Nekaj obstranskih, a ne nepomembnih tematik, ki so jih odprle pravkar končane olimpijske igre

POSLUŠAJ ČLANEK
Zaključile so se že 32. olimpijske igre, druge, ki jih je gostil Tokio. Slovenija je osvojila kar 5 medalj, kar je izenačeno z dosežkom iz Pekinga. Je pa Slovenija tokrat osvojila kar 3 zlate medalje, medtem ko je na kitajskem osvojila le eno najžlahtnejšo. Igre so bile v marsičem posebne. Poleg seveda izenačenja z rekordom po številu slovenskih medalj, do bitke za prvo medaljo v ekipnem športu iz slovenskega vidika, do seveda negotovosti glede koronavirusa, problema politike in transspolnosti v športu.

Prvi problem iger je bila dilema, ali naj se sploh zgodijo. Nato, ali z navijači ali brez, kjer so se najprej odločili, da tujih navijačev ne bo, nato pa so prizorišča, razen izjem, zaprli še za domače. Mnogi domačini so bili zadržani celo nad idejo samih iger, saj naj bi to povzročilo enormno rast okužb. No, oddahnili smo si, igre so se na koncu le zgodile. Naši novinarji, ki so "diktature" seveda vajeni, so se smeli gibati le na območju hotela in samega prizorišča. Prejemniki kolajn so si jih morali nadeti sami. Maske so bile obvezne, le za čas fotografiranja za medije (no, in olimpijskega nastopa) so jih smeli sneti.

Na začetku je bilo tudi jasno izrečeno, da se naj bi športniki med igrami vzdržali izražanja političnih stališč. No, na koncu so zaradi pritiska to omilili, zato je prišlo do raznih manifestacij tipa klečanje v podporo BLM. Odprlo se je vprašanje mentalne priprave in stanja športnikov. Veliko prahu je dvignil primer ameriške gimnastičarke Simone Biles, nosilke kar 32 medalj iz olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, ki je zaradi "psiholoških težav" odpovedala nastop na skupinskem finalu. Odzivi so bili različni. Mnogi pozitivni, češ da je opozorila na problem psiholoških pritiskov in bili na njo celo ponosni. Drugi so ji očitali, da je ekipo pustila na cedilu (Združene Države Amerike so nato končale na drugem mestu, za Rusijo), in da je »postala slavna« zaradi napačnih razlogov. Po enem tednu se je sicer vrnila na igre in osvojila bron na gredi.

Nov je pojav transspolnih tekmovalcev. Nastopilo jih je kar nekaj, v različnih kategorijah. Mednarodni olimpijski komite je med drugim prižgal zeleno luč za nastop tekmovalca v dvigovanju uteži, biološkega moškega Laurel Hubbard v ženski kategoriji, kjer je bil resen kandidat za medaljo. Na koncu sicer nihče od transpolnih v ženski konkurenci ni prišel na podium, kar so mnogi razglasili za znak smiselnosti vključitve transspolnih tekmovalcev v kategorijo spola, za katerega se identificirajo, češ da prednost vendarle ni tako velika. Možnost nastopa transspolnih sicer ni nekaj novega, saj lahko tovrstni tekmovalci nastopajo že od leta 2004 (sedanja ureditev je iz 2015), a je bilo to prvič, da so se pojavili na samih OI in se je tako problematiki dalo dosti večjo pozornost. Podžgalo je namreč razpravo, ali je tekmovanje transspolnih špotnikov (sploh bioloških moških v ženskih konkurencah), zaradi prednosti sploh smiselno, oziroma kam bo to vodilo ženski šport.

V mnogočem so bile te igre prelomne. Še vedno pa mislim, da jih bomo Slovenci ohranili v lepem spominu in so nas uspehi naših športnikov vsaj deloma poenotili, čeprav so poskusi novinarjev Večera, Dnevnika in Ekipe poskušali vzpostaviti nova razdvajanja in konflikte. V času koronavirusa je bilo lepo spremljati uspehe in rekordno bero medalj, med njimi tudi prvo zlato olimpijsko medaljo v športnem plezanju.

Se vidimo spet v Parizu, upajmo, da tokrat brez koronavirusa. Čeprav zelo verjetno s političnim, oziroma ideološkim pridihom, kar se zadnje čase na žalost v športu vse bolj razrašča.



https://twitter.com/ZigaTurk/status/1424626823581810689

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike