Odprto pismo mostarskemu škofu: Oče, prepozno je ubijati Medžugorje!

Besede nadškofa območja Mostar-Duvno Radka Periča, da se Marija v Medžugorju nikdar ni prikazala, so močno odmevale tako v domači kot mednarodni javnosti.

Zaprepadenost številnih nad njegovimi besedami je v odprtem pismu povzela raziskovalka fenomena Medžugorja Darija Škunca Klanac, ki je o tem (domnevnem) svetišču napisala štiri knjige.

Avtorica pravi, da je prepozno ubijati Medžugorje z namenom prikrivanja zdravih začetkov Marijinih prikazovanj v tem hercegovskem kraju. 

"V trenutku, ko v Medžugorje prihaja papežev odposlanec, mu želite zadati smrti udarec!"

V začetku pisma Darija Škunca Klanac pove, da je poslušala posnetke osemnajstih razgovorov z vidci, opravljenimi v juniju 1981. Po njenih besedah se je sama od vsega začetka izogibala senzacionalizmu, a je vseskozi ostala prepričana v njihovo iskrenost in resnicoljubnost.

Škofu pravi, da je fenomen Medžugorja prepozno ubijati, saj je "tako narasel in prinesel toliko pozitivnih sadov, da je povsem čudno zanikati rojstvo deteta, ko pa je tukaj, pred očmi vsega sveta, raste in vstopa v fazo zorenja."  

Periču očita, da njegovo pisanje, objavljeno tik pred prihodom posebnega papeževega odposlanca, deluje vsiljivo, kot da bi ga želel dočakati s sporočilom:"resnica o medžugorskih prikazovanjih je znana, o tem sem vam povedal vse in vam ni potrebno kaj posebnega proučevati."

V nadaljevanju avtorica izpostavi škofove besede glede Marijinega obnašanja, ki naj ne bi bilo v skladu s prikazovanji, ki jih Cerkev priznava kot pristna. Spomni, da so skeptični preiskovalci prikazovanj špekulirali, da so si otroci zgodbo izmislili potem, ko so brali knjigo o Lurdu, od kod naj bi prihajale tudi številne podobnosti med njihovimi pričanji in pričanji lurške Bernardke.

A sama pravi, da so jo ta ujemanja dodatno prepričala v pristnost medžugorskih prikazovanj.

"Vendar, po vašem načinu razmišljanja bi se morali vprašati kakšna je to Marija, ki se je prikazovala v Lurdu. Glede na vašo enostransko analizo zaključujem, da tudi Lurd ni bil resničen," očita škofu.

V nadaljevanju opisuje lurdško prikazovanje: "Marija prvi dan samo kima in z Bernardko moli Slava očetu, nato pa naglo izgine. Drugi dan Bernardka poškropi Marijo z blagoslovljeno vodo, ta se nasmeji in ostane. V Medžugorju se je to zgodilo tretji dan. Tretjega dne Bernardka prikazen prosi,  če ji lahko pove svoje ime. Božja mati se samo nasmeji in ne odgovori..."   

Darija Škunca Klanac še opisuje izkušnjo z glavnim proučevalcem Lurda, očetom Laurentinom, ki jo je pri raziskavah spodbujal in tudi napisal predgovor za francosko izdajo njene knjige. Čeprav se v vsemu nista strinjala, jo je opogumljal, da nadaljuje s svojim delom. Glede odnosa do Medžugorja danes pa je po njenih besedah dejal, da bi bil v takšnem vzdušju tudi Lurd težko potrjen.

"Pa Lurško Marijo danes spoštuje tako škof Perič kot papež in ves verni svet," argumentira avtorica.

V drugem delu svojega pisanja navaja dobeseden prepis posnetka pričanja takrat desetletnega vidca Jakova in škofa Periča sprašuje, od kod otroku pogum, da je pripravljen umreti za tisto kar je videl. "Pred duhovniki, ki so ga temeljito izpraševali s predpostavko, da je mlad in bo prišel sam sebi v nasprotje, se ni dal niti malo zmesti. Podobno so odgovarjali tudi drugi vidci, trdni v prepričanju, da videvajo Marijo."  

Šele ko bi dobila odgovor na to vprašanje, bi se po njeno lahko začeli pogovarjati o "dobrih sadovih" Medžugorja. "Tovrstnih pričevanj ni konca in številna izpraševanja svetovnih strokovnjakov s področja medicine, psihologije, psihiatrije, sociologije, antropologije, neurologije, fizike in tudi teologije, dokazujejo objektivnost tukajšnjega dogajanja."

Darija Škunca Klanac svoje pismo škofu Radku Periču zaključuje s citiranjem besed papeževega odposlanca, "zares neoporečnega in objektivnega opazovalca," ki je za nek italijanski medij letos dejal:

"Sadovi vere so po mojem pozitivni. S tem mislim na molitve, evharistijo, post in pokoro, saj vse to poganja poglabljanje vere. V Medžugorju se ljudje vračajo k zakramentom, spreobračajo, povsem spremenijo način življenja, sodelujejo v evharističnem slavju, spovedi, dogajajo se ozdravljenja. Vse to se v Medžugorju dogaja in tega ne moramo zanikati, niti s pastoralnega vidika ignorirati."