Josip Slavec je imel v največjem vzponu zaposlenih 2.000 ljudi (2. del)

Zvonka Zupanič Slavec: »Ko poskušam zaokrožati te velike zgodbe, si rečem, najvažnejša je vzgoja, ki ti da klenost duha, ki te naredi z delom odpornega na vsakršne piše tega sveta. Ki ti pomaga, da lahko med Scilo in Karibdo jadraš tudi v varni pristan, ne glede na viharne čase.«

O stavbeniku Josipu Slavcu (1901–1978) je na slovesnosti ob 125. obletnici njegovega rojstva in njegove kranjske znamenitosti Gaštejskega klanca 7. oktobra 2026 v Kranju govorila tudi zgodovinarka dr. Zvonka Zupanič Slavec (poročena je s Slavčevim vnukom), profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani in avtorica izjemne bibliografije.

Najprej je spomnila, da je 40 let v družini Slavec in krvno z njo ni povezana. »Epigenetika je tudi nekaj, kar vsi poznamo, kar se ti malo zaleze v podkožje in kar tudi potem prenašaš naprej na svoje potomce, na generacijo, ki prihaja. Zdi se mi, da se vedno znova sprašujemo, kakšen je moral biti ta človek, da je lahko premikal gore, da je lahko bil klen, da je bil graniten, da je bil neprekosljiv pri svojem delu, da je imel ta silen pogum zgraditi v 15 letih 80 mostov, narediti največji most v Dravski banovini med obema svetovnima vojnama. Star je bil 28 let, ko so ga odpirali. Danes mi držimo otroke še v plenicah, skoraj pri 28, kar je na neki način res narobe; dobro, življenjska doba je bila krajša, pa vendarle.«

Narediti velike stvari

»Potem si rečeš, poglejmo v gnezdo, od kod prihaja, kakšne korenine ima, kakšne vzore, da se je lahko razvil v takega izjemnega poslovnega in tudi izjemno strokovnega človeka. Prihaja iz Tacna, prihaja iz družine, kjer je bilo zidarstvo doma. Oče je bil zidar. Imel je že dva brata. On je postal stavbni mojster. Z vizijo in željo narediti velike stvari. V hiši, kjer živimo, sem videla veliko starih nemških revij. Hodil je v München, druga nemška mesta, sledil razvoju tehnike in se oplajal s tem in čutil, da roke niso več dovolj. Prvi bager na Balkanu je kupil, pa je Balkan kar velik. Prvi finišer, ki je betoniral cesto, asfaltiral cesto, to je resnično zgodovinskega spomina vredno ob tej 125. obletnici njegovega rojstva.«

Potem se je začelo. Slavec, saj veš, če ne boš dal firme, jo bomo pa vzeli. Ali daš ali boš šel na oni svet. In je podpisal, ker pač ni bilo kaj dosti izbirati. Življenje je vendarle nekaj vredno.

Prva kalvarija

»Znal je tudi razmišljati, da je bolje biti prvi na vasi kot pa drugi ali tretji v mestu. Preselil se je v Kranj. Poročil se je z Ljubljančanko iz gostilne Žabar, Zoro Robežnik, in Ljudska univerza Kranj je bila njihova hiša. Srečen zakon je kmalu dal edinega potomca Sašo Slavca, mojega tasta. Takrat se je zanj začela prva kalvarija. Žena je dobila nosečniško toksemijo, nosečniško eklampsijo, zvišan krvni tlak, ki se ga ni dalo zdraviti. Zaradi nosečnosti je bila tako zelo prizadeta, da je bil otrok kot mrtvorojeni. Primarij Zalokar ga je s svojim izjemnim znanjem uspel spraviti k življenju. Mama pa je utrpela hude poškodbe. Zgubila je praktično ves funkcionalni spomin, ki se ga skozi življenje naučimo. Potem ni znala več brati, računati in ni mogla več hoditi. Ker je bila družina dovolj premožna, si je lahko privoščila enoletno zdravljenje v Rogaški Slatini. Tako je ponovno zaživela, povrnila si je vse te dragocene funkcije in je potem v stavbnem podjetju Josip Slavec opravljala pomembno nalogo, računovodstvo, vsega mogočega je bilo veliko.«

