Nestrokovna rdeča zgodovina je globoko zažrta v narodov značaj

Prejšnjo soboto je potekal spominski zbor ob 60-letnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana, ki so ga pripravile različne nevladne organizacije. Svoje misli so z občinstvom delili štirje slovenski intelektualci: p. dr. Metod Benedik, dr. Renato Podbersič, dr. Stane Granda, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Helena Jaklitsch.


V prvem prispevku smo pisali o poudarkih dr. Benedika, dr. Griesser Pečar in dr. Podbersiča. V nadaljevanju pa bomo predstavili še misli dr. Helene Jaklitsch.

Potvarjanje zgodovine

Dr. Jaklitsch je v svojem prispevku opozorila predvsem na dejstvo, da še nismo očistili zgodovine lažnih premis in informacij, kar pa neposredno pušča posledice tudi na informiranosti, presoji in odnosu običajnega Slovenca.

Tako lahko o škofu dr. Gregoriju Rožmanu v Slovenskem biografskem leksikonu, vsem dostopen na spletu, še vedno beremo gesla avtorja Metoda Mikuža, ki je že 37 let mrtev. Med drugim je zapisano, da "...Tako je razumljivo, da srečamo vodstvo in Rožmana kmalu po okupaciji med prvaki slovenske kontrarevolucije, med katerimi je Rožman – kakor ga bremenijo spisi vojaškega sodišča – »vodil izdajalsko delavnost in služil okupatorju pri prizadevanju njegovega načrtnega iztrebljanja in raznarodovanja slovenskega naroda in dušenja osvobodilne borbe."

Škof Rožman in menjava vzroka in posledice

Eden izmed uspehov revolucije in posledičnega totalitarnega režima je bilo spremeniti narodov značaj. Tako lahko še vedno obstoji tako pisana "zgodovina zmagovalcev", katere temeljni problem je to, da postavlja stvari na glavo. Kot je dejala dr. Jaklitch: "Ključ za razumevanje tega sovraštva in negativne propagande je vedno isti – vsi, ki so se uprli komunizmu in tistim, ki so hoteli revolucijo, so v učbenikih rdeče zgodovine dobili negativni predznak. To moramo imeti vedno pred očmi, ko iščemo resnico o dogajanju pri nas pred,

med in po vojni. Vedno znova se namreč izkaže, da totalitarizem vedno vse postavi na glavo – dobro postane slabo in slabo dobro; resnica postane laž in laž postane resnica."

Pri tem pa na glavo obrne tudi vzrok in posledico. Zato je toliko bolj pomembno, da smo opremljeni z dejstvi, ko se spuščamo v javno debato. In ne nasedamo na vnaprej postavljene premise, ki so obtežene z ideološko nefaktično zgodovino. Ključ razumevanja medvojne in povojne zgodovine, je prepoznanje preprostega logičnega procesa, ki mu priznavamo primat povsod drugje: najprej je vzrok in potem je bila posledica. Pri ideološki rdeči zgodovini pa je ravno ta logični obrat in vsi posledični nesmisli eden izmed mitov, ki se najbolj trdo držijo.

Pastir svojemu ljudstvu

V luči tega, da je svoje poslanstvo in poslanstvo svojih duhovnikov videl predvsem v duhovni oskrbi zaupanega mu občestva, je spodbujal katoličane, da so oni tisti, ki morajo vstopiti v javni politični, gospodarski, kulturni prostor, ga s svojim delom spreminjati, plemenititi in delati za skupno dobro, kot laiki, je dejala dr. Jaklitsch.

V tem je bila tudi njegova podpora Katoliški akciji. Leta 1930 je tako pisal svojim duhovnikom, ko jih je spodbujal k ustanavljanju Katoliške akcije v vseh župnijah: »Vzgojite si sodelavce, ki bodo znali vplivati na javno mnenje v župniji, zagovarjati in braniti verske resnice«.

Pri tem je bil pomenljiv komentar dr. Jaklitscheve, ki je povedala, da kasneje, že v emigraciji, je bil še vedno trdno prepričan (Rožman op.a.), da je bila Katoliška akcija, kljub nekaterih začetniškim napakam, najboljše, kar je Slovenija v predvojnem času imela.

Spodbuda in naročilo škofa dr. Rožmana še kako velja tudi nam danes, ko si katoličani še vedno ne upamo tako samozavestno stopiti v javni prostor, kot bi morali, saj smo vendarle »sol zemlje in luč sveta«. Mimogrede, a ni zanimivo, kako je uspelo povojni oblasti, pa tudi njeni kontinuiteti, očrniti pred narodom tudi Katoliško akcijo?