Moški, kakršnega kot dar doživlja s. Romana Kocjančič. Intervju z redovnico s TV ekranov (1. del)

Eva Gregorc
3

    Ob dnevu žena smo se na Domovini pogovarjali z redovnico s. Romano Kocjančič, ki jo večin ljudi pozna po vodenju verske oddaje Obzorja duha na javni RTV.

    Nedavno se je, skupaj z avtorjema z Domovine in Iskreni.net pojavila v ožjem izboru za “bodečo nežo”, najbolj seksistično izjavo leta, ki so jo feministke Rdeče zore na koncu podelile Boštjanu M. Zupančiču.

    Tudi o tem smo se s. Romano Kocjančič pogovarjali v današnjem prvem delu intervjuja in jo povprašali, kaj danes sploh pomeni biti ženska.

    »Ženske nismo in ne smemo biti enake moškim. Ob možatosti izgubljamo sebe. Različni smo in živimo drug ob drugem. Poklicane pa smo ženske, da v stiku z življenjem varujemo veličino človeka. Lepe smo zaradi sebe, topline in domačnosti, ki ju nosimo v sebi. ‘Harmonija, poezija, lepota,’ so vrline ženske, ki jih prinašamo v ta svet, je pred kratkim dejal papež Frančišek.« Zaradi te izjave ste bili  s strani feminističnega društva Rdeča zora nominirani za najbolj seksistično izjavo. Kako odgovarjate na »nominacijo«?

    O nominaciji sem izvedela od vas. Podpiram vsako gibanje, društvo, vsakogar, ki si na kakršenkoli način prizadeva, da bi ženske in moški, drugi ob drugemu lahko živeli svoje dostojanstvo, svojo enkratno poklicanost in bili v polnosti življenja. Če si pa kdo vzame mojo izrečeno ali napisano misel zato, ker mu konkretno ustreza v prizadevanju za »izključevanje« drugega, ki je na kakršni koli način drugačen, vidim v tem zlorabo mojega namena.

    Ne podpiram in nisem privrženka katerega koli –izma, ki temelji na priviligiranju nekoga in odmetavanju drugega, ki je različen. Sem privrženka Kristusa in njegovega nauka ljubezni, ki ne izključuje nikogar, ampak je pred njimi vsak enak. Če k slednjemu nagibajo moje misli članice Rdeče zore, potem so me prav razumele. Če pa so moje misli, zato, da nas razdvajajo, ločujejo, potem so zlorabljene.

    Ženske bomo lahko živele svojo ženskost, svojo bit, le, če bomo tudi moškemu dovolile, da bo ob nas živel v polnosti svojo moškost in obratno.

    Kaj ste s to izjavo pravzaprav skušali sporočiti širši javnosti?

    Ženske bomo lahko živele svojo ženskost, svojo bit, le, če bomo tudi moškemu dovolile, da bo ob nas živel v polnosti svojo moškost in obratno. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko, pravi 1 Mojzesova knjiga. Tu je celo rečeno, da je Bog ustvaril iz človekovega rebra ženo, »kost od mojih kosti«. Torej je žena ustvarjena iz človeka, ne iz moža. Oba predstavljata podobo Boga. Oba sta enakovredna in dopolnjujoča kot odsev Boga in vse kar je v njem. V to verujem, v to sem trdno prepričana in iz tega izhajajo tudi moje misli, ker mi je sveto, da kot ženska živim svojo izvorno poklicanost. Moški in ženska lahko živimo bistvo sebe, svojega čutenja, biti, če smo v dialogu.

    Misli, ki so vzete pa izhajajo iz mojega klica, bodimo ženske ženske, ker želimo, da so ob nas tudi moški moški. Ko mislimo, da bomo uspele v življenju, poskušamo biti moški. S tem pa izgubljamo svojo nežnost, lepoto, milino, postajamo »možate«

    V obrazložitvi nominacije so ustvarjalci izbora zapisali, da se s to izjavo zavzemate za   »podrejeno in pasivno vlogo žensk v družbi. Izjava je žaljiva tudi do moških, ki naj bi predstavljali antipod ženskam in s tem lastnostim, kot so toplina, domačnost in lepota.« Kaj si mislite o tej obrazložitvi? Je v njej mogoče zaslediti tudi kaj resnice?