Zaposlenih 2.000 ljudi

»Veliko sem brala, ko smo pripravljali ogromno knjigo ob 110. obletnici rojstva, v kateri je skoraj 500 fotografij njegovih projektov. Josip Slavec je bil pri vsem zelo natančen. Imel je tudi najboljše fotografe, največje strokovnjake. Za ljubljansko razstavo leta 1936 je dal delati barvne slike nekemu tržaškemu avtorju; bil je arhitekt in slikar hkrati. Naslikal je čudovite kranjske vedute.

Njegova firma je bila njegov otrok. S tem je živel. V zapisih sem našla podatek, da je imel v največjem vzponu zaposlenih 2.000 ljudi. Za to moraš imeti res ramena kot titan. Moraš stati, kot bi bil v bron ulit, da te noben veter ne premakne.«

V največjem vzponu je imel zaposlenih 2.000 ljudi. Za to moraš imeti res ramena kot titan. Moraš stati, kot bi bil v bron ulit, da te noben veter ne premakne.

Na vrtu Delavske univerze ga je čakal /komunistični/ morilec, vendar je pomotoma ubil starega očeta naše drage družine, odvetnika Jožeta Aljančiča.

Med krizo bankrotiral

»Zgodila so se prelomna, huda recesijska leta, med letoma 1929 in 1931, ko je gradil Park hotel na Bledu na ključ. Gospodarska kriza in tudi peripetije v ozadju so pripeljale do tega, da je praktično bankrotiral. Moral se je povezati z družino, da so ustanovili družbo Josip Slavec in company, da je lahko projekt pripeljal do konca in je potem odplačeval še svoje delavce skoraj do začetka druge svetovne vojne. Slišala sem pripovedovati, da včasih doma tudi za vžigalice ni bilo denarja. Tako da je družina morala zelo kleno stati za vsem tem, torej za vsem uspehom in tudi za vsemi težkimi trenutki, ki so prihajali. Najtežji so se začeli z drugo svetovno vojno.

Bil je domoljub, ki so ga tudi po drugi vojni zelo vabili, naj gre vendar na Koroško, naj gre v svet, naj s svojo prodornostjo, s svojo avtoriteto, s svojim izjemnim znanjem začne kariero drugje. Toda ostal je tu. Verjel je v svojo domovino. Med vojno je njegova družina pošiljala pakete v Dachau, ohranjeni so družinski zapisi o tej pošti. Sin je kot kurirček nosil pošto naokrog. Trudil se je za partizane. Delal je mostove. Ko so jih na Jezerskem Nemci porušili, so partizani zahtevali, da jih je zanje zgradil.«

Čakal ga je morilec

»Ampak v duhu /komunistične/ ideologije pa gotovo ni bil. Bil je preveč petičen. Zgodil se je marec, predvečer svetega Jožefa. Josip mu je bilo ime, ko je praznoval svoj god in namenjen mu je bil drugi svet. Ampak ta drugi svet ni prizadel njega, ker so ponoči vse krave črne. Na vrtu Delavske univerze ga je čakal /komunistični/ morilec, vendar je pomotoma ubil starega očeta naše drage družine, odvetnika Jožeta Aljančiča /19. marca 1944/. Tukaj se globoko zahvaljujem Gregorju Aljančiču in njegovi družini, da so razumeli to nesrečo kot veliko nesrečo. Smo prvi sosedi v Kranju in veliki prijatelji, ampak tragedija je bila strašna. Slavec je vprašal, kaj hočete od mene, in so ga poslali v Cerkno. Tam je gladil montažne elemente za bolnico Franjo. Ni vedel, za kaj gradi.

