Prevara

Ko uperiš prst v drugega, se trije prsti uperijo vate. Pregovor, ki ga pripisujejo kitajskemu filozofu Konfuciju, zlahka preslikamo na aktualen položaj na slovenskem političnem parketu. Toda neumorno opletanje z izrazom »prevara« več pove o njegovih avtorjih kot naslovnikih.

Razočaranje in bes nad ponesrečenim poskusom Roberta Goloba, da zlepa ali zgrda na svojo stran privabi šest poslanskih glasov, kolikor jih je odhajajoči levi koaliciji zmanjkalo do večine, sta se v minulih dneh sprevrgla v retoriko obtoževanja, pri kateri levim strankam že začenja asistirati tudi del njim naklonjenih sindikatov.

Eden prvih, ki je načel novi narativ, je bil evropski poslanec Marjan Šarec, ki je na nacionalki dejal, da poskus oblikovanja desnosredinske vlade vidi kot poskus izigravanja relativnega zmagovalca volitev. Da gre za skoraj nepredstavljivo sprenevedanje, vemo vsi z vsaj kančkom zgodovinskega spomina. Prav Šarec je leta 2018, ko je bila relativna zmagovalka volitev SDS Janeza Janše, s pol manj poslanci sestavil levo vlado.

Takrat je Šarec še znal šteti, danes ga spomin zapušča. Podobno odhajajočega premierja Roberta Goloba, ki je za »prevaro« označil demokratično izglasovanje Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora. A formalno Stevanović ni prevaral nikogar, saj vstop v kakršnokoli koalicijo še naprej zavrača. Res pa je tudi, da položaj predsednika državnega zbora v koalicijski konstelaciji praviloma ustreza dvema ministrskima položajema, ki bi ju glede na težo njegove stranke v parlamentu lahko pričakoval, če bi se odločil za sodelovanje v vladi.

In čeprav bi iz strank, ki so Stevanovića podprle, lahko sklepali o barvi prihodnje koalicije, ta še zdaleč ni sestavljena. Ne nazadnje se predsedniku SDS Janezu Janši nikamor ne mudi. Ker je SDS ena redkih strank, ki si lahko privošči ponovljene volitve, pa vlade tudi ne bo sestavljal za vsako ceno. Od potencialnih partnerjev bo gotovo pričakoval trdno zagotovilo, da bo vlada, če bo sestavljena, tudi obstala, in to vsa štiri leta.

O čem govori Golob, ko opleta s takšno terminologijo, ni jasno. Je pa očitno piarovsko koristno, da v svoji maniri spreobračanja dejstev za prevaro razglasi vse, kar ni skrajno leva koalicija. Če kaj, bi bila ob dejstvu, da nasprotnike odhajajoče Golobove vlade v parlamentu zastopa solidna večina poslank in poslancev, prevara njegova ponovitev mandata. Očitno pa je, da še vedno ne zmore presoje, da ima pač opravka z bistveno bolj izkušenim političnim nasprotnikom. Janša se namreč zaveda, da se koalicije ne sestavlja vsem na očeh, pač pa v zavetju zasebnosti.

Zanimivo pa, da v luči novega levičarskega diskurza nihče ne razglasi za prevaro dejstva, da je bil prav Golob edini, ki mu je predsednica republike Nataša Pirc Musar ponudila mandat za sestavo vlade. Sicer ga je zavrnil, ker ni želel tvegati sramote, v kakršno se je leta 2011 spravil njegov politični boter Zoran Janković.

Pred volitvami in po njih je namreč vedno znova zatrjevala, da ga bo podelila tistemu, ki bo izkazal podporo 46 glasov v parlamentu. Razlika med izrazoma »ponuditi mandat« in »podeliti mandat«, na katero se je v pojasnjevanju svojega dejanja sklicevala Pirc Musarjeva, je v tem pogledu manj pomembna. Če bi Golob njeno ponudbo sprejel, se namreč predsednica verjetno ne bi naknadno odločila, da mu to prepreči.

Slovar prevaro opredeljuje kot »dejanje, s katerim kdo z določenim namenom zavede koga v zmoto«. Pirc Musarjeva nikoli ni skrivala, da ji desnosredinska vlada ni blizu. Ne nazadnje ni počakala niti do konca 30-dnevnega roka, v katerem bi ji 46 glasov lahko prinesel nekdo drug.  A to ne spremeni dejstva, da je predsednica republike prelomila svojo obljubo, s tem pa zavedla ne le politično, pač pa tudi širšo javnost oziroma tisti del javnosti, ki ji je verjel. Golobova politična in vodstvena šibkost mu je sicer preprečila ponovitev mandata. Kaže pa, da bo treba v prihodnje v večji meri upoštevati, da Golob v izključevalni drži do desne sredine v predsedniški palači dobiva vse močnejšo zaveznico.

(D249, 3)