    Vedno sem bom zavzemala za živost ženske, ustvarjalnost ženske, ki  tem neskončno prispeva k življenju življenja naše družbe. Vedno bomo tudi želela, da je moški v polnosti moški. Ženskost in moškost pa lahko razvijamo le drug ob drugemu.

    Sem proti katerikoli podrejenosti, pa naj gre to za žensko ali moškega. Moški in ženska sta si v odnosu vzajemna, gre za odnos dveh svetih oseb. Zavzemam se za enakopraven vzajemen odnos med moškim in žensko, za prostor spoštovanja, ki vsakomur omogoča izpolniti življenjsko poslanstvo. Dnevi žena so idealni, da razmislimo o dostojanstvu moškega in ženske, kako spoštujem jaz sebe in drugega.

    Kakšen pa je  vaš odnos do moških?

    O mojem odnosu do moških bi bilo potrebno vprašati moške, kako doživljajo moj odnos do njih. Vesela sem, da lahko živim v veliki družini redov svetega Frančiška, kjer smo ženski in moški redovi. Ob sestrah in bratih doživljam podporo v »biti Bogu posvečena ženska«.

    Kakšen je moj odnos do bratov? Spoštujem jih, cenim jih, ko si prizadevajo biti odsev Kristusove ljubezni. Smo si v blagoslov in dani, da drug drugega blagoslavljamo. Moški je moj prijatelj, ki mi s svojo duhovnostjo pomaga odkrivati celostno podobo Boga, ki mi s svojim razumom pomaga razumeti življenje, ki mi s svojo srčnostjo omogoča, da ima vse, kar tudi jaz prek svojega dela in življenja prinesem v ta svet daje polnost. Doživljam ga kot dar.

    V vaši »seksistični« izjavi citirate papeževe besede, ki opisujejo ženske vrline. Katere pa so tipične moške vrline?

    Moški za mene ni moški, če je patriarh ali pomehkužen, to je spačen moški. Moški je tisti, ki ima pogum in ki prevzema odgovornosti, ki je odločen, ki varuje, ki je v oporo, ki podpira dobro, ki ni malenkosten, ki ima dobro široko srce, ki se zna boriti. Ne ukvarja se tudi z lastno samovšečnostjo.

    Strinjam se s papežem Frančiškom, da je ženska tista, ki uči prek svojega zgleda moškega ljubiti z nežnostjo. Ob bratih sv. Frančiška doživim, kako v polnosti doprinesemo, kar skupaj ustvarjamo, delamo za ljudi, za človeka, vsak s svojega področja.

    Vlogo žensk v Cerkvi vidim v luči Svetega pisma in svetopisemskih žena, da se  najprej zavemo svojega notranjega bogastva, da odkrivamo svojo notranjo lepoto, da smo odgovorne in se s pogumom odločimo za tisto, kar bi rade bile.

    Kakšna pa je vloga žensk v družbi?

    Vloga žensk je v družbi nenadomestljiva. Velikokrat se izgubljamo, ker čutimo patriarhalnost naše družbe. Pustimo moške in ji ne krivimo. Vemo, da si ne želimo, da se nas določa glede na naš poklic, da le izpolnjujemo pričakovanja drugega, da raje trpimo kot da bi naredile spremembo, da se otepamo stalnega nezadovoljstva.

    S pogumom pa sprejmimo odločitve za svoje življenje, odkrijemo moč v sebi, česa smo zmožne. Živimo za to po čemer hrepenimo. Bodimo nežne, ljubeče, materinske in razvijajmo svojo materinskost.

    Kako vidite vlogo žensk znotraj Cerkve?

    Vlogo žensk v Cerkvi vidim v luči Svetega pisma in svetopisemskih žena, da se  najprej zavemo svojega notranjega bogastva, da odkrivamo svojo notranjo lepoto, da smo odgovorne in se s pogumom odločimo za tisto, kar bi rade bile. Tudi v Slovenski Cerkvi bi bilo dobro, da se s pastirji in duhovniki vprašamo kakšno vlogo imamo ženske in moški. Potrebno bi bilo definirati moškega in žensko. Nato pa iz tega vloge, ki ne temeljijo samo na naravi ženske oz. moškega.

    Ni zaman, na kar opozarjajo vsi papeži po drugem Vatikanskem koncilu. Naj spomnim samo na Pismo ženskam svetega Janeza Pavla II. o genialnosti žene, nenadomestljive v družbi, kateri je Bog zaupal oblikovanje zgodovine. Papež Benedikt XVI. je posvetil kar 17 katehez ženam, ker meni, da bi se zgodovina krščanstva razvijala drugače, če ne bi bilo velikodušnega prispevka žensk.

    Tudi sedaj se papež Frančišek zavzema, da bi ženske imele mesto, ki nam pripada. V Veselju evangelija pravi, naj ne pozabimo na nenadomestljivo vlogo, ki jo ima ženska.

    Koliko se ženske s svojimi ravnanji sabotiramo same sebe in si z neprestano željo po enakosti in enakih pravicah same jemljemo dostojanstvo?

    Ženske si jemljemo svoje dostojanstvo z oddaljevanjem sebe, s podpiranjem vsakršne svobode, ki je lažna, ki oddaljuje od nas življenje. Sebe sabotiramo vsakič, ko izberemo smrt namesto življenja, ko ubijamo v sebi življenje, svoje hrepenenje. Moramo si prizadevati za enakost moškega in ženske, ampak enakost v različnosti, ker smo si različni v poslanstvu. Moramo premagati strah drug pred drugim, moramo se pogovarjati, povezovati.

    S feministično teologijo po drugi svetovni vojni smo se verne ženske že začele bolj zanimati za svojo vlogo v družbi in v Cerkvi. Gotovo nam je zgled Marija s svojo držo darovanja, predanosti Bogu, ki je sprejela v sebi življenje. Jezus, ki je kršil verske in družbene zakone svojega časa, ni določal moških in ženskih lastnosti. Prav tako ni določi moških in ženskih stereotipov.

    V drugem delu intervjuja, ki ga bomo na Domovini objavili v soboto zjutraj, smo se s sestro Romano Kocjančič pogovarjali o meji med pokorščino in izsiljevanjem v kontekstu “upora vatikanskih redovnic”, ki strežejo kardinalom, o njenem vodenju Obzorja duha v civilni obleki ter o tem ali Cerkev zna uporabljati moč medijev.  
    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 3

    1. S. Romana je rada lepa in všečna, na TV oddajah je pogosto v salonarjih, krilcih in prozornih srajčkah. Mnogi se ji čudijo, ko pridejo od jutranje nedeljske od maše. Ženska torej. Nuna malo manj. In zadnjič je Dražgoško betonsko pošast imenovala: svetišče! Pravi: “ko ubijamo v sebi življenje, svoje hrepenenje.” On ga že ne ubija, ubijali so si ga svetniki in svetnice, da so dosegli Boga. Hrepeneli so le po Bogu, ne pa po všečnosti svetu.

    2. Komentar zelo dobro pove, kako je pozitivno gledano na moške in ženske v smislu enakosti. Spoštovanje te enakosti se odraža le, če spoštujemo različnost.
      Sestra Romana je zelo lepo to prikazala in naše feministke ji ne sežejo niti do kolena. Feministke bi morale bodečo nežo izročiti same sebi in ne spoštovanemu sodniku Boštjanu M. Zupančiču.

    3. Pojma nimate, kako težko je človeku, ki svoje spolne identitete ne mara, ne sprejema, ne vidi v njej nič dobrega, se ne identificira z njo, jo sovraži, ignorira. Lahko še tako govorite ženske so take pa take, moški pa taki pa taki pa da so oboji različni, in da je to odlično. To nič ne pomaga, če sam pri sebi ne sprejmeš, da si ženska/moški. Motnje spolne identitete in zablode lahko ozdravi samo spoznanje totalnega brezpogojnega sprejemanja, priznavanje vrednosti in dragocenosti, ki jo je človeku izkazal in jo ves čas dokazuje Bog s svojim sinom Jezusom in njegove žrtve. Edino ta ljubezen te ozdravi, da se sprejmeš in zaživiš svojo ženstvenost ali moškost v POLNOSTI ter slaviš Boga kot moški ali kot ženska. V Bogu je prava identiteta (tudi spolna) in ozdravitev.

    Komentiraj