Nevarnost delovanja v katoliških medijih je, da se zapiramo v svoj geto (Intervju s s. Romano Kocjančič, 2. del)

V prvem delu intervjuja smo se s sestro Romano Kocjančič pogovarjali o tem, kaj zanjo pomeni biti ženska, kaj moški in kakšno vlogo v družbi in Cerkvi naj zavzemamo ženske.

Tokrat pa se lotevamo nekaterih konkretnih situacij razmerja moški-ženske v Cerkvi, zapletov pri njenem delu na nacionalni televiziji in še česa.

V Vatikanu je pred dnevi izbruhnil protest redovnic, ki gospodinjijo kardinalom. Pravijo, da so kot v hlapčevskem razmerju. Kako komentirate upor vatikanskih redovnic? Kot redovnica ste navajeni pokorščine, kje pa je meja med pokorščino in izsiljevanjem? 

Vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano vsako leto izdal posebno prilogo namenjeno ženskam. To ni nič novega. Letos jo je naslovil Ženske in delo. V njem pa je tudi članek, o katerem govorite, z naslovom Zastonjsko delo sester. Delo sester, ki so služkinje duhovnikom, oz. cerkvenim dostojanstvenikom, je izkoriščevalno. S tem se vsi strinjamo. Vprašam pa se, zakaj to delo opravljajo? Pokorščina jih ne veže v vesti. Če po svoji vesti čutijo, da so izkoriščene, da to ni v drži njihovega služenja in darovanja za Boga, potem je prav, da rečejo temu ne. Za redovni poklic smo se svobodno odločile. Bog nas je osebno poklical, da ga oznanjamo.

Res je, da so bili nekateri duhovniki vzgojeni od svojih mam, da je ženska tista, ki jim streže, kuha, pere in se jim zdi to samoumevno. V tem jih je potrjeval tudi oče. Po drugi strani pa so bile tudi od staršev, očeta in mame, vzgojene sestre, da so služkinje moškim. Velikokrat je ta odnos tako vzajemen, zgodovinsko pogojen, odnos rablja in žrtve, da se od tega težko oddaljita, če tega ne storita z zavestno odločitvijo, da takšnega odnosa, ki jima je še tako domač, ne želita več živeti.

Pri nas je povojna oblast prepovedala sestram opravljati dejavnosti v bolnici, šolah. Tako so postale zaradi razmer gospodinje duhovnikom.

Kako, da je do takega odnosa do sester sploh prišlo?

V Cerkvi se odseva stanje družbe. Pri nas je povojna oblast prepovedala sestram opravljati dejavnosti v bolnici, šolah. Tako so postale zaradi razmer gospodinje duhovnikom. V pastorali so bile dolga leta le pomočnice, katehistinje, organistke. Omejitve in izključevanja, nespoštovanje druge osebe izhajajo tako v družbi kot v Cerkvi iz strahu pred izgubo mej med žensko in moškim. Odnos moškega do ženske, tako v Cerkvi kot v družbi, pa je kot sem že rekla, odvisen od odnosa, ki se ga je naučil v svoji primarni družini, kakršno podobo sta mu dala oče in mama.

Res, da obstajajo sodobni sužnji. Če to opazimo, moramo na to opozoriti. Jaz ne molčim. V Cerkvi si moramo na vseh področjih prizadevati za ljubezen do bližnjega, ne za izkoriščanje drug drugega. Ker pa je Cerkev živo telo, zgrajena iz nas vernikov, se tudi tu borita dobro in zlo, angel in hudič. Zato papež Frančišek, ki izhaja iz Biblične tradicije, opozarja na vlogo služenja ženske v Cerkvi, ki ne sme biti vloga podložništva in želi, da to odpravimo.

Je mlajšim sestram zaradi drugačne vzgoje v tem pogledu lažje?

Sestre pokoncilske generacije smo tudi že od doma vzgojene o vzajemnem odnosu moški-ženska, kjer se opravila delijo. Tudi v ženskih samostanih si delo in opravila delimo. Ni nas več toliko, da bi le ena sestra kuhala, čistila. Tako kot v družini, si med seboj pri vsem pomagamo.

Kako kot ženska in redovnica gledate na razna gibanja, ki (naj bi) promovirala ženskost in se bojevala za pravice žensk (feminizem, gibanje #MeToo v Hollywoodu)?

 Zavedati se moramo, da so še vedno najbolj ranljive skupine na vseh področjih življenja in v vseh situacijah ženske in otroci. Podpiram pa gibanja, ki promovirajo oba spola, ki ne izključujejo nikogar. Prav tako podpiram vsakršno prizadevanje proti trgovini z ljudmi. Do srca mi seže, ko poslušam zlorabljanje žensk in otrok migrantov, beguncev, v vojnih situacijah in pravi škandal je, če se to dogaja prek humanitarnih prostovoljcev. Tudi suženjstvo v umetniškem svetu, kjer mora oseba za uspeh ali glavno vlogo prodajati sebe, svoje telo, je kriminal.