Zaslužen je za gradnjo skoraj vseh zdravstvenih ustanov na Gorenjskem, ki so nastale po drugi svetovni vojni.

Ko se je vojna končala, je aprila 1945 postal vodja prenove vseh slovenskih prometnic, to je vseh cest, vseh mostov, vseh železnic. Dobil je pod komando 8.000 nemških vojnih ujetnikov. Njegova prva naloga je bila, da je moral od Pragerskega do madžarske meje, do Kotoribe, v čim krajšem času popraviti 33 mostov. Popravil jih je v 30 dneh. Bil je brezmejno sposoben, organizacijsko močna osebnost.«

Če ne boš dal firme ...

»Ampak potem se je začelo. Slavec, saj veš, če ne boš dal firme, jo bomo pa vzeli. Ali daš ali boš šel na oni svet. In je podpisal, ker pač ni bilo kaj dosti izbirati. Življenje je vendarle nekaj vredno. Tako tudi po denacionalizacijah družina ni dobila nič nazaj. S hišo je bilo tudi hudo. Pa ne zaradi hiše same, ampak zato, ker je na veliki petek 1949 prišel ukaz, da se morajo v dveh urah izseliti. Doma imamo sliko križa, na katerem zadaj piše: veliki petek, 1949, izselitev čez noč.«

Če ne bi bil tako graniten

»Firmo so mu vzeli, dom so mu vzeli. Pristal je na domačiji v Tacnu, kjer se je čez noč, 45-letni orjak, tudi velik po postavi, upognil, se postaral in osivel. In najverjetneje, če ne bi bil tako graniten in tako klen, bi ga pobralo. Ampak je grude razbijal na zemlji domači, vsak dan gledal v nebo, molil, prosil in nekako se je čez par let postavil ponovno na noge.«

Megalomansko znanje

»Njegovo megalomansko znanje ga je vrnilo v gradbeništvo, da je lahko ponovno prevzemal nadzor nad velikimi gradbenimi deli. Zaslužen je za gradnjo skoraj vseh zdravstvenih ustanov na Gorenjskem, ki so nastale po drugi svetovni vojni. Delal je z arhitektom Edom Ravnikarjem in je bil tudi njegov nadzornik pri tem, Službe državnega knjigovodstva recimo. Delal je tudi s Plečnikom. Tako daleč, da ga je celo Janez Zemljarič dvakrat prišel domov prosit, da bi leta 1968 prevzel nadzor nad gradnjo kliničnega centra. Sin mu je odsvetoval, rekoč, oče, prestar si, preveč si hudega skozi dal, to bodo prehude stvari zate.«

Celo Janez Zemljarič ga je dvakrat prišel domov prosit, da bi leta 1968 prevzel nadzor nad gradnjo kliničnega centra.

Najvažnejša je vzgoja

»Ko poskušam zaokrožati te velike zgodbe, si rečem, najvažnejša je vzgoja, ki ti da klenost duha, ki te naredi z delom odpornega na vsakršne piše tega sveta. Ki ti pomaga, da lahko med Scilo in Karibdo jadraš tudi v varni pristan, ne glede na viharne čase.

Vesela sem, da smo se ob 110. obletnici njegovega rojstva družinsko odločili in mu postavili kip, čudovit bronasti kip na Stari pošti, delo kiparke Irene Brunec - Tebi. Takrat smo naredili tudi knjigo o njem. Naredili smo tudi veliko razstavo vseh njegovih del, posebej za Slovenijo in v kranjskih rovih tisto, kar je najbolj markantno za Kranj. Zdaj je 125. obletnica rojstva. Tukaj smo, pred tem velikanom, in smo ponosni, da je Gaštejski klanec spet dobil tablo svojega graditelja /odstranili so jo med vojno/. Pri osemdesetih mostovih, ki jih je v Sloveniji zgradil – veliko predvsem na Gorenjskem – je mogoče pravi trenutek, da razmišljamo, da bi novi most, ki nastaja, poimenovali Slavčev most.«

(D277,25-28)