Nova izpoved glede patra Rupnika, ki temno senco meče tudi na cerkvene voditelje

Zajem slike https://www.editorialedomani.it
POSLUŠAJ ČLANEK
Italijanski časnik Domani, ki je nedavno objavil doslej najbolj obremenjujoče pričevanje za p. Marka Rupnika glede očitanih zlorab nekdanjih redovnic, je v četrtek objavil novo pričevanje. Tokrat gre za intervju z nekdanjo tajnico vrhovne predstojnice skupnosti Loyola, sestre Ivanke, ki spregovori o svojem srečevanju z Rupnikovim nesprejemljivim početjem in o molku, s katerim so ga, kot trdi, varovali cerkveni dostojanstveniki.

Rupnikov položaj se z novo izpovedjo, kot so zapisali pri Domani, le še slabša.

Danes 60-letna Ester (izmišljeno ime) se je sestram skupnosti Loyola pridružila med prvimi: leta 1984 se je, kot pravi, v Ljubljani izoblikovala skupina štirih sester, iz katere je tri leta kasneje izšla skupnost; leta 1988 jih je bilo že 20, sama pa je pri 25-ih letih podala večne zaobljube skupaj s šestimi drugimi sestrami, tudi predstojnico Ivanko.

Odnos med slednjo in p. Rupnikom je bil, kot kaže, že od začetka nenavaden: kot pravi Ester, je Rupnik sestram govoril, da Ivanka ima karizmo, a je ne zna predati naprej, pač pa da pri tem lahko pomaga samo on, s čimer je "zgradil zid med Ivanko in drugimi nunami v skupnosti, ki se ji niso mogle zaupati". Sestre je privezal nase in jim s predstojnico ni dovolil imeti iskrenega odnosa, beremo.

In kakšno je bilo na začetku življenje v skupnosti? Ester pravi, da je prvih pet let živela z velikim veseljem in da je mislila, da je enako pri drugih sestrah, ter se ni zavedala njihovega skritega trpljenja. A vse se je spremenilo, ko je bila leta 1989 poslana na študij v Rim – "Nekaj se je zlomilo v meni. /.../ leta kasneje sem razumela, da je bil za začetek moje teme kriv pater Rupnik." Nadaljuje z opisom nenavadnih reči, v katere jih je po njenih besedah duhovni oče silil: kot pravi, ji je prepovedoval, da bi živela prijateljstvo z eno izmed sester, tako da v odnosih med njimi ni bilo nobene stabilnosti, spet drugič so morale staršem in družini napisati pismo z ostrim sporočilom, da za eno leto z njimi ne bodo imele nobenih stikov, itd..

Ester je za Rupnikove domnevne zlorabe prvič slišala leta 1993, ko je predstojnica prejela prve obtožbe – spregovorila je "Ana", pred njo pa še druga sestra, s katero je imel Rupnik spolni odnos v troje. Odtlej je k Ester več drugih nun prišlo povedat, da so bile zlorabljene, in napotila jih je k predstojnici. "Videla sem jih jokati že leta, od 1985, a šele tedaj sem razumela njihov razlog, ki mi je bil prej nepredstavljiv."

Ko je Ana glede pričevanj o zlorabah obvestila lokalne cerkvene oblasti, je nadškof Šuštar Rupnika umaknil iz skupnosti, zaradi česar je bil ta "besen", nadalje sogovornica razlaga v intervjuju za Domani. Predstojnica je, kot pravi njena bivša tajnica, njegov odhod sestram razložila z besedami, da je bil poslan stran, ker je hotel prevzeti karizmo skupnosti in se imeti za njenega ustanovitelja – a tiste sestre, ki so bile Ivanki najbližje, so poznale pravi razlog, kot sta ga poznala tudi nadškof Šuštar in p. Lojze Bratina, tedanji provincial slovenskih jezuitov, ki mu je Ester sama vse povedala, "a je odgovoril, da ne verjame".

Po Rupnikovem odhodu je skupnost "začela funkcionirati kot pravi kult" – s. Ivanka naj bi iz strahu, da bi Rupnikove zlorabe prišle na dan in ogrozile prihodnost skupnosti, privzela represiven in oblasten odnos do sester, pravi Ester – nič več denimo niso mogle same izbirati spovednika ali mu sploh povedati vsega, preverjale so, kaj so povedale pri spovedi in kaj jim je odgovoril spovednik, duhovni vodja je bila lahko le sestra iz skupnosti, predstojnica je nadzorovala vsebino osebne molitve sester, skratka, osebna svoboda je bila skoraj popolnoma izgubljena. Zaradi takšnega temnega in grozečega vzdušja se je skupnost razpolovila; v nekaj letih je 19 sester izstopilo, ena je celo pobegnila skozi okno.

Je ob razhodu s. Ivanke in p. Rupnika ter razpadanju skupnosti prišel kakršenkoli odziv jezuitov ali Cerkve nasploh? Ester pravi, da ni, vsaj uradno naj to ne bi zanimalo nikogar – leta 1998 je znova šla do predstojnikov in jezuitu p. Egañi povedala vse, a se znova ni spremenilo nič. Dodaja, da je danes v kontaktu z nekaterimi sestrami, ki še vedno živijo v skupnosti; "Mnoge imajo resne fizične in umske težave zaradi psihološkega in duhovnega nasilja, ki so ga utrpele. Nekatere jemljejo tablete, ki jih uničujejo /.../"

V podporo Aninemu pričevanju je Ester junija več odgovornim, med drugim prefektu Dikasterija za doktrino vere Ladarii in kardinalu De Donatisu poslala pismo, na katerega, kot pravi, ni prejela nobenega odgovora, čeprav več izmed naslovnikov osebno pozna.

Kaj pa predstavniki slovenske Cerkve, so vedeli za zlorabe? Ester odgovarja, da so se dejstev zavedali mnogi, od ljubljanskega nadškofa do provinciala jezuitov ter ustanovitelja Centra Aletti, pokojnega Tomaša Špidlika. "Tudi danes slovenski škofje ne morejo reči, da niso vedeli: 'Ana' in jaz sva svoja pisma prek potrjenega e-maila poslali trenutnemu nadškofu Stanislavu Zoretu, slovenskemu provincialu p. Miranu Žvanutu in p. Milanu Žustu, predstojniku rezidence presvete Trojice pri Centru Aletti v Rimu, ki je tudi predstojnik p. Rupnika. Niso verjeli, da bova šli tako daleč v javni naznanitvi, in so govorili polresnice, da bi se temu izognili."

Ester so v pogovoru vprašali tudi, ali se strinja s slovenskimi škofi in kardinalom De Donatisom, da je treba ločevati med Rupnikovimi grehi in njegovo umetnostjo. "Umetnost je izraz tega, kar uči, odraža njegovo osebnost. Ne da se reči, da sta umetnost in duhovniška služba dve ločeni stvari, Rupnik sam je vedno poudarjal, da sta to dva intimno povezana elementa. Dokler Cerkev ne razume, da je pri Rupniku biti nasilnež povezano z biti umetnik, bo nadaljevala z omalovaževanjem resnosti tega, kar se je zgodilo."
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki