dober, žal ga tu ne lovimo. Glede globalizma pa menim, da odgovor ni v popolnem izolacionizmu in bohnedaj v pobijanju nedolžnih (za hip se mi je zazdelo, da se preko tega opravičuje masaker v Ukrajini in kritizira politiko JJ). Masaker NI opravičljiv.
nejo
Ugotavljam, da gospod Pavle živi v brunarici finske firme Honka. Zelo lepo. V taki hiši je življenje vrednejše.
pozdrav
Tokrat pa bom pohvalil tudi Rasputina.
Kraševka
Vsekakor, nam ta intervju pokaže gospoda P. Ravnohriba, kot klenega moža in KULTURNEGA Slovenca.
Kulturni ljudje ločijo kaj je kultura in kaj NE-kultura.
Ljubljanski protestniki, ki so bili samooklicani "kulturniki", so dejansko predstavniki NE-kulture, ali SUB-KULTURE, ki je sama sebi namen in tako kot je, sploh ne odraža naše 1000 letne kulture.
Tudi meni je všeč tako razmišljane, kot ga ima gospod Ravnohrib, pa sedanji minister Simoniti in še posebno, minister za KULTURO iz 1.DOMOSOVE vlade - pok- Capuder.
Ko bi taki ljudje, več let vodili ministrstvo za kulturo in ŠOLSTVO, bi bila današnja Slovenoija drugačna in BOLJŠA.
Bojim pa se, da sedaj, ko bo zavladala EKSTREMNA-Levica - bo čisto pomendrala vse, kar je avtohtona SLOVENSKA KULTURA - tako v samem delu (za časa Avtrije so Slovence vedno cenili, kot delovne ljudi), sliki, pesmi in besedi ter veri in splošni omiki.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Ja, vrlemu gospodu Ravnohribu - vse dobro in hvala za povedano.
Poskrbi naj tudi za zdravje, s katerim ima očitno nekaj težav. L.r. Janez KK
fiLčrTjaK
Všeč mi je Ravnohribovo zavzemanje za več suverenizma.
Ampak gospod igralec pozablja, da je prav dosedanja koalicija z Janšo na čelu delovala zelo globalistično.
helena_3
Mislim, da se vsi strinjamo, da so besede gospoda Ravnohriba ne samo resnične, ampak vsega spoštovanja vredne. Res je bolj suša glede komentarjev, ampak saj besedam intervjuvanca ni kaj dodati!
Hvala, Domovina, za ta intervju!
helena_3
P.S.: Si bom shranila med dokumente in še kdaj prebrala!
rasputin
Zanimivo, da od političnega outsiderja lahko slišimo to, kar bi morali slišati od ljudi, ki jih voli desnica zato, da bi zastopali nacionalne interese in tradicionalne vrednote.
Kaj lahko pričakujemo od Ljudmile Novak ali Franca Bogoviča v Evropskem parlamentu? Nič, ker sta navadna oportunista, ki glasujeta, govorita in razmišljata politično korektno, kar pomeni, da po nojevsko tiščita glavo v pesek in ne vidita tistega, kar je izven zapovedanih resnic, ki jih diktira evropska globalistična vrhuška. In tadva seveda nista edina desničarja, ki to počneta.
Ni čudno, če je desnica povsod v zatonu, ne le v Sloveniji. Vladajoča globalistična elita prek instrumentaliziranih medijev indoktrinira javnost s svojimi vsiljenimi stališči, ki jih zavedno ali nezavedno postopno sprejema tudi desnica in se tako praktično odreka sama sebi.
Domoljubje je zaradi prevladujoče raznarodovalne evropske politike postalo nacionalizem in populizem, če ne kar fašizem. Nihče si več ne upa reči, da če je bil evropski kolonializem zločin nad domorodci, potem je zločin nad domorodci tudi sodobna kolonizacija Evrope s strani migrantov z vseh vetrov.
Evropskemu političnemu razredu se zdi popolnoma normalno, da je Evropa nekakšno nikogaršne ozemlje, kamor lahko ilegalno vdre vsakdo, ki se mu to zljubi. Na drugi strani je obraten tok, namreč evropskih belcev v Afriko in na Bližnji vzhod, skoraj nemogoč. Tisti redki, ki iz nekih razlogov zaidejo tja, pa se morajo striktno prilagoditi kulturi in normam, ki veljajo tam, medtem ko v Evropi lahko vsak prišlek obdrži svojo kulturo.
Ni treba biti jasnoviden za napoved, ti procesi vodijo v izginotje evropskih narodov in celo evropske bele rase. Dogaja se etnocid in genocid, kakršnega v zgodovini še ni bilo, o tem pa se sploh ne sme govoriti. Ni politično korektno.
Kraševka
Imate prav. Tudi naš pisatelj, 109 letni Boris Pahor, vedno poudarja, da Slovenci premalo cenimo našo kulturo in domovino. On se vedno jezi, da je Komunizem enačil domoljubje z nacizmom. In bojim se, da bo tudi sedanja vladala delala tako. V Ljubljani je blizu centra, nad cesto na želežniškem nadvozu, velik NAPIS: DOMOLJUBI so IDIOTI. In to naj bi bilo glavo mesto Slovenije? Žalostno, žalostno...!
AlojzZ
"Ni treba biti jasnoviden za napoved, ti procesi vodijo v izginotje evropskih narodov in celo evropske bele rase." Se popolnoma strinjam. Ni treba vidi jasnoviden, dovolj je biti samo pismen in brati Stvarnikova navodila: Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, ... (5 Mz 30, 19) Ker sem to že tristo dvaindevetdesetič omenil, ne lepim celo besedilo na to temo. Kogar zanima, bo že sam šel brat!
pozdrav
Neverjetno!
Spoštljiv poklon!
Naravnost šokiran sem nad znanjem, izkušnjami, uvidom v dejansko kulturno stanje na Slovenskem in ukrepi, ki bi bili potrebni, da se le to izboljša.
To bi bil pravi minister za kulturo in še kaj več, saj ima neverjetno življenjsko logiko, odlično argumentacijo in jasen pogled v kulturno in siceršnjo prihodnost!
Gospod Ravnohrib bi se moral angažirati v politiko, pa bi storil veliko dobrega za slovensko prihodnost!!!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.