Papež Frančišek na "neobičajno katoliškem" obisku okrcal in pohvalil Madžarsko ter razočaral tiste, ki so pričakovali ideološki vihar

Papež Frančišek danes zaključuje svoj tridnevni pastoralni obisk na Madžarskem, ki je njegovo prvo celovito potovanje v to državo, odkar je pred desetimi leti postal papež.

Vtis, ki se je do sedaj ustvarjal glede odnosa papeža Frančiška do Madžarske, je bil predvsem ta, da je sveti oče v skladu s svojimi pogledi na družbena vprašanja zelo zadržan glede ostre protimigrantske drže predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana, češ da je ta v nasprotju s sočutjem 86-letnega papeža do vseh beguncev.

Vendar stanje na Madžarskem ter papeževi govori kažejo v neko drugo smer, o kateri je vredno podrobneje razmisliti.

Begunci

Vsi mediji so nestrpno pričakovali, kaj bo papež povedal na to temo, in niso bili razočarani. Večina mainstream medijev že leta skuša očrniti madžarskega premierja in njegovo vlado, zaradi visokih volilnih rezultatov pa se neredko kar celi Madžarski očita nastrojenost proti migrantom.

Papež se, kot omenjeno, ni izneveril, ko je v svojem petkovem govoru – pri čemer je madžarski državni vrh sedel v prvi vrsti – dregnil tudi v to smer. Migrantsko vprašanje je označil za »kompleksno temo«, evropske narode pa pozval, naj »pogledajo onkraj nacionalnih meja« in sprejmejo migrante, ki v iskanju boljšega življenja bežijo na bogatejšo celino.

Dejal je še, da bi bilo treba skupno urejati migrantske poti, ki se jih ne da »zajeziti z zavračanjem«, temveč je treba sprejeti ta izziv oblikovanja prihodnosti, »ki je ne bo, če ne bo skupna«.

Vojna in begunci

Na drugi strani pa se sveti oče seveda ni mogel izogniti dejstvu, da o migrantskem vprašanju govori v državi, ki je tekom preteklega leta v svojo sredo trajno sprejela približno 35.000 ukrajinskih beguncev, s katerimi se je papež tudi srečal, ter da je Madžarska v kritičnih dneh rusko-ukrajinske vojne pomoč ponudila vsaj dvema milijonoma ukrajinskih beguncev.

Papež Frančišek je obisk izpeljal korektno ter primerno uravnotežil medijski vtis, ki njega reducira na razvodenelega krščanskega socialista, Orbana pa na zlobnega desničarskega populista.

Državi, ki ima pokazati takšne številke, ki nedvoumno dokazujejo vladno in narodno naklonjenost do ljudi, ki so se znašli v stiski, je pač težko »soliti pamet«, kar je papežu popolnoma jasno, zato pa je vprašanje beguncev naslovil taktno in previdno. Svoje večkrat ponovljeno stališče je posledično primerno uravnotežil, ko je v nadaljevanju razmišljal o pristni evropski identiteti.

Evropska identiteta

Spominjajoč se evropskih očetov De Gasperija, Schumana in Adenauerja je predstavil svojo vizijo Evrope, ki po eni strani ne sme biti »talec strank, niti plen avtoreferencialnih populizmov«, na drugi strani pa se tudi ne bi smela nikdar spremeniti »v fluidno, če ne celo plinasto realnost, v neke vrste abstraktni nadnacionalizem, ki pozabi na življenje narodov«.

Razvoj Evrope, ki gre v smer raztapljanja identitet, papež označuje za »uničujočo pot«, tipično za »ideološke kolonizatorje«, ki bi radi izničili razlike med ljudmi, »kot v primeru tako imenovane ›teorije spola‹«; sveti oče se je obregnil tudi ob tiste, ki »kot napredek hvalijo nesmiselno ›pravico do splava‹«, ta pa je po Frančiškovem v resnici vedno »tragičen poraz«.

Nasproti temu je sveti oče za zgled izrecno postavil madžarsko politiko spodbujanja natalitete in družin; opozoril je, da imamo v Evropi države s povprečno starostjo 46 do 48 let; ter naposled spodbudil Evropo, naj postaja vedno bolj »enotna družina, ki varuje rast in edinstvenost vsakega od svojih članov«.

Te papeževe besede je treba večkrat prebrati in si jih zapomniti. V mnogih medijih o njih ne bomo prebrali, pa čeprav je papež, kot že tolikokrat, jasno, glasno in kratko povedal vse, kar je treba o nekaterih žgočih vprašanjih naše družbe povedati.

Posrečena kombinacija

Tisti, ki so si obetali ideološko razvpit obisk in upali, da bo Frančišek »obračunal« z madžarskim premierjem, so se seveda precej ušteli. Papež Frančišek je obisk izpeljal korektno ter primerno uravnotežil medijski vtis, ki njega reducira na razvodenelega krščanskega socialista, Orbana pa na zlobnega desničarskega populista.

Pravzaprav bi lahko rekli, da je bila ta kombinacija prav posrečena: papež je obiskoval predvsem katoliške skupnosti in se spretno izogibal notranjim madžarskim napetostim, s čimer je nakazal, da zloraba krščanstva za politiko ni na mestu. Prav premierju Orbanu se namreč pogosto očita, da izrablja krščanske vrednote pri izvajanju svoje politike.

Na drugi strani pa je tudi papež moral pazljivo in uravnoteženo pristopiti do migrantskega vprašanja, saj je obiskal državo, ki se je, ko je bilo to potrebno, več kot izkazala s svojim sprejemanjem beguncev.

Hudomušno: neobičajno katoliški vtis

Čisto za konec pa lahko dodamo tudi, da so določeni trenutki tega konca tedna nemalo spominjali na potovanja Janeza Pavla II. Frančiška so ob njegovem srečanju s škofi, duhovniki, diakoni in redovnicami sprejeli s »fanfarami« in bučnim »Christus vincit«, pa tudi sveti oče se ni izneveril s svojim govorom Cerkvi na Madžarskem. Poudaril je vero v »Kristusa, našo prihodnost« ter okrcal moderna »katastrofično malodušje in posvetni konformizem« med duhovniki in pastoralnimi delavci.

Skratka, vse, od papeževega pozdrava »Laudetur Iesus Christus« do stotin duhovnikov v talarjih je zbudilo vtis, da je tokratno Frančiškovo apostolsko potovanje izzvenelo »prav neobičajno katoliško«, kakor se je hudomušno izrazil eden od mlajših duhovnikov.