Zato je potrebno o nasilju in spolnem izkoriščanju čim več govoriti in žrtve podpreti, da storilci ne ostanejo skriti. Spolne zlorabe in umor, pedofilija, se dogajajo v vseh slojih in v vseh poklicih. O tem pa ne smemo molčati.

Nevarnost delovanja v katoliških medijih je, da se zapiramo v svoj geto.

Pred časom ste na RTV dvignili veliko prahu z vodenjem oddaje Obzorja duha v civilni obleki. Mnogim »vernikom« se podoba redovnice v privlačnih oblačilih ni zdela primerna, neverne pa je zmotil vaš nastop v oddaji Odmevi, ko ste nosili vašo redovno obleko. Kako se počutite ob tem, ko je središče vašega dela in razmišljanja samo obleka? Koliko je pri tem dvojnih meril? Nihče se namreč ne ukvarja s tem, kako je med vodenjem Odmevov oblečen Slavko Bobovnik.

Televizija Slovenija je javni zavod in v njem sem zaposlena kot javna uslužbenka. Seveda živim ta misijon v imenu nas sester Frančiškank Marijinih misijonark, to je moje poslanstvo. Zato sem vedno, kadar nastopam v imenu nas sester, da pričujem kot posvečena redovnica, v redovni obleki.

Mislim pa da odgovor na to vprašanje sega v pristojnost RTV Slovenija in RKC oz. na raven odnosa med našo državo in državo Vatikan.

Že več let delate na javni televizij in imate izkušnje z mediji: tako laičnimi in tudi katoliškimi. Ima Cerkev dovolj močan glas v mediji ali je potisnjena v »ilegalo« lastnih časopisov, radijev in revij?

Težko bi splošno govorila o Cerkvi. Posamezniki v Cerkvi si prizadevajo oz. prizadevamo, da tudi po spodbudi papeža Frančiška, uporabljamo vsa sredstva sodobne komunikacije, digitalne medije, za širjenje evangelija, za vnašanje upanja, veselja, odrešenja. Sama vidim, kako lahko samo preko oddaje Obzorja duha s svetlim upanjem eno nedeljo nagovorim sto tisoč gledalcev.

Dobro novico prek vseh sodobnih možnosti tudi hitro širimo po vsem svetu. Sama imam priložnost, ker delam v necerkvenem mediju, da okušam življenje ljudi, kaj živijo, s kakšnimi stiskami se soočajo. Nevarnost delovanja v katoliških medijih je, da se zapiramo v svoj geto. Vendar mislim, da katoliški mediji v Sloveniji čutijo, da morajo biti odprti za svet in tudi sami že vključujejo sodobne oblike spleta za širjenje svojih novic.

Kakšno pa je vaše mnenje o poročanju medijev o temah iz življenja Cerkve?

Mislim, da smo še preveč zadržani pred pomembnimi novicami, informacijami iz življenja Cerkve, še zlasti, če niso pozitivne. Ko jih »svetni« mediji objavijo pred nami, izgubimo priložnost, da predstavimo novico tako kot jo želimo v luči resnice. Ko pa je že objavljena in začnemo novico pojasnjevati, smo že zamudili priložnost, saj je novica »šla v svet«. Tega mislim, da se še ne zavedamo dovolj, da so mediji nam v službi in da se jih ne potrebujemo bati. So le priložnost, da lahko povemo resnico ali dobro novico in to bi mogli bolje izkoristiti.

Naklade osrednjih katoliških tiskovin z leti upadajo, naročnina nanje je zgolj še folklora. Na kakšen način bi se bilo smiselno približati katoličanom nove generacije?

Res je, da mlade generacije prebirajo hitre aktualne novice, ki so objavljene na spletu. Ker je splet globalna vas, tudi hitro poiščejo različne poglede. Tisk pa prinaša novice z zamikom. Toda vse kar ponuja splet, je sistem avtomata: vržem in dobim takoj, kar želim. Toda ta novica je površinska, ni globine, ne seže v dušo in duha, hitro pride in hitro odide.

Mladi, ki jim je življenje dragoceno, še vedno segajo po knjigi, po poglobljeni literaturi, ki jo je moč seveda dobiti tudi prek spleta. Mislim, da smo tu najpomembnejši mi, kaj in kako posredujemo mladim kar je nam dragoceno, koliko jim o tem govorimo. Tiskani medij, knjiga, so večni, spletna novica je minljiva. Znano je, da Slovenci veliko beremo. Bralno kulturo mladim pa morajo približati poleg staršev, dedkov in babic, ki so nekoč dajali nam zgled, tudi vzgojitelji in učitelji. Tudi v Cerkvi. Mladi se največ učijo iz zgleda, ali smo tu dovolj prepričljivi